četrtek, 11. oktober 2012

Lucard...

Ko je beli dan in sonce sije toplo ,
Ter beli oblački krasijo modro nebo,
Ko v pisani jeseni rože na polju opojno cveto,
Takrat zaprem oči, pomislim nate,
 In pri srcu mi je tako lepo.

A ko  pade mrak na zemljo,
Ko se dvigajo prosojne meglice nad vodo…
Ko pride temna in hladna noč…
Takrat si želim,
Da bi me stisnil k sebi močno,
Ter mi dal poljub strasten in vroč.

Po tebi koprneče hrepenim,
Tvojega ljubečega objema in poljubov si želim,
Oh naj že pride kmalu spet ta dan,
Ko radostno stečem ti v objem,
Ter ti povem,
Kako zelo močno te rada imam.

V moji sobi posušena vrtnica rdeča,
Ki spominja na pravljični trenutek,
Ko se je izpolnila težko pričakovana sreča,
In ko v srcu se rodil je nov občutek.

Pol pozabljeni spomini,
Ki so se izgubili v dolgi, temni zimi,
A prišla je ta skrivnostna jesen,
Ko sva se po desetletjih iskanja ponovno našla,
In si me stisnil v meni tako ljub in domač objem,
Da mi v srcu spet najlepša angelska glasba igra,
V očeh se spet vesoljna modrost iskri,
Ko v najinih združenih dušah vroč ogenj ljubezni gori.



Kvantni skok... Premiki... Nova era...

Zadnje čase se veliko govori o koncu sveta... Ali pa vsaj o koncu sveta, kot smo ga poznali do sedaj... Spet drugi govorijo o premikih... O prehodu na višji nivo... O duhovni rasti, o transformaciji, razvoju iz grde debele gosenice, preko bube, v čudovitega mavričnega metulja, ki ponazarja svobodo in navdih...
Vsake toliko časa sem nekaj trenutkov posvetila tudi razmišljanju o teh zadevah... Da, pri sebi opažam, da se mi že kakšni dve leti dogajajo spremembe... Karmično čiščenje, bi morda temu rekli nekateri... Ko se vsa navlaka preteklosti nabere in formira v boleč absces... Ki raste in zori... Dokler ne poči in se smrdljiv gnoj izlije na plano... Nato sledi ozdravitev... Zdravo tkivo izloči bolni del. In se obnovi... Postane še bolj zdravo in vitalno kot prej.

Konec sveta? Hmmmmm... Konec sveta smo čakali že na silvestrovo leta 1999... Pa smo kljub temu natanko minuto čez polnoč s šampanjcem nazdravili novemu letu 2000. Ampak spremembe? Da, spremembe in premiki se vse bolj intenzivno in pogosteje dogajajo na vsakem koraku. Dogajajo se meni, dogajajo se ljudem okoli mene, dogajajo se popolnim neznancem, ki jih kdaj srečam in besede enostavno nanesejo na to...

Hmmmmm... Spremembe... Eden najbolj naravnih strahov pri ljudeh je prav strah pred spremembami. Strah pred neznanim. Ko raje trpimo poznano trpljenje, kot pa da se podamo v neznano... Ko se bolestno oklepamo stare bolečine, namesto da bi spustili njeno roko, ter tipajoče odšli v gosto belo meglo, ki leži pred nami... Ker to staro bolečino poznamo... Toliko časa smo že z njo, da je na nek način že naša stara prijateljica... Morda smo celo navezani na njo... Da, mislim da imamo z njo celo neko bolestno ljubezensko razmerje, ki se je razvilo skozi leta... Ker ta bolečina, ki nas razžira pri živem telesu, nam je dobro znana... Kdo pa ve, kakšne grozote nas čakajo v nepredirni megli, ki leži pred nami in v katero bi stopili, če bi bolečino pustili za seboj... Najhuje od vsega-lahko bi bili srečni!!!

Včasih sem mislila, da je poleg straha pred spremembami najpogostejši strah pred neuspehom... Toda, kdo bi si mislil... Po nešteto urah pogovora z različnimi ljudmi in poglabljanju vase, sem ugotovila, da naš ego zelo rad obrne različne izraze... Lažje je reči: "Tega in tega nisem storil, ker me je strah neuspeha." To je nekaj čisto normalnega in popolnoma družbeno sprejemljivo... In ker je družbeno sprejemljivo... Me je strah neuspeha. In ne grem na izpit. Ali ne pustim službe, ki me onesrečuje... Toda... Po razmišljanju in poglabljanju v zadevo, se mi je nekega dne v glavi prižgala žarnica! Strah pred neuspehom?!!! Aha-definitivno! Ne bo kruha iz te moke! Bolj od vsega se bojimo biti srečni!!! V bistvu nas je strah uspeha!!! Kajti od nekdaj nas učijo, da je nekaj povsem normalnega, če ne uspemo. Samo pomislite, koliko uspešnih ljudi poznate... Jih lahko naštejete na prste ene roke? Sedaj pa pomislite, koliko neuspešnih ljudi poznate? Takšnih, ki dan za dnem tarnajo, kaj jim manjka v življenju; ki hodijo v službo, ki je ne marajo. In ko jih vprašate, zakaj je potem ne pustijo, vam znajo našteti tisoč razlogov zakaj je NE MOREJO pustiti... Ljudi, ki so nesrečni... In ko jih vprašate, zakaj ne naredijo tistega logičnega in ne preveč težkega koraka v smeri proti sreči... Vam povedo cel kup razlogov, zakaj NE MOREJO... Nesrečni znamo biti. Znamo biti neuspešni. To je normalno in družbeno sprejemljivo. Tega nas učijo od malega. V šoli, doma, na ulici... Toda biti uspešen...? Ali kdo ve kakšna so pravila takrat? Ni pravil. Ni navodil, kako se obnašati, kako živeti, če si uspešen... In večina ljudi potrebuje nek koncept, neka pravila, kako živeti, kako se obnašati v določenih situacijah... In v resnici nas je bolj strah uspeha, kot pa tega, da ne bi uspeli..

Opažam tudi, kako te spremembe, ki se dogajajo, različno vplivajo na ljudi... Nekateri kar cvetijo od sreče... Zadnje čase jim vse prav čudežno uspeva... Našli so svojo drugo polovico... So srečno zaljubljeni... Načrtujejo družino ali pa so jo že ustvarili... Tudi na profesionalnem področju jim vse cveti... So v boljši telesni kondiciji, kot kadarkoli prej. Bolj zdravi, bolj srečni, bolj veseli in polni energije... Vsak dan se še bolj razvijajo ter rastejo... In kot majhni otroci s široko odprtimi očmi in z nasmehom na obrazu, vsak dan pričakujejo in opazujejo čudež življenja... Uživajo prav ta trenutek in s sladkim nemirom in metuljčki v trebuhu pričakujejo presenečenje, ki ga prinaša nov dan. Z radostjo v srcu in iskricami v očeh... Opažam, da so se pričeli odpirati tudi tisti najbolj zakrknjeni "kamenčki" *. Kot školjke na dnu morja... Ko se lupina milimeter za milimetrom odpira... In skozi to režo osuplo kukajo v lepoto sveta, ki jih obdaja... Neverjetno! :) Tudi kamenčki se mehčajo in se premikajo...

Potem pa so tu še ljudje, ki se krčevito oklepajo preteklosti, navad in stvari, ki so bile. In jih nikakor nočejo izpustiti... Se za nobeno ceno nočejo prepustiti toku življenja... In za te ljudi je ta čas, intenzivnih in močnih sprememb, nočna mora. Kajti premetava jih sem ter tja, kot slaboten splav sredi divje reke... Splav simbolizira vse tisto, kar bi morali na obali zakuriti in se pogreti, da bi jim toplota ognja pregnala hlad iz osamljenega srca, kjer vlada brezup... In ti ljudje sedaj resnično trpijo. Trpijo, ker si ne dovolijo, da bi preteklost pustili za sabo. Ker si ne dovolijo stopiti korak naprej. Ker jih je strah. Strah jih je vsega. Še najbolj pa neznanega... In za te ljudi molim... Naj jih mati Zemlja navdihne s svojo spokojno in močno energijo. In naj v sebi najdejo davno izgubljeni pogum... Da ponosno vstanejo na splavu, se zazrejo v brbotajoče brzice, globoko vdihnejo, se primejo za nos... In skočijo v mrzlo vodo... Svojemu novemu življenju in sreči naproti... Vso srečo vam želim!



____________________________
*Izraz "kamenček" je čisto slučajno "nastal" nekega dne, ko sem bivšemu fantu rekla: "Še v kamenčku je več duhovnosti kot v tebi." Beseda "kamenček" opisuje ljudi, ki so popolnoma racionalni ter verjamejo samo v tisto, kar dokaže znanost in kar lahko primejo z roko, ter ne verjamejo v NIČ višjega, nadnaravnega, spiritualnega... Beseda ni mišljena slabšalno ali kot zmerljivka, temveč bolj ljubkovalno za osebe, ki niso spiritualne, ki ne verjamejo v duhovno in osebnostno rast itd...

ponedeljek, 17. september 2012

Speča princesa...

Nekoč je živela princesa... Bila je zelo ljubeča in spiritualna... Polna ljubezni do narave, živali in ljudi... Ni poznala ne zlobe, ne nevoščljivosti in ne nesreče... In s široko odprtimi očmi od začudenja je stopala po svetu ter pila lepote in čudesa narave... Čarobnost sončnih zahodov, pesem ptic, ko se prebuja novo jutro, ples jesenskega listja, s katerim se igra veter...


Ampak princesa je na svojem potovanju začela spoznavati tudi zlobo, ki je prisotna na tem čudovitem planetu. Nevoščljivost, ki vre iz src ljudi. In nesreče, ki pridejo, ko ljudje slabo mislijo in še slabše delajo... Njene oči niso več tako žarele. Njena pesem je postajala vse tišja, dokler ni nekega dne povsem zamrla na ustnicah... Princesin korak ni bil več tako prešeren. In nekega dne... Jo je postalo strah. Strah se je razraščal in kopičil v njej... Pričela se je bati zlobe, nevoščljivosti in nesreč. Pričela se je bati ljudi... In najhujše izmed vsega... Pričela se je bati tudi najsvetejše izmed vseh... Ljubezni.

Kajti njeno srce je bilo nekoč tako na široko odprto, da ga je lahko ranil vsak. In njeno srce je bilo resnično ranjeno. Prebičano, razrezano, strto... Rana na rano... Še predno se je iz stare rane izcedil ves gnoj, je prišla nova rana... In ko je poskušala pozdraviti to ranjeno srce, je šivala šiv na šiv, da je nekako za silo obdržala  skupaj to gmoto mesa in krvi, ki je bilo nekoč njeno srce.


In princesa je odšla nazaj v grad. Ni si več upala hoditi po svetu in piti lepote sveta in življenja. Namesto tega je podložnikom ukazala, naj skopljejo globok obrambni jarek, naj utrdijo zidove, naj bodo vrata močna, naj njen včasih tako lep grad postane trdnjava, ki se je ne da zavzeti...


Dolgo let je bila zaprta v sobane... Podala se je na pot vase... Raziskovala je razsežnosti in globine lastne duše... Ležala je na postelji in izgledalo je, kot da se je pogreznila v stoletni spanec... Pajki so predli mreže po kotih in natkali čudovit pajčolan... Rože v vazah so ovenele... Listih v knjigah so porumeneli... Povsod se je nabral prah... Princesa pa je bila na popotovanju v svojo dušo... Kot Dante in Vergil je šla skozi vse obroče pekla... Skozi vice... In ko je prišla do konca vic... Je ponovno odprla oči... Zazehala je, se pretegnila... In počasi vstala s postelje... Ko se je ozrla po sobi, se je zgrozila... Njena nekoč čudovita soba je bila popolnoma prepredena s pajčevino in povsod je bil prah... Skozi pajčevino se je prebila do okna in ga na stežaj odprla... Globoko je vdihnila svež zrak in občutila sonce na koži, ko se je zazrla v modro nebo, na katerem so se kot ovčice na pašniku preganjali oblački... Še vedno jo je bilo strah... Ampak odločila se je, da gre ven.

Prvi dan je prišla do dvorišča. Previdno in boječe je hodila naokoli in se razgledovala... Naslednji dan je že šla do vrat... Tretji dan je šla na obzidje in boječe gledala na pokrajino izven zidov njene trdnjave... Četrti dan je dovolila odpreti vrata obzidja in spustiti dvižni most... Ni si upala dlje kot do obrambnega jarka... Ampak peti dan se je po dvižnem mostu podala izven varnih zidov trdnjave... In vsak dan je upala dlje... Sama, brez spremstva... Še vedno jo je bilo strah... A kljub strahu je v sebi čutila toliko energije in življenja! Občutek ponovne svobode! Ko je čutila sončne žarke na koži in ko ji je veter mršil dolge lase...

In nekega večera... Ko se je sprehajala po gozdu... Je od nekje priletel netopir... Ni se ga ustrašila... Le zakaj bi se ga, saj je vendar samo Božje bitje, tako kot srne, ptice in zajci... Vendar se je pred njo nenadoma spremenil v moškega. V moškega s čudovitimi temnimi lasmi in skrivnostnim pogledom, polnim neke nedoločljive spokojnosti... Ta spokojnost v njegovih očeh jo je povsem očarala... Da je obstala na mestu in ni zbežala, kot bi to storila poprej... Skrivnostni moški je stopil do nje in jo poljubil... Najprej ni čutila nič, ker je bila tako osupla... Nato pa jo je začelo preplavljati skrivnostno ščemenje in toplota, ki se ji je razlila po telesu... In nato strast... Čista strast, tako čista, da jo je še bolj osupnila... 

Skrivnostni tujec jo je povsem prevzel... Popolni neznanec, pa vendar je bilo v njegovem objemu nekaj tako znanega... V njegovih poljubih je bilo nekaj domačega... Nekaj, na kar je sicer že povsem pozabila... Pa so ji poljubi ponovno vzbudili ta davni spomin... In nato poželenje... Prevzelo jo je poželenje in strast jo je obudila nazaj v življenje. Življenje z mavrico po dežju, zlatimi žitnimi klasi pod modrino neba in sončnimi zahodi z rdečim nadihom... Vendar jo je strah še vedno oklepal s svojimi mrzlimi prsti, da je zadrgetala...

Ko je zvečer ležala v postelji, jo je prevzemal čudovit skrivnosten nemir in srce ji je hitreje bilo... Misli so se ji podile v glavi, izmenjevala sta se strah, panika ter ljubezen in predaja... "Ali se bom sposobna res predati? Ali bom sposobna popolnoma odpreti srce? Ali bom zbežala?"

Naslednje jutro ji je skrivnostni tujec po slu sporočil, da jo želi ponovno videti... Princeso je, kljub vsem metuljčkom v trebuhu in vsem čudovitim občutkom, prevzela popolna panika... In naročila je stražarjem, da morajo dvigniti most ter zapreti vrata... Sama pa je vsa prestrašena zbežala v najvišji stolpič in čakala, kaj se bo zgodilo... Ampak ni si mogla kaj, da ne bi ves čas pogledovala proti poti, ki je vodila do njenega gradu... Spraševala se je: "Ali je princ, ki bo sposoben preplezati obzidje in osvojiti moje srce? Ali je pa samo eden izmed mnogih in se bo obrnil, ko bo videl, da most ni spuščen in da so vrata zaprta..."

In zagledala ga je v daljavi... V galopu se je približeval na črnem vrancu... Njegovi temni lasje so se čudovito skladali z bleščečo črnino njegovega konja. Princesa je vsa panična čakala, kaj se bo zgodilo... Ali bo zahteval naj spustijo most ali pa bo samo obrnil konja in odgalopiral nazaj od koder je prišel...

In zgodil se je čudež... Ko je prijezdil do obrambnega jarka, se je most spustil... Vrata trdnjave so se sama odprla... In temni neznanec je na vrancu arogantno odjezdil v stolp. Ni se zmenil za to, da se konje pušča na privezih pred gradom... In ko je prišel v stolp, kjer se je skrivala princesa, jo je potegnil k sebi v sedlo... 

Ter zaljubljeno princeso, ki se je ljubeče stiskala v njegovem objemu, odpeljal na svoj grad...  


četrtek, 13. september 2012

Ustnice...

Poljubljaj te ustnice! Okušaj jih do nezavesti... Zapri oči in se predaj... Odpri srce in mi dovoli, da se ga dotaknem... Okušaj ustnice znova in znova... Najprej sramežljivo, vprašujoče, očarljivo... Nato strastno, vroče, poželjivo... Okušaj jih in pij z njih poljube... Vroče poljube in še bolj vročo ljubezen...
Dovoli duši iz zapora, prašne kletke, kjer spi in životari že toliko let... Brez ljubezni, sama, osamljena...

Dovoli duši, da se preda ljubezni... Da poleti kot ptica nad oblake... In da se dotakne moje duše...
Okušaj moje ustnice, začuti vso ljubezen, ki gori v mojem srcu... Okusi vso sladkobo in medičino, željno pij mojo ljubezen... In jaz bom željno pila tvojo... Najini srci sta kot neusahljiv izvir v puščavi... Bolj kot se predaš ljubezni, bolj kot jo željno piješ, srkaš skozi ljubezni žejno telo... Več je je in je le še bolj mogočna...

Okusi moje ustnice... Predaj se, pozabi na strah in vse prepreke... Prepreke in strah so le iluzije, ki nam preprečujejo resnično srečo. Ljudje, ki razbijejo lažna ogledala strahov in preprek, dosežejo vse, kar sanjajo... In prav ljubezen je gonilna sila sveta. Ko ljubiš in si ljubljen, imaš čudežno moč... Lahko premikaš gore, lahko letiš brez kril... Prideš na vrh gore brez napora... In vsak dan je sončen, četudi pada dež...

Podaj mi roko in se nežno dotakni moji ustnic... Nežno in nalahno se dotakni... Zapri oči in me poljubi... In z zaprtimi očmi boš videl čudež življenja...




ponedeljek, 03. september 2012

Moj angel varuh...

Moj angel, k tebi stegam roko,
ko sem polna življenja in sreče,
ter v trenutkih, ko mi je neizmerno hudo,
in za vrat me stiskajo težave preteče.

Nikoli nisem sama,
saj si vedno ti ob meni,
mojo dušo hraniš kot v puščavi mana,
kot sadje, hrana in vino na mizi bogato obloženi.

V težkih trenutkih čutim tvoj objem,
kako me zastreš s čudovitimi krili,
kot sladke jagode, ki jih spomladi z užitkom pojem,
in občutim, kot da bi se dve srci v eno zlili.

Tvoja energija prehaja v mojo,
in moja se zliva v tvojo,
tu si, moj varuh in moja opora,
brez tebe bi me bilo neznansko strah,
ko sledila bi svojim sanjam,
bi se počutila malce nora.

Ker si ob meni ti,
se ničesar ne bojim,
z menoj si v mislih in v realnosti,
s teboj lahko svoje življenje zares polno živim.


nedelja, 02. september 2012

Brezpogojna ljubezen...

"Dovolim si biti ljubljena in spoštovana."

Dovoljujem, da v moje življenje vstopi tisti moški. Moški, ki me ljubi, spoštuje, spodbuja, ki si želi z menoj ustvariti družino. Moški, ki ve kaj želi in je za svoje sanje pripravljen kaj narediti, ter ne poskuša pri tem streti mojih sanj. Moški, ki je zrel, duhoven, izobražen, ljubeč, s smislom za humor in romantičen. Moški, ob katerem sem lahko ženstvena in odprta. Moški, ki brezpogojno sprejema mene in katerega sprejemam jaz. Moški, ki mojo ljubezen sprejema s celim srcem in mi jo okrepljeno vrača. Moški, ki z veseljem bere moj blog in moje knjige, ker mu je to užitek in ne nujna muka. Moški, ki se veseli, ko mu na vrtu pokažem novo bučko in prve paradižnike  in ki z veseljem skupaj z menoj skrbi za najin čudovit vrt. Moški, s katerim si deliva ljubezen do narave in živali. S katerim si deliva življenjsko filozofijo - da sva stari duši, ki sta na ta svet prišli z razlogom... Z namenom in poslanstvom in drug drugega spodbujava pri izpolnjevanju tega poslanstva. Verjameva v to, da je prvo spoštovanje. In da je potrebno prisluhniti sočloveku. Moški, s katerim najine otročičke od prvega dne vzgajava kot to kar so - duše, ki so morda starejše kot najine in na ta svet prihajajo, da izpolnijo svojo življenjsko zgodbo. In jim dovoliva, da se podajo na to pot že od prvega dne življenja, namesto, da bi jih poskušala omejevati ali preusmerjati... Moški, ki ni zapečkar, ampak s katerim se lahko katerikoli dan odpraviva na čudovito potovanje za nosom ter novim dogodivščinam naproti. Peš, s kolesom ali kakorkoli drugače... Brez udobja hotelov in turističnih agencij, temveč z ruzakom na hrbtu, zemljevidom v žepu in žarečim nasmeškom na obrazu. Ki ne komplicira, ampak življenje sprejema takšno kot je in skupaj častiva vsak nov dan, ki nama je podarjen. Ki se mu ne zdi, da pogosta raba najlepšega stavka na svetu: "Rad te imam!" privede do njegove obrabe. Moški, ki je moj prijatelj, ljubimec, zaupnik, partner...

Nosim te v srcu. Vem, da prihajaš. In stopam ti naproti. Roke široko odpiram v ljubeč objem. V očeh se mi zrcalijo zvezde in polna luna. Lica rahlo zardela. In na ustnicah nasmešek, v pričakovanju prvega poljuba.

ponedeljek, 13. avgust 2012

Napisana pred nekaj dnevi...

V meni vre ljubezen,
kot vroč izvir,
kot skrivnostni nemir,
ki v duši divja in gori,
kot rdeči plameni ognja,
ki na gori Olimp večno gori.

Nabira se rušilna energija,
ki me duši in tre telo,
ker ponorela je organska kemija,
in matematika in tudi fizika,
in zgodovina ter geografija in biologija.

Trga me in me razganja,
ko me ovira in nazaj drži,
pa ko spodbuja in naprej poganja,
ko me dvigne in ko me obteži.

Poda mi kot mladi ptici krila,
pelje me do kristalnega tolmuna,
iz katerega vso strast sem željno pila,
s srebrnimi žarki me boža polna luna,
ko gola plešem na dežju,
in mi ni mar, da bi se skrila.

Ljubezen me razganja in poganja,
ljubezen me zaznamuje in v zvezde kuje,
ljubezen mi da energijo in krila,
da poletim v tvoj objem,
kjer se bom kot plaha srna v smaragdnem gozdu skrila.



petek, 10. avgust 2012

Lepota...

Lepota človeka se skriva v očeh,
kot drobne kresnice,
ki svetijo v toplih poletnih nočeh,
kot dobra materina dlan,
ki ljubeče boža otroka,
kadar pride mračen in nevihten dan.

Lepota se skriva v pesmi,
ki svobodne jo ptice na nebu pojo,
lepota se skriva v drevoredu,
ko fant pelje dekle na sprehod v mraku,
tik pred nočjo,
in mlada ljubezen je v zraku.

Lepota se skriva v poljubih,
nežnih, sramežljivih in plahih,
ko dekletu rdečica zalije pegasta lica,
in sanja gradove v oblakih.

Ki skupaj jih bosta gradila,
ko ležala bosta v visoki travi,
se držala za roke,
štela zvezde na nebu,
in se poklonila čudoviti materi naravi.

Lepota je poosebljena v ljubezni,
ki pričara iskrice v oči,
ko sramežljivo dekle na obrazu nek nov sijaj dobi,
in ni je več tegobe ali pa bolezni,
ki pogumno srce je oklepala nekoč,
dušila misli, navdih in lomil krila...
Vse to je danes davno, davno, daleč proč.



Ali misliš name?

V tišini novega dne,
moje misli uhajajo k tebi,
ali ti je kaj mar za me,
ali bi me stisnil k sebi?

Glavo bi položila ti na prsa,
privila bi se na srce,
poljubila tvoje vroče ustne,
s prsti šla skozi temne lase.

Ali misliš sploh kaj name?
Ko se vzpenja luna na nebo.
Ali ti je sploh mar zame?
Ko je sonce na obzorju vzšlo.

Jaz mislim nate,
ko se odpravljam spat,
jaz te sanjam v spanju,
ko je zjutraj treba vstat.

In hrepenim po dnevu,
ko boš pogledal me žareče,
podal mi svojo roko,
in poljubil me goreče.

Srci polni nepopisljive mlade sreče,
ko me poljubljaš lačno,
ko me poljubljaš strastno,
ko me poljubljaš sredi narave dehteče.

Podaj mi roko, 
predaj mi svoje srce,
stisni me na prsa svoja,
naj tam počiva srce moje,
ki bije le za te.

sreda, 08. avgust 2012

Psevdonim...

Zakaj pišem pod psevdonimom, oziroma, kot mu jaz rada rečem - umetniškim imenom?

Nekoč sem na nekem predavanju slišala, da ljudje objavljajo pod psevdonimom, ker želijo ostati skriti. Ker ne želijo, da bi jih kdo sodil. Sodil po temu, kar so, kako se pišejo, kako izgledajo, iz kje izhajajo... Še posebej, da jih ne bi sodili ljudje, ki jih "poznajo". Se pravi - poznajo na videz in sodijo človeka po njihovem lastnem vtisu o človeku in ne dejanskem stanju ali karakterju človeka. Še manj po njihovih talentih ali sposobnostih... Ker so preveč kritični ali negativno nastrojeni...

Ta trditev mi je resnično razburkala moje morje. Z njo se ukvarjam že nekaj mesecev... Po eni strani jo razumem in se tudi do ene mere strinjam z njo. Definitivno je lažje sproščeno pisati, če pišeš pod psevdonimom. Na tak način je tudi lažje zagotoviti anonimnost oseb, ki se pojavljajo v tvojih zapiskih...

Ampak, da se skrivam? Ne vem... Moje besede, ki jih skrbno zapisujem, kot ena tančica za drugo odvrženo tančico, razgalijo mojo dušo. Pred vami stojim gola, kot na dan, ko sem se rodila ter nisem hotela zajokati. Vsaka beseda me razgali. In na nek način naredi ranljivo. A ob enem močnejšo. Se skrivam? Morda... Morda skrivam svoje "posvetno" ime... Ime, ki me zaznamuje ali označuje v tem življenju. To je pa tudi vse, kar skrivam. Vsaj mislim...

Zakaj Artemis Butterfly? Morda malce hinavsko do mojega maternega jezika, priznam... Vendar imam ambicije tudi zunaj Slovenije, tako da mi Metuljček s šumnikom ni preveč ustrezal... Metulj pa mi je deloval tako... Ne pisan na mojo kožo. Artemis Butterfly sta dve besedi, ki skupaj opisujeta mojo dušo. Ki ji pristojita in ki sta mi prišli na misel po čakanju, da najdem primerno umetniško ime, oziroma psevdonim.

Kdo je Artemis, oziroma po slovensko Artemida? Artemida je grška boginja (Wikipedia: Artemida ( starogrško (Imenovalnik)"Ἄρτεμις": Ártemis, (Rodilnik) "Ἀρτέμιδος": Artémidos) je v grški mitologiji ena od dvanajstih velikih bogov. Je boginja lova, živali, narave, rasti, rojstva in zaščitnica slabotnih ter otrok.). Ker obožujem naravo in živali, ter od nekdaj pomagam ubogim ter se zavzemam za pravice slabotnih, mi je bilo to ime pisano na kožo.

In zakaj Butterfly oziroma po slovensko metuljček? Ker sem metuljček :) Rada sem svobodna, rada imam rožice in modro nebo, cvetoče travnike in sonce... Lahkotnost in letenje. Krila. Ko pišem, sem svobodna in razigrana kot metuljček.

In sem razmišljala... Se res skrivam? Ne, mislim, da ne. Ampak, ko pišem pod psevdonimom, se moja duša prosto preliva na papir oziroma v čudežni računalniški jezik... Prosta sem kot metuljček, nič me ne veže na tla. Tu ni nikakršnih spon in nikakršnih omejitev. Tu sem resnično jaz. Ko stojim pred vami z razgaljeno dušo, ko sem odvrgla vse tančice. In stojim gola pred vami, ponosno kot grška boginja in razigrano svobodna kot metuljček. Kot metuljček, ki lahko poleti do vašega srca. Ter mu prišepne kaj lepega :)



Moja življenjska pot...

Veliko trenutkov v svojem življenju sem se spraševala, kakšna je moja življenjska pot. Zakaj sem se rodila na ta svet? Zakaj sem se rodila staršem, katerim sem se? Zakaj sem se rodila v Sloveniji, če pa nisem prilagojena na hladnejše podnebje? Zakaj se mi dogajajo stvari, ki se drugim ne? Zakaj včasih čutim, kaj se bo zgodilo? Zakaj zdravim živali? (In sedaj ko sem premagala sramežljivost in nezaupanje, tudi ljudi.) Zakaj mi droben glasek šepeta drugo, kot mi govori razum? Zakaj se mi dogajajo čudovite stvari, kadar se popolnoma predam in zaupam tihemu glasku, ki me vodi? In zakaj nastane v mojem življenju zmeda, postanem preobremenjena, bolna, dogajajo se kar neke neumne in ne preveč prijetne stvari, če poslušam razum?

Vedno, že kot otrok, sem se spraševala. Še mojo mami sem redno spravljala ob živce z mojim večnim: "Zakaj, mami...?" Vse me je zanimalo in še vedno me... In v določenem trenutku življenja sem uspela premagati strah, zadržanost, nezaupanje, sramežljivost... In se predala, odprla... Od takrat na vsakem koraku dobivam odgovore.

Zakaj sem se rodila na ta svet in zakaj se mi dogajajo stvari, ki se mi dogajajo? Zato, da se na njih učim. Da postajam z vsakim dnem bolj zrela in modra. Kar ne pomeni z vsakim dnem bolj zagrenjena in resna, kot sem si včasih predstavljala pod "biti odrasla in odgovorna oseba". Še vedno sem zvedav in igriv otrok, z večnim "zakajem" na jeziku. Še vedno tekam po travnikih za metulji in še vedno, ko prvič zagledam morje, začnem vsa navdušena poskakovati v avtu in kričati: "Glej, morje!!! Morje se vidi!!!" Še vedno se rada stisnem k moji ljubi mami. Še vedno potrebujem ljubeč objem in tolažilno besedo, ko sem ranjena. Še vedno vsa navdušena opazujem letala na nebu in se jim čudim, kot takrat, ko sem bila majhen otrok. Še vedno je toliko stvari, ki jih počnem prvič, z vso vnemo otroka, ki se prvič sreča z nečim in ga vsega prevzame. Ko z na široko odprtimi očmi, ki se iskrijo in blaženim nasmeškom 5letnika na obrazu počnem nekaj novega.



Kot zadnjič, ko sem prvič sedla v športno letalo Cessna in kar požirala vse okoli mene. Takrat sem bila ponovno majhna punčka, ki jo ati posede na kolena v avtu in ji dovoli "voziti avto". Ko on menja, tišči gas in zavira, jaz pa obračam volan. In ko sem se kobacala v ozko jadralno letalo. Ko sem polna navdušenja in malce s strahom sedela v njem, ter si z metuljčki v trebuhu predstavljala, kakšen nor občutek je to, ko si v tej mali lupinici kot nebogljen piščanček v prostrani modrini neba. Ko jadraš med oblački... Ko loviš trenutke, ko se dvigaš, ter drugič, ko zgubljaš višino in padaš... Občudujem pilote, ki vozijo jadralna letala. Imam občutek, da je dosti lažje voziti letalo z motorjem, kot pa biti v tej mali lupinici, kjer sem se počutila nebogljeno kot Sneguljčica v njeni stekleni krsti.



Dobila sem odgovor na to, kaj je moja življenjska pot. Moja življenjska pot je ponosno in z dvignjeno glavo, žarom v očeh in nasmeškom na obrazu stopati skozi življenje. Se učiti v vsakem trenutku dneva in na vsaki novi izkušnji in situaciji... Ker me vedno poiščejo ljudje, ki so ranjeni. Ki potrebujejo mojo bodrilno besedo... Stisk roke... Da jih začutim... Njih in njihovo bolečino... Ker sem tudi sama v določenem trenutku življenja tako čutila... Ker se lahko poistovetim z njimi... In to tudi oni začutijo... In mi lahko zaupajo... Ter resnično slišijo besede, ki jim jih namenim...

Tu sem, da pomagam. Vsem ranjenim dušam, ki se iščejo. In na poti svojega iskanja naletijo na mene. Tu sem, da ti podarim lepo besedo, ti podarim nasmeh in te objamem. In ti povem, da si na pravi poti, četudi si za trenutek izgubil/a kompas. V tem trenutku si natanko tam, kjer moraš biti. In jaz prav tako.

Rada te imam, ranjena duša! Nisi sam/sama. ❤



Moji stari mami Tereziji...

Tale je za mojo staro mamo... Ker se nikoli nisem poslovila od nje in ker sem danes v srcu začutila klic, da moramo "poravnati račune"...

Ko sedaj mislim nate, mi oči zalivajo solze. V srcu čutim hrepenenje in ljubezen. Vem, da je bilo marsikaj. Vem, da sem včasih mislila, da te sovražim, zaradi vseh stvari, ki so se dogajale doma. Zaradi vsega trpljenja, očitkov, grdih besed, spletk... Moje srce je tolikokrat napolnjevala grenkoba in parajoča bolečina... Ko sem kot otrok opazovala bitke in poniževanja... Ko sem skozi nedolžne otroške oči gledala, kako se z grozljivimi besedami obmetavata dva človeka, ki sta mi bila vzor in učitelja pri mojih prvih korakih v svet - moja stara mama in stari ata... Kaj vse je bilo... Toliko časa sem v sebi nosila strah, da moški in ženska v življenju ne morata živeti složno in v ljubezni... Da vedno nekdo trpi... Da je vedno nekdo žrtev... Morda oba... Solze... Skrivanja... Bolečina... Prezir... Sovraštvo... Zamere...

Vendar so solze vse to odplavile... Vse to je šlo iz mojega srca. Ne poznam več zamer in ne poznam več tistega trpkega okusa v ustih... In moje oči niso več oči majhne ranjene punčke, ki opazuje koliko sovraštva in prezira se izmenjuje med njenima ljubljenima starim atom in mamo...

Moje srce je polno odpuščanja... Odpuščam ti za vse, kar sem ti nekoč zamerila, vse, kar me je prizadelo... Vse, kar je ranilo moje nedolžno otroško srce in ga zaznamovalo za toliko let. Odpuščam ti! Prav za vse solze in prav za vse besede, ki sicer niso bile namenjene meni, pa so bolele še bolj, kot če bi bile. Odpuščam ti! Iz vsega srca! In ti sporočam, da moje srce napolnjuje ljubezen. Čista ljubezen. Ljubezen do tebe. Do tebe, ki sem te nekoč morda sovražila. Saj ne vem, če sem te res... Mislim, da sem te imela vedno rada, vendar so solze in bolečina popačile sliko ljubezni in jo skrivile v sovraštvo in prezir. Rada te imam! Iz vsega srca! In upam, da si našla srečo in mir, ki ju nisi našla na tem planetu.

Sedaj, ko sem ženska, razumem... Razumem tvoja dejanja. Jih ne opravičujem, niti ne zagovarjam. Vendar jih razumem... Sedaj razumem ranjeno žensko dušo, ki v svoji bolečini rani tudi druge. Razumem stvari, ki jih kot otrok nisem mogla razumeti. Razumem vsa tvoja dejanja in besede. Razumem, kako si tudi ti trpela in hrepenela po ljubezni, ki je nisi dobila. Leta so te ukrivila. Trpljenje te je zaznamovalo. In razumem... Razumem vse... In moja duša kliče tvojo. Kliče te, da slišiš moje opravičilo.

Kajti tudi jaz se želim opravičiti. Želim se opravičiti, da skozi svoje otroške oči nisem videla celotne slike in sem te sodila, obsojala... Predvsem pa me teži, ker se nisem poslovila od tebe.

Stara mama! Rada te imam! Prosim, odpusti mi. Upam, da si sedaj srečna in poznaš mir v duši. Vedno boš z menoj, vedno boš v mojem srcu. In v mojem spominu boš takšna, kakršna si si vedno želela biti. Moja stara mama, ki me je naučila peči kruh... S katero sem hranila kokoši in opazovala čudež življenja, ko so se piščančki valili iz jajc... Dala si mi mnogo. Mnogo, ogromno... Pa se ti nisem nikoli zahvalila za to. Danes bi se ti rada zahvalila za vse lepo, kar si mi dala, kar si me naučila. Za "pršjačo" in ocvirkovo potico. In za vsa na oko pečena jajčka za zajtrk in tri kapljice kave v moji skodelici mleka, po katerih sem tako hrepenela, da bi bila tako odrasla, kot sta bila vidva s starim atom.

Rada te imam, mama Rezi. Žal mi je. Prosim odpusti mi. Pogrešam te. Hvala!




torek, 07. avgust 2012

Pelji me...

Hrepenim po tebi... Sanjam tvoje temne oči v katerih prepoznam pogled in dušo, ki sem ju nekoč poznala. Tvoj pogled mi sega v srce. Dovolj je bilo, da si mi podal roko in da sem se zazrla v te tvoje čudovite temne oči... In skozme je stekla nevidna energija in me vso preplavila.

Podaj mi ponovno roko. Povabi me na sprehod. Pelji me na cvetoče poljane, brez besed, samo z roko v roki. Pelji me na dehteč travnik. Kjer bova sedela v visoki travi in štela oblačke in letala na nebu. Sanjarila, da letiva svobodno kot ptice. Ti boš imel s seboj kitaro in mi igral na njo. Jaz pa se bom utapljala v globini tvojih temnih oči.

Ko ne bodo potrebne besede. Le stisk roke in pogled, ki pove vse. Samo jaz in ti, obkrožena s cvetočo naravo, modrim nebom in pesmijo čričkov ob zahajajočem soncu. Ko me boš ob prvem večernem hladu ogrnil s svojo majico. In se primaknil malce bližje k meni, da me ne bo zeblo. Ter me ponovno ogrel s svojim žarečim pogledom. In tvoja roka bo ponovno poiskala mojo... Prsti se bodo plaho in sramežljivo prepletli... In čakajoče bom zrla v tvoje oči... Ko se boš sklonil... Ter mi podaril prvi poljub.



četrtek, 02. avgust 2012

Kot cvetača...

Bela cvetača se je zaljubila,
ko sonce zlato na nebo se je vzpelo,
z zelenimi listi si je rdečico zakrila,
ko si je strastno želela, da bi jo v objem vzelo.

Tam v vrtu je sanjarila o soncu,
cele dni zrla v modro je nebo,
ponoči štela zvezde in čakala na jutro,
ko sonce spet bo na obzorju vzšlo.

Sonce jo je v vrtu opazilo,
vso cvetočo in očarljivo,
nesmrtno se je vanjo zaljubilo,
sedaj z neba pošilja ji poljube zapeljivo.

Cele dni traja ta zaljubljeni ples,
da cvetača še ponoči ne spi,
in sonce misli na cvetačo,
ko na drugo stran Zemlje hiti.

Cvetača ljubi sonce,
in sonce ljubi njo,
k njej pošilja božajoče žarke,
ko mu ona vrača strast in nepotešljivo slo.



četrtek, 19. julij 2012

Hrepenenje

Tvoje temne oči,
in krepak stisk roke,
očarljivo se nasmehnil si,
ter šel s prsti skozi rjave lase.

Hrepenenje se v prsih budi,
energija preplavlja telo,
vroč plamen v duši tli,
ko srce bije izgubljeno bitko.

Utopila sem se v tolmunu tvojega pogleda,
tvoja temna koža me vsak dan bolj bega,
bolj kot bežim v nasprotno smer od tebe,
bolj me vleče spet nazaj, 
ne morem premagati same sebe.

Sanjam dotik tvojih ustnic,
sanjam prvi poljub,
kot vonj damaščanskih vrtnic,
in tisoče sladkih obljub.

Poletni večer je in tema,
v zraku je čutiti čarobni opoj,
luna srebrna počasi se na nebo vzpenja
vsa zaspana in lena,
in mi namiguje,
da še nocoj boš moj.

Da boš razširil svoje močne roke,
in strastno me privil na temne prsi,
nežno me prijel za boke,
in skupaj bova šla v noč-
jaz in ti.






sreda, 11. julij 2012

Letting you go...

Today I let you go...

Ko sem te prvič zagledala, je šla skozi mene silna energija... Bilo je, kot da bi se čas ustavil, kot da bi se Zemlja nehala vrteti in da sva sama v vesolju. Izzvzeta iz tukaj in sedaj. Iz sodobnega časa in postavljena tja nekam nazaj, kjer sva se ljubila in bila eno... Kjer si bil ti Orion in kjer sem bila jaz Artemida. Ko se dve duši prepoznata skozi čas in vesolje... Ko ti zastane dih in ko ti prsni koš napolnjuje roj tisočih metuljev.



Prepoznala sva se. Kljub drugim maskam, ki sva jih nosila. Kljub preobleki novega telesa. V tistem trenutku se je del moje energije ugnezdil v tebi in tvoja energija je poiskala pot vame. Zgodila se je izmenjava, ki je nisem mogla preprečiti takrat in ki je ne morem izkoreniniti sedaj. Ko se delček duše odkrhne in odplava v drugo telo.

Energija, ki sem jo začutila, me je popolnoma prevzela. Moje telo je bilo mlado in vsa ta nasprotujoča si in silovita čustva so trgala moje srce in mi burila misli. Ponoči mi nisi pustil spati in podnevi si mojo kožo opekel bolj kot opoldansko sonce.

Najprej sem se predala... Popolnoma in neustrašno predala... Ker sem v istem hipu prepoznala tvojo starodavno dušo in vsa ljubezen in povezanost tistih davnih dni je silovito udarila obme, kot udarijo bučeči valovi ob čeri. Vsa ta energija se je razpršila v tisočero malih morskih kapljic, ki so nežno deževale na mojo ljubezni žejno dušo. Napolnile so me s spokojnostjo in neskončnim nemirom ob enem. Bežala sem in se vračala nazaj k tvojemu plamenu, kot nočni metulj, ki se želi opeči.

Moje telo se je trgalo od vse silovitosti starodavnih čustev... Vse kar sem čutila in doživljala je bilo preveč zame. In zato sem se obdala z zapredkom, v katerem sem zorela kot bodoči metulj. Kokon sem skrila v jamo tisoč metrov pod površjem, ujeto v kamnu in pečinah... Tam, kamor ti nisi imel dostopa. Tja, ker sem se skrila pred sijem, ki si ga izžareval in ki me je usodno privlačil... Tja, kjer nisem več slišala šepeta tvoje duše...



Ampak pozabila sem... Pozabila sem, da se globoko v moji notranjosti skriva delček tebe... Delček tebe, ki sva si ga takrat izmenjala... In čeprav sem se razvijala in šla skozi procese preobrazbe... Čeprav sem prišla iz kokona kot mavričen metulj... Je delček tvoje energije še vedno zasidran nekje globoko v meni. In kljub temu, da sem se trudila to iztrgati iz mene, sem pri tem ranila samo sebe. Rezala in mrcvarila sem svojo dušo, a delčka te starodavne energije, ki sem jo prepoznala na molekularnem nivoju, nisem mogla uničiti...

Zato se ne bom trudila več... Ta delček je takrat moral preiti v mene. Ta delček bo ostal v meni. Ni tako velike moči, ki bi ga lahko izničila. Zato ga sprejemam. Zdaj in za vedno.


Tebi pa danes z veliko ljubezni in miru sporočam: "Now I let you  go."








četrtek, 05. julij 2012

Vrt...

Ko stopim z boso nogo na nežno mehko travico... Tako intenzivno zelena in prežeta z jutranjo roso. Tako nežno božajoča... Med mojo boso nogo in mater Zemljo deluje kot božanska povezava... Preko nje mi moja ljuba mati pošilja svojo neusahljivo energijo in me ljubeče boža in mi sporoča, kako je ponosna name.
Previdno stopam dalje... Počutim se kot gozdna vila, ko z razpuščenimi lasmi in bosimi nogami počasi stopam po mojem malem vrtičku, ki ga vsako jutro ali večer obiščem in častim... V meni je nabrana energija... Silovita energija, ki sveti skozi moje oči in prehaja skozi moje dlani... Stopam po vrtu in se dotikam rastlin... Zelena me navdaja s spokojnostjo... Zelena je moja barva... Zelena mi daje mir, ki ga potrebujem, da lahko energijo zberem in jo delim s svetom. Čutim, da me dlani ščemijo... Energija iz mojih prsi sili na dan... Sili, tako kot prvi sončni žarki, ki se previdno in plaho sprehajajo po moji svetli koži... Dotaknem se sončnice... Kot pozorna mati, ki čaka svojega otroka, kdaj mu bo prvič ugledala obraz, jaz čakam mojo sončnico, da prvič opre svoj popek in da me razveseli z naravno lepoto sončno oranžne barve... Energija skozi moje dlani prehaja v rastlino... Vem, kmalu bom ugledala njen nasmejan obraz. Samo še malo...
Stopam naprej... Moje bučke se bohotijo na vrtu in se prav ponosno razraščajo... Še ne dolgo so bile tako majhne... Samo trije majhni listki sredi suhe rjave zemljice... Sedaj pa so se preko noči razrasle v bujno gmoto listja, cvetov in prvih sadov... Tako bujno rastejo in se razvijajo, da ne morem kaj, da se jih ne bi dotaknila... Spreleti me njihova divja življenjska energija. Zanimivo... Res so divje te moje bučke. Polne življenja in strasti. Kdo bi si mislil, da so bučke sposobne strasti in toliko energije... Ne verjamete? Poskusite sami! Dotaknite se jih. Dotaknile se vas bodo nazaj s svojo igrivo divjo energijo.
Stopam dalje... Moj nizki fižol pridno rase in tvori male grmičke. Kako je čudovit. Drobni listki se pridno nastavljajo soncu in se razvijajo... Zdaj zdaj, pa bo vzcvetel. Drobni so tile fižolčki, sramežljivi in prikupni. Previdno se jih dotaknem in jim pošljem energijo ljubezni... Da, kmalu bodo vzcveteli.
In pridem do moje energijske zeliščne gredice. Tako skrivnostna je. Mešanica energij, kot da bi imele drobne metuljne vile tam svoj piknik...
Kot vila vodnica tam v vsej svoji lepoti kraljuje vrtnica, ki mi jo je podarila moja draga stara mama. Bdi nad razposajenimi malimi vilami, ki plešejo svoj navihani ples in posipajo vilinski prah naokoli, da se ozračje kar iskri.
Sivka čara s svojimi opojnimi cvetovi in me v mislih ponese tja daleč v preteklost, tja v eno izmed življenj... Davno nazaj...
Meta in melisa sta prijateljici in skupaj se nasmihata in mežikata v sončku. Navihanki mali!
In žajbelj... On modruje. Pozna vse uroke za zaščito malega vrtka in hiše. Hišo in vrtiček čuva bolje od nemškega ovčarja. Vsake toliko natresku pove kakšno anekdoto ali basen (te zelo rad pripoveduje). In natresk mu vedno odobravajoče kima. Rad posluša stare zgodbe.
Oh moj mali vrtiček! V kakšno veselje in radost si mi. Še predno sem te imela, si zorel v mojem srcu. Vsi vi, ki me sedaj razveseljujete s svojo bujnostjo in zelenilom, ste pred tem zeleneli v mojem srcu. Rasli ste, se razvijali... Dokler niste popolnoma prerasli mojega srca in ste morali postati realnost.
Obožujem skrivnostna jutra in večerni mrak, ko mi šepetate svoje zgodbe in ko me sprejmete v svoje zavetje. Ko me navdajate z energijo in spokojnostjo.


torek, 26. junij 2012

Morje...

V modrini morja,
brezčasnost in spokojna neskončnost,
ujeta prvinska lepota,
človeštva je zibelka in dota.

Globine vabljive,
rahlo valovanje vode,
večne-nikoli minljive,
drugič kot čisto ogledalo,
kristalno zelene gladine.

Tisočletja kamen kljubuje,
nevihtam in strelam bleščečim,
ko se z vetrom in valovi bojuje,
in ko ponosno stoji v bran, 
viharjem pretečim.



Dopust...

Hrepenenje, sla po morju,
po viseči mreži v borovcih,
in beli ladji na obzorju.

Ko čakam celo leto,
tistih kratkih 7 dni,
ko pozabim na rutino,
ležim v pesku,
zrem v kristalno jasno nebo,
in občudujem nebeško modrino.



Vreščavi galebi glasno kričijo,
ko se utrujeni ribiči z ribolova vračajo,
prikupne male jadrnice v neznane,
eksotične kraje hitijo,
jambori z belimi jadri,
po vetru se obračajo.

Najlepša pa je,
strastna zaljubljena pesem škržata,
ko vso noč žaga, gode in poje,
to radostno poslušam,
in v srcu sem bogatejša od naftnega magnata.

Moje sanjavo srce hrepeni po morju,
vse moje bitje si sonca želi,
moja koža po slani vodi hrepeni,
in noge si želijo morje namesto lavorja.




nedelja, 10. junij 2012

Ko srečaš samega sebe in se zazreš v oči...

Tako dolgo sem se iskala... Tako dolgo sem se spraševala... Tavala, blodila, bluzila, se obtoževala, padala v prepade svoje duše, se spotikala ob lastne pasti, porezala na črepinjah razbitega srca, utapljala v oceanih solz... Potem pa...
Ko sem oprostila sebi in drugim... Ko sem spoznala, da sem sama izbrala to pot... To pot vseh bolečin, solz, trpljenja, obupa... Zato, da jo bom premagala in pridobila vse te občutke brezupa, manjvrednosti, sovraštva... Zato, da bom lahko pomagala drugim. Ker le kako bi jim lahko, če bi me vile položile v zlato zibelko ter mi dale biserno ropotuljico v malo debelo ročico... Mislim, da se ne bi znala poistovetiti z njimi... S tistimi, ki doživljajo podobne občutke strahu in brezupa, ki sem jih doživljala tudi sama...
Pravijo, da tisti, ki ga ne boli zob, ne more razumeti tistega, ki ga boli. Povsem razumljivo. 
In ko sem končno dojela, da si je moja duša pred mojim rojstvom na TA svet izbrala natanko to pot... Medtem ko sem prej obtoževala "smolo", starše, državo, učitelje in še nešteto drugih... Ko sem končno dojela... Je z mojih oči čudežno sama od sebe odpadla siva mrena...
Svet je postal mavrično barvit. Še lepši kot v Smrkcih ali Malih letečih medvedkih. Kaj vse se je dogajalo, ne bom opisovala. To je že druga zgodba... Bom pa povedala, kako je bilo, ko sem srečala samo sebe ter si pogledala v oči.
Bilo je čudovito deževno jutro. No ja... Deževalo sicer ni zares... Je pa grozilo, da bo zdaj zdaj nevihta... Bilo je črno, oblaki so bili temni... Jaz pa sem pred hiško pripravila pogrinjek za nedeljski zajtrk. In zaupno verjela, da deža ne bo.
Čeprav imam izpit, sem po zajtrku namesto zapiske vzela v roke knjigo. In brala ter prejemala čudovita navodila, ki so me navdajala s čarobnimi občutki. Čeprav je bil moj dragi godrnjav kot je velikokrat, je ljubezen kar žarela iz mene... In prevzela še njega... In dobila sem navdih za pisanje, ter napisala:

(¯`♥´¯) .♥.•*¨`*♫.•
´*.¸.•´♥ "Danes je pač tak dan..." "Današnji dan je težek..." "Vreme je obupno..." "Danes je pač polna luna..." "Dež je..." "Megla je..." "Nizek pritisk je..." "Imam PMS..." ................ Vse to so le IZGOVORI, ki vam dajo lažen občutek, da je danes nekaj čisto normalnega, da se ponovno vdamo v vlogo žrtve. Da skupaj z drugimi objokujemo, kako se grozno počutimo in kako je grozen dan... In da bo jutri bolje. NE BO! Ni kriv dan, ni krivo vreme-krive so naše misli. Ko postanemo pastir tropu naših misli, je deževen dan skrivnostno čudovit in poln navdiha, postane polna luna dan, ko si naberemo ogromno magične energije, ko se rodijo v nas novi cilji in nove sanje. Je nizek pritisk razlog, da se s prijateljico dobimo na kavici in se dodobra nasmejimo in sprostimo... Naše misli so tiste, ki krojijo naše dni in naše počutje. Afirmacija za vsak dan: DANES JE NAJLEPŠI DAN MOJEGA ŽIVLJENJA IN UŽIVAM GA KOT MAVRIČNO PISANI METULJČEK. Kajti-ko v svoje srce sprejmeš ljubezen in mir-sonce sije VSAK dan... Saj pridejo črne misli kot nevihtni oblaki in udarijo kot strela... Zato pa imamo afirmacije, ki si jih ponavljamo tako dolgo, da nevihtne oblake enostavno odženemo... In ponovno sije sonce. Tudi na deževen dan ;) Želim vam ogromno sončka v srcu ter inspiracije v duši!!! ..................................................................................................................... Danes je pač tak dan... Dan, ko si vzamemo čas za naše ljubljene... Ko se rodijo nove sanje... Ko spoznamo ljubezen do samega sebe... Ko napišemo najlepšo pesem... Danes je pač tak dan... Dan za srečo ;) ❀ ❀ ❀ ❀ ❀

In ko sem prilepila zadnjo rožico, je skozi okno za mojim hrbtom posijalo sonce. Močno, toplo, ljubeče božajoče... In sedaj sije na vso moč. Nežno pihlja vetrc in drevesa ob potoku se pozibavajo v sproščenem plesu...
Mislila sem na prijateljico, ker sem čutila njeno bolečino. Ter ji poslala misel, ki sem jo napisala prav zanjo. In sonce, ki je prodrlo skozi grozeče črne oblake, ki ne bi nikoli dali niti slutiti, da je možno da se za njimi skriva tako čudovito sinje nebo in vroče sonce... Znamenje iz nebes... Če ni to znamenje... Potem ni nič.
In telefonski klic... Ter besede: "Telo je samo lupinica, kjer prebivam. In tja se lahko kadarkoli vrnem."
Kot da bi se zložile puzzle... Ali pa da bi podrla eno domino in reakcija se je začela... Lupinica... Dom... Lupinica je dom... Prebivam v telesu... Telo je dom!!! V temu trenutku sem srečala samo sebe in si zazrla v oči.
Občutek je bil nepopisljiv. Bela slepeča eksplozija, pa vseeno kristalno jasen vid. Moje telo je moj dom... Ja!!! To je bil odgovor, ki sem ga iskala 28 let. Dom, po katerem sem hrepenela. Dom, ki sem si ga želela.
Dom ni tista lesena hiška na obali, ki jo sanjam že iz otroštva... Tisto je samo zavetje, ki ga bom nekoč imela. Samo neka materialna stvar... Toda DOM... Edini dom je moje telo.
In kot domina za domino sem dobivala odgovore na vprašanja, ki sem si jih zastavljala že dolgo... Pa sem namesto odgovora vedno dobila samo obtoževanje, ponižanje in ostale bisere na ogrlici negativnosti...
Zakaj kar naprej pospravljam hišo, pa nikoli ni resnično pospravljena? Zakaj nikakor ne morem organizirati svojih stvari. Zakaj večni nered... Ko počasi začneš razmišljati, da postajaš suženj hiše... Pospravljaš in pospravljaš pa v resnici nikoli nimaš zares urejenega in bleščeče čistega doma...
Zakaj? Zato! Ker sem pozabila na svoj resnični dom. Dom, kjer prebiva moja duša. Pozabila sem negovati cvetje na vrtu moje duše. Pozabila sem pospravljati v mojem resničnem domu... In posledično sem se v teh letih, ko je moja duša bolna in slabotna ležala v svojem domu ter bila prešibka, da bi vzela v roko metlo in smetišnico, zredila za 20kg... Na obrazu so se mi začele risati gube. Moj obraz se je začel starati. Na njem so se pričele zrcaliti bolečina in trpljenje. Oči kar nekako niso več sijale... Ja... Duša ni imela moči, da bi vzela v roke krpo ter očistila okna svojega doma, da bi skoznje ponovno posijalo sonce...
Celulit se je pričel kopičiti na mojem celotnem telesu. Ne le na stegnih... Povsod!
In moja duša se je kot Trnjulčica prebudila iz večletnega sna. In v tem trenutku pridno čisti okna svojega domovanja. Sonce ponovno sije skozi njih... In verjamem, da se sončni žarki zrcalijo v mojih očeh.
Dom ni stanovanje ali hiša, zaradi katere se povsem zapufamo, da jo lahko kupimo in imamo potem nekaj, kar nam naj bi dajalo občutek varnosti. Naš edini dom je naše telo. 
Skrbeti je potrebno za svoje telo (in seveda dušo!!!)... Pa verjamem, da bo tudi hiška od sedaj naprej čudežno pospravljena.
In končno sem se osvobodila materialističnega hrepenenja po nepremičnini, ki me je morda paraliziralo do sedaj. Dom že imam. Bogata sem bolj kot marsikdo. Živim v izobilju in sreči. In srečala sem samo sebe ter si zazrla v oči. Sedaj mi je vse kristalno jasno. In SVET JE ČUDOVIT!!!


  

sobota, 09. junij 2012

Male dobre vile

Male dobre vile,
nocoj so v sanjah me lovile,
prijazno roke so mi podale,
ter navihano na uho zašepetale:
"Rade bi s tabo se igrale!"

Oh, saj bi z vami se igrala,
pa mi narava kril ni dala,
da z vami svobodno bi letela,
tako kot od cveta do cveta leta čebela.

Drobne vile so postale,
neutrudno so premišljevale,
eni se je kmalu posvetilo...
Vzele so čarobne palčke,
in glej čudo vseh čudes:
spremenile so me v malo gozdno vilo.



petek, 08. junij 2012

Gaia...

V kristalne dežne kaplje,
ujeta esenca čiste sreče,
s trepetom plahega srca zlito,
valujoče skoraj zrelo zlato žito,
kjer skrivajo se sive čaplje,
in kjer za obzorje spušča se sonce žareče.

Ko lahno moči dež težko zemljo izsušeno,
in listje na grmovju postaja z vsakim dnem bolj zeleno,
zamišljeno in z zasanjanim korakom,
stopam po kamniti poti svoje resnice,
 moje misli zmoti le prhutanje nežnih kril,
mlade sivo modre ptice.


Z barja se dvigajo prosojne,
skrivnostno tihe meglice,
globoko zelenilo sveže pokošene trave,
in starega drevesa,
ki k meni sklanja svoje težke veje,
pod njimi skrivajo se mokre krave.


V daljavi na temnem nebu opazim,
očarljivo navihan ples puhastih belih oblakov,
ki plešejo kot nagajive gozdne vile,
ki so se na Gorjancih, 
v smaragdnem tolmunu nedolžno opile.

Z naravo zlivava se v eno,
jaz sem Gaia,
kot Vesna-poosebljena pomlad,
sredi sončnega maja.
ali je Gaia jaz,
ko marca zemlja ponovno zamrzne,
in se za hip ustavi čas.

Nalahno zaprem oči,
globoko vdihnem vabljivo sladko opojnost,
tu sredi čarobne junijske kresne noči,
drobcene mežikajoče kresnice,
ljubezen iščejo vso noč hrepeneče,
vedro poskočno svatbeno pesem ptice,
mi na uho poletni vetrc prinese,
ter me v mislih ponese tja nekam preko lune iskreče,
in preplavi me čista spokojnost.











Poezija gorečega srca

Poezija gorečega srca,
se zlije v besedah,
čez nedolžno belino papirja,
kot neustavljiv gozdni požar,
čez izsušeno rastlinje Avstralije.



Pesmi žgejo v srcu,
kot žge kožo,
vroče opoldansko sonce,
v srcu podsaharske Afrike.

Pero si strastno želi,
 preliti opojno črnilo,
kot si puščava Gobi,
želi monsunskega deževja,
da obudi stoletja speče rože.



Prsti si nestrpno žele, 
na skrivaj zapisati tihe besede,
ki jih srce vse pogosteje kriči,
iz globin hrepenečih prsi,
pa usta ne zberejo poguma,
da jih izgovore na glas.

Poezija gorečega srca,
gori kot divji ogenj, 
na planjavah prostrane Avstralije,
žge kot opoldansko sonce,
sredi izsušene Afrike,
blagodejno boža,
kot lahna rosa v puščavi,
in kriči na ves glas,
da doseže vaša ušesa...
In vaše srce.


Pot do sanj...

Velikokrat se pogovarjam z ljudmi o njihovih težavah... In vedno znova najdem isto skupno točko... Ti obupani posamezniki imajo skupno težavo-izgubili so svojo rdečo nit. Oziroma, v tem norem potrošniškem tempu so popolnoma pozabili na svoje sanje ali pa so jih samo za nedoločen čas odložili v kot, kjer čakajo na boljše čase. Na čase, ko se bodo izpiti končali; na čase, ko bodo končno diplomirali; na čase, ko bodo dobili službo; na čase, ko se bo trenutna norišnica v službi končala; na čase, ko bodo prišli do denarja; na čase, ko bodo imeli svoj dom...

