ponedeljek, 17. september 2012

Speča princesa...

Nekoč je živela princesa... Bila je zelo ljubeča in spiritualna... Polna ljubezni do narave, živali in ljudi... Ni poznala ne zlobe, ne nevoščljivosti in ne nesreče... In s široko odprtimi očmi od začudenja je stopala po svetu ter pila lepote in čudesa narave... Čarobnost sončnih zahodov, pesem ptic, ko se prebuja novo jutro, ples jesenskega listja, s katerim se igra veter...


Ampak princesa je na svojem potovanju začela spoznavati tudi zlobo, ki je prisotna na tem čudovitem planetu. Nevoščljivost, ki vre iz src ljudi. In nesreče, ki pridejo, ko ljudje slabo mislijo in še slabše delajo... Njene oči niso več tako žarele. Njena pesem je postajala vse tišja, dokler ni nekega dne povsem zamrla na ustnicah... Princesin korak ni bil več tako prešeren. In nekega dne... Jo je postalo strah. Strah se je razraščal in kopičil v njej... Pričela se je bati zlobe, nevoščljivosti in nesreč. Pričela se je bati ljudi... In najhujše izmed vsega... Pričela se je bati tudi najsvetejše izmed vseh... Ljubezni.

Kajti njeno srce je bilo nekoč tako na široko odprto, da ga je lahko ranil vsak. In njeno srce je bilo resnično ranjeno. Prebičano, razrezano, strto... Rana na rano... Še predno se je iz stare rane izcedil ves gnoj, je prišla nova rana... In ko je poskušala pozdraviti to ranjeno srce, je šivala šiv na šiv, da je nekako za silo obdržala  skupaj to gmoto mesa in krvi, ki je bilo nekoč njeno srce.


In princesa je odšla nazaj v grad. Ni si več upala hoditi po svetu in piti lepote sveta in življenja. Namesto tega je podložnikom ukazala, naj skopljejo globok obrambni jarek, naj utrdijo zidove, naj bodo vrata močna, naj njen včasih tako lep grad postane trdnjava, ki se je ne da zavzeti...


Dolgo let je bila zaprta v sobane... Podala se je na pot vase... Raziskovala je razsežnosti in globine lastne duše... Ležala je na postelji in izgledalo je, kot da se je pogreznila v stoletni spanec... Pajki so predli mreže po kotih in natkali čudovit pajčolan... Rože v vazah so ovenele... Listih v knjigah so porumeneli... Povsod se je nabral prah... Princesa pa je bila na popotovanju v svojo dušo... Kot Dante in Vergil je šla skozi vse obroče pekla... Skozi vice... In ko je prišla do konca vic... Je ponovno odprla oči... Zazehala je, se pretegnila... In počasi vstala s postelje... Ko se je ozrla po sobi, se je zgrozila... Njena nekoč čudovita soba je bila popolnoma prepredena s pajčevino in povsod je bil prah... Skozi pajčevino se je prebila do okna in ga na stežaj odprla... Globoko je vdihnila svež zrak in občutila sonce na koži, ko se je zazrla v modro nebo, na katerem so se kot ovčice na pašniku preganjali oblački... Še vedno jo je bilo strah... Ampak odločila se je, da gre ven.

Prvi dan je prišla do dvorišča. Previdno in boječe je hodila naokