V temi in tišini moje misli uhajajo k tebi. V temi in tišini se popolnoma predam tebi... Nad horizontom je le še malce vijolične svetlobe... Jaz pa v daljavi zrem proti tebi. Polna hrepenenja in neizpolnjenih želja kar drhtim v mraku... Ko pogledaš proti meni, se mi koža naježi. Srce mi poskoči. Pričnem hitreje dihati.
Tako daleč a ob enem tako blizu... V temi si ves črn. Tvoja koža je temna, tvoji lasje sijoče črni... Tvoj temen pogled žge luknje v mojo hrepenečo dušo... Narahlo zavzdihnem... Vzdih tisočerih sladko trpečih noči, ko sem te sanjala vsa hrepeneča...
Negibno stojim in čakam... Ali bo to noč, ko se boš odločil narediti korak proti meni? V mislih se mi kot film odvija na stotine scenarijev... Kako prideš do mene, kako stegneš svojo roko in se me dotakneš... Kako me poljubiš... Kako na moji koži čutim tvoj vroč dih...
Ali bo nocoj ta noč? Ali pa me čaka še tisoč noči hrepenečega trpljenja... Ko te čakam in čakam. Že tisoče let. Le na tvoj dotik... Na tvoje vroče ustnice, ki so jih v ognju Hada talili in kovali Grški bogovi. Katerim so Rimske boginje podarile lepoto in nežnost. Rimski bogovi pa vso strast in gorečo ljubezen...
Samo o tvojih božanskih ustnicah bi lahko napisala tisočero stihov in pesmi... Ko si jih predstavljam, kako se mi približajo, me kar boli telo, tako si želim teh strastnih ustnic... Ustnice s sladostrastnimi krivinami... Tako odločne... A s kančkom hudomušnosti... In tvoje oči. Žgoče temne oči, ki so bolj temne kot mrak in ki bolj svetlo žarijo kot polna luna...
Občutek imam, da se vrtim. Vrtim se v vrtincu opojnih nočnih cvetov... Vse okoli je črno črna tema, nad mano pa sijejo svetle zvezde, ki prav nagajivo migotajo tam nekje daleč... In luna... Luna se skrivnostno muza ne nebu...
Morda pa je nocoj ta večer... Ta večer, ko boš moj nemir pogasil s svojimi božanskimi ustnicami...
Ni komentarjev:
Objavite komentar