Odlog za nedoločen čas... Kot profesionalni igralec nogometa, ki na klopi zaman čaka, kdaj ga bodo ponovno povabili nazaj v igro... Z žalostnimi očmi, kjer upanje izpareva v zrak dan za dnem. Z očmi, kjer dan za dnem ugaša življenjska sla in energija ter tisto otroško navdušenje nad življenjem, ki je tam tako močno žarelo nekoč... Ki je žarelo kot močno opoldansko sonce... Pa je sedaj bolj podobno luni tik pred mlajem...

 

 V očeh vseh teh ljudi opažam isti bledi sij lune v zadnjem krajcu. Bolečina, ki iz duše preseva skozi prazne zenice... Malodušnost in občutek nemoči. Občutek, da jih je nekdo posedel v mali napihljivi čolniček, jim polomil krhka vesla ter jih pahnil v deročo reko... Ampak vse to je le ILUZIJA!!!

V resnici sedite v močnem in trdnem čolnu za rafting, z nogami ste krepko zasidrani v elastike na dnu, ki vas držijo v čolnu ter preprečujejo, da bi padli v mrzle vrtince, ki bi vas posrkali v globine in utopili. Namesto, da se osredotočate na grozeče ostre skale in bele pene brzic, bi svoj pogled spustili samo malce nižje in na dnu čolna opazili močna vesla.
Vse kar morate storiti, je to, da ponovno zagledate vesla, jih vzamete v roke, ter ugotovite, da še vedno znate veslati! Da so vaše roke neomajno močne. In da divjo reko neustrašno obvladujete...

In namesto strahu, ki vas paralizira, boste občutili noro navdušenje, kot da ste na čolničku v adrenalinskem parku in ne na divjih vodah življenja. Namesto borbe se boste ponovno naučili igrati. Kajti reka, ki vodi do vaših sanj... Samo od daleč zgleda podobna pogubnim brzicam in polna skal in slapov. Ko globoko vdihnete, zaprete oči in prosite za pomoč nevidne energije iz narave... Ter ponovno odprete oči, vzamete vesla v roke in odločno zakorakate v vaš čoln... Divja in nevarna reka nenadoma postane samo fatamorgana, ki vam je preprečevala, da bi dejansko sedli v čoln. Reka, ki vodi do vaših sanj, postane smaragdno zelena lepotica, ki se zapeljivo vije med bregovi polnimi opojnih cvetlic ter mogočnih dreves.


Ko neutrudno veslate, vas z božansko pesmijo spremlja tisočero ptic, ribe se skrivnostno bleščijo v globinah ter vas navdajajo s spokojnostjo in čudovitim nemirom obenem. Sonce vas vabi naprej in naprej. Veter je vaš zaveznik. Oblaki se razstirajo kot nebeška koprena...

 In kako veste, da ste na reki, ki vodi do vaših sanj?
Večina izmed nas se večkrat sprašuje: "Kako vem, da resnično sledim svojim sanjam? Kako vem, da to ni samo trenutna zabloda in bom kmalu spoznal, da sem samo zapravljal dragoceni čas?"
 Odgovor je povsem preprost in vsi ga globoko v sebi poznamo.

Ko slediš svojim sanjam, občutiš stanje nekakšne evforije. Preplavi te navdih in občutek imaš, da lebdiš 7cm nad tlemi. Občutek je morda malce podoben tistemu, ko spiješ kakšno skodelico kave preveč... Ko ti srce pohitreno bije, ko imaš energije na pretek, ko ti morda malce podrtava celotno telo... Mogoče se še vedno spominjate občutka, kako ste drgetali od navdušenja, ko ste kot otrok odpirali čudovito zavita pisana darila... Ko vas je navdajal občutek skrivnostnega pričakovanja nečesa čudovito lepega.

 Torej... Ko vas navdaja skrivnostno pričakovanje nečesa čudovito lepega, ko temu občutku neizmerno in popolnoma zaupate, ko vam srce pohitreno bije in ne morete nikakor izbrisati nasmeška s svojega obraza...

 Takrat resnično SLEDITE SVOJIM SANJAM! ;)


ponedeljek, 14. maj 2012

Stara hindujska legenda...

Stara Hindujska legenda pravi, da so bili nekoč bogovi ljudje. A zlorabljali so svoje božanske moči do te mere, da se je Brahma, bog vseh bogov odločil, da jim le te vzame in jih skrije nekam, kjer jih ne bi mogli najti. Potrebno je bilo najti še primerno skrivališče.
Brahma je sklical svet bogov, ki bi mu pomagali najti primerno mesto, kamor bi skril božanske moči. 

Predlagali so: »Zakaj jih ne bi pokopal v zemlji?« 
In Brahma jim je odgovoril: » Ne, ljudje bi kopali globoko in jih našli.«
Bogovi so rekli: »Torej bomo poslali njihovo božje moči v največje globine oceana.«
Brahma jim je zopet odgovoril: »Slej ali prej bodo ljudje raziskali globine oceanov in zanesljivo jih bodo našli in jih privlekli na površje.« 

Bogovi so predlagali: »Odnesimo jih na vrh najvišje gore in jih tam skrijmo.«
Brahma je ponovno odgovoril: »Tudi to ne bo dobro. Slej ali prej bodo preplezali vse gore ter ponovno našli božanskost in si jo prisvojili.«

Tako so bogovi prišli do zaključka: »Niti zemlja niti morje ni prostor, pred katerim bi bile božje moči varne, zato ne vemo kam jih skriti.«

V tistem trenutku Brahma srečen vzklikne: »Takole bomo storili. Njihovo božanskost bomo skrili globoko znotraj njihove lastne biti, saj je to edini prostor, kamor se ne bodo odločili pogledati.«

Vsi bogovi so se strinjali, da je to fenomenalno skrivališče. In tako je Brahma tudi storil.
Od takrat ljudje hodijo križem kražem po zemlji, kopljejo, se potapljajo, plezajo in raziskujejo-v iskanju nečesa, kar se skriva v njih samih...

Vir: Eric Butterworth, Discover the Power Within Yourself



Zadnji sončni žarek...

Za mano je dolg dan... Napol sedim, napol ležim pod odejo na kavču in se tresem od mraza... Včasih mi kar nekako zmanjka energije. Vsi ljudje okoli mene mi počasi izpijejo pozitivno energijo... Najprej se pomanjkanje energije kaže z utrujenostjo, zaspanostjo... V bolj kritičnih primerih pa se nikakor več ne morem ogreti in se tresem kot sredi najhujše zime...
Trepetam pod toplo odejico... V topli jopici žareče rdeče barve. S pašmino nekajkrat ovito okoli vratu, da sem skoraj kot kraljica Elizabeta... Razmišljam o stvareh... In se trudim iz svoje glave odstraniti vse misli... Prav vse. Vse misli o današnjem dnevu. O stvareh, ki jih MORAM narediti. O obveznostih, tegobah, nadlogah... Ko bi najraje na svetu samo izbrisala vse to in našla svojo nirvano... Lebdela 7cm nad tlemi... Na oblačku sanj... Misli mi še vedno mrzlično brnijo v glavi...
Nisem jaz... To nisem jaz in že nekaj časa se ne počutim dobro v svoji koži... Prevečkrat moram preko sebe... Preko svojih želja... Preko tistega, kar čutim, da je dobro zame... In nujno potrebujem dopust... Nekaj dni brez obveznosti... Nekje v naravi... Sama... S kakšno dobro knjigo v rokah... Moje misli odtavajo tja, kjer ni vsakdanjih obveznosti... K tistim nekaj dnem na leto, ko sem lahko popolnoma svobodna duša... Bolj svobodna kot ptica na nebu...
In glej... Skozi okno se prikradejo zadnji sončni žarki tega dne... Pozabim na mraz in tisočero vrtoglavih misli... Zlati in iskreči sončni žarki se previdno prebijajo skozi globoko zelenilo mladih listkov... Med mladimi brezami si utirajo svojo pot do mojega srca...
Kako malo je potrebno... Le nekaj minut zahajajočega sonca... Le tistih nekaj sončnih žarkov v zatonu... Da ogrejejo mojo dušo in jo razbremenijo vseh skrbi... Tišina narave... Le šumenje potočka, ki nagajivo skaklja čez kamne... Ptičje petje... In tu pa tam že kakšen zaljubljen čriček ali murenček... Kdo bi vedel...
Tišina narave, zelenilo klorofila in zlata svetloba zahajajočega sonca... To so nebesa za mojo dušo... Moja osebna meditacija v kaosu vsakdana... Moja sprostitev po napornem dnevu...
Zadnji sončni žarki le še šibko mežikajo za mladimi zelenimi vejami.... Še en pomežik... In sonce se odpravi v Pančevo deželo... Mir v srcu in na svetu... In ljubezen <3