sreda, 16. november 2011

Tisoč kapljic vina...

Včasih se počutim tako… Tako… Nemočno… Rada bi se skrila nekam… Pobegnila pred vsem svetom… Da me nihče ne bi videl. Da me nihče ne bi sodil, da mi nihče ne bi očital…

Morda bi resnično potrebovala terapevta… Da bi predelala vse stvari, ki so se mi nakopičie in zaradi katerih me vsaka najmanjša malenkost vrže iz tira… 

Danes je bil fenomenalen dan! Imela sem se čudovito… Kljub temu, da sem imela standardne obveznosti, ki bi jim lako rekli vsakodnevna rutina, ki mnogokrat zamori človeško dušo… Pa je bil današnji dan vse to in še mnogo več.. Rutina je bila iskriva, prepletena, poučna… Ko sem najbolj padala v trans sredi grozljivo turobnih predavanj, ko mi je vsaka beseda počasi prehajala skozi uho in se pogrezala tja nekam… Kdo bi vedel kam… V možgane definitivno ni prodrla… Sredi vsega tega dolgočasja sem sanjarila o Parizu, o vseh ljubeznih, ki so se tam dogajale, o vseh kraljih, dvornih damah, vrtovih, čudovitih krinolinah, izumetničenih frizurah… Aaaaaaahh kar čutim tisti pradavni čas, ko so ljubimci zapeljivo šepetali dvornim damam tisoče pregrešnih stihov… Ko so trepetavo frfotale s svojimi čudovitimi pahljačami iz pavjih peres in s čutnimi zapeljivimi trepalnicami prhutale prav tako poželjivo in vabile v greh…
Hmmmm…. Vrtovi Versaillesa, Ludvik XIV…. Vsa pregreha, strast in naslada… In moreče turobno zdolgočasena predavanja… So se prelevila v praktični del vaj, ki je dejansko ujel mojo pozornost… Moja zdolgočasena duša je v hipu poskočila, se predala delu, navdušenjem nad nečim novim, nad možnostjo osvojitve novega znanja… To so opazili vsi okoli mene… Nekateri so to komentirali s hudomušno pikrimi opazkami, drugi so zavili z očmi, tretjim je bilo vseeno… In sem padla v trans… Podala sem se v neznano… srkala in pila vase nova znanja… In bila navdušena… Navdušena nad tem, da me je pritegnilo nekaj, za kar si nikoli ne bi mislila, da me bo pritegnilo… Vendar življenje je polno presenečenj… In pogosto se zgodi da… Presenetimo tudi samega sebe… Morda samega sebe še celo bolj kot pa koga drugega…

Ponovno turobna predavanja, stvari, ki me ne zanimajo, ki ne pritegnejo mojega zanimanja… Ponovno odtavam tja nekam… V pradavnino… V toliko in toliko let nazaj… Med čudovite kristalne lestence, med skrivnostne stebre kraljeve palače… Med spletke in itrige… Občutek je nepopisen… Sanjam, plavam na oblaku nežno dehteče amborzije, med meglicami prekrasnih čipk… Čas teče, jaz se dolgočasim in poskušam kompenzirati z domišljijo… Mine prva ura… Mine druga ura… Svoboda!!!!

In potem malce užitka… In seminar sanj… Najblj norih sanj in pričakovanj… Požvižgam se na to, kaj mi kdo pravi, vseeno mi je, če se nekomu moje sanje zdijo previsoko leteče, ošabne in ohole… Moje sanje so samo moje, so čudovite, rahlo dišeče, kot sveže odprt popek magnolije. Nežno se ga dotaknem… Ne vem ali s prtom ali z dušo… Zlijem se z njim… Moje srce ga obdaja… Rožni popek obdaja moje srce… Ne vem več kje je kaj…. Vem samo da je prav… Ne razmišljam, samo čutim… Čudovito je… Vidim pesem, čutim barve, slišim travo…

In pridem domov… Polna energije, polna zagona, svežega elana… In … Konec…
Sem morda res zrela za terapevta? Morda je za koga normalno, da ga iz tira vrže najmanjša stvar… Za mene ni… Želim stran, želim ubežati temu… Želim stran od te svinjarije, navlake, umazanije, dlak in vsega tega, kar ni na mestu… Ali je normalno, da cel moj svet na glavo postavi samo beden in neumen… Maček!?!




ponedeljek, 07. november 2011

Princesa

Nekoč, davno tega je v starem dvorcu princesa živela.
Med zaprašenimi sivimi kamni je sanjala pisane pesmi,
Si koprneče je pravega princa na iskrem vrancu želela.

Sanjala je mavrične pesmi polne hrepeneče ljubezni,
Ki bi pregnale pajčevino v srcu in razbile sive zidove.
Kot s čarobno paličico bi zlomila črne uroke skrbi in bolezni.

Njene botrice bile so iskreče dobre vile.
So pričarale obleke, so pričarale kočijo.
A želje po princu niso izpolnile.

Po mračnem strašnem gozdu je žalostna tavala.
Izgubila srebrne  čeveljčke in upanje v boljši jutri.
Iskala je globok tolmun želja.

Želela je priti do tistega daljnega brega.
Ob katerem bi slekla vsa žametna krila in životec.
In se utapljala v mislih na njega.

Kjer bi slekla svoje bogate svilene tančice.
Se osvobodila vseh spon in verig.
Ter v vodo potopila svoje drobne nožice.

Globoko zelenilo tolmuna želja vabilo jo je v sanje.
Sanje o princu, o domu, ljubezni in o boljšem jutri.
Ko zaplava, zapre oči in se nežno potopi vanje.









nedelja, 06. november 2011

Teža... (Med mlade breze)

Kako težka je moja duša.
Težka zaradi vsake izrečene besede.
V mojih prsih vladata le praznina in suša.
Izgubljena sem sredi stiske in bede.

Vsaka beseda sproži nov plaz bolečine.
Vsaka beseda začne nov prepir.
Moje temno, oblačno nebo si želi le sonca, jasnine.
Moja duša si želi nazaj svoj mir.




Kako zaustaviti ta začaran krog?
Kako prebiti ta oklep zamere in jeze?
Ali se sploh še da speljati pot tja nekam naokrog?
Tja nekam, kjer v vetru zibljejo se mlade breze.

Tja, kjer je ljubezen mlada.
Tam, kjer ljubil si me ti.
Tam, kjer sem te jaz imela rada.
Tam, kjer spet srečna bova kot nekdanje dni.






petek, 04. november 2011

Kratke misi...

MAGIČNI NAPOJ:
bodi neodvisna, spoštuj se, imej se rada, ljubi svoje telo, neguj svojo dušo in ohrani krila ter si jih ne dovoli pristriči... -'-,-(@







Danes zjutraj sem se zbudila polna energije, z nasmehom na obrazu, vedoč, da je danes najlepši dan :D CARPE DIEM!!! ♥ ♥ ♥


Če te tarejo skrbi, če bolečina oklepa tvoje srce, če se v tvojo dušo plazi skrb... Pojdi v naravo... Nekam, kjer je mir, kjer tišino moti le ptičje petje in šumenje potočka... Objemi drevo in pusti, da vse tvoje skrbi, bolečine in strahove posrka vase... Narava je naše zdravilo. Polnilec za naše baterije. -'-,-(@






Vsi imamo nekje globoko v sebi skrite sanje. Nekateri te sanje negujejo in zalivajo, da rastejo in vzcvetijo kot nežen cvetni popek, ki je najprej ves sramežljiv, nato pa opojno dehti in vabi. Spet drugi nasujejo preko drobnega kalčka goro kamenja in strupa... Ampak pri vseh je isto-če ne negujemo naših sanj, nam nekaj manjka. Iščemo popolnost in srečo, pa je ne najdemo.







Vsak človek je v svojem bistvu pozitivna in vesela oseba. Vsi strahovi, jeza, negativnost... so le del naše popotnice, ki so nam jo dali v otroštvu. Nekdo ima v nahrbtniku več veselja in optimizma, nekdo drug pa jezo, sovraštvo in zavist... Ni važno, kaj prenašate v nahrbtniku. Samo in izključno od vas pa je odvisno ali boste na poti življenja odložili to težo in naprej nadaljevali pot s poskočnim korakom in iskricami v očeh, ali pa boste to težo nosili do konca vaše zemeljske poti...




Vsak dan srečujemo ljudi, ki jih je bolečina spremenila v cinične in negativne osebe.Nikar ne pustimo, da svoj negativizem, s katerim zakrivajo bolečino v srcu, preide na nas..Prezrimo to masko grdih besed in dejanj ter poglejmo resnično sliko..Sežimo z ljubeznijo do osamljenega in prizadetega srca, katerega kriki na pomoč so vse te grde besede, ki jih delijo okoli sebe.Ne pustimo,da se nas dotakne samo fasada.Ne samo, da je potrebno gledati s srcem.S srcem se je potrebno tudi dotakniti ljudi.