Previdno stopam dalje... Počutim se kot gozdna vila, ko z razpuščenimi lasmi in bosimi nogami počasi stopam po mojem malem vrtičku, ki ga vsako jutro ali večer obiščem in častim... V meni je nabrana energija... Silovita energija, ki sveti skozi moje oči in prehaja skozi moje dlani... Stopam po vrtu in se dotikam rastlin... Zelena me navdaja s spokojnostjo... Zelena je moja barva... Zelena mi daje mir, ki ga potrebujem, da lahko energijo zberem in jo delim s svetom. Čutim, da me dlani ščemijo... Energija iz mojih prsi sili na dan... Sili, tako kot prvi sončni žarki, ki se previdno in plaho sprehajajo po moji svetli koži... Dotaknem se sončnice... Kot pozorna mati, ki čaka svojega otroka, kdaj mu bo prvič ugledala obraz, jaz čakam mojo sončnico, da prvič opre svoj popek in da me razveseli z naravno lepoto sončno oranžne barve... Energija skozi moje dlani prehaja v rastlino... Vem, kmalu bom ugledala njen nasmejan obraz. Samo še malo...
Stopam naprej... Moje bučke se bohotijo na vrtu in se prav ponosno razraščajo... Še ne dolgo so bile tako majhne... Samo trije majhni listki sredi suhe rjave zemljice... Sedaj pa so se preko noči razrasle v bujno gmoto listja, cvetov in prvih sadov... Tako bujno rastejo in se razvijajo, da ne morem kaj, da se jih ne bi dotaknila... Spreleti me njihova divja življenjska energija. Zanimivo... Res so divje te moje bučke. Polne življenja in strasti. Kdo bi si mislil, da so bučke sposobne strasti in toliko energije... Ne verjamete? Poskusite sami! Dotaknite se jih. Dotaknile se vas bodo nazaj s svojo igrivo divjo energijo.
Stopam dalje... Moj nizki fižol pridno rase in tvori male grmičke. Kako je čudovit. Drobni listki se pridno nastavljajo soncu in se razvijajo... Zdaj zdaj, pa bo vzcvetel. Drobni so tile fižolčki, sramežljivi in prikupni. Previdno se jih dotaknem in jim pošljem energijo ljubezni... Da, kmalu bodo vzcveteli.
In pridem do moje energijske zeliščne gredice. Tako skrivnostna je. Mešanica energij, kot da bi imele drobne metuljne vile tam svoj piknik...
Kot vila vodnica tam v vsej svoji lepoti kraljuje vrtnica, ki mi jo je podarila moja draga stara mama. Bdi nad razposajenimi malimi vilami, ki plešejo svoj navihani ples in posipajo vilinski prah naokoli, da se ozračje kar iskri.
Sivka čara s svojimi opojnimi cvetovi in me v mislih ponese tja daleč v preteklost, tja v eno izmed življenj... Davno nazaj...
Meta in melisa sta prijateljici in skupaj se nasmihata in mežikata v sončku. Navihanki mali!
In žajbelj... On modruje. Pozna vse uroke za zaščito malega vrtka in hiše. Hišo in vrtiček čuva bolje od nemškega ovčarja. Vsake toliko natresku pove kakšno anekdoto ali basen (te zelo rad pripoveduje). In natresk mu vedno odobravajoče kima. Rad posluša stare zgodbe.
Oh moj mali vrtiček! V kakšno veselje in radost si mi. Še predno sem te imela, si zorel v mojem srcu. Vsi vi, ki me sedaj razveseljujete s svojo bujnostjo in zelenilom, ste pred tem zeleneli v mojem srcu. Rasli ste, se razvijali... Dokler niste popolnoma prerasli mojega srca in ste morali postati realnost.
Obožujem skrivnostna jutra in večerni mrak, ko mi šepetate svoje zgodbe in ko me sprejmete v svoje zavetje. Ko me navdajate z energijo in spokojnostjo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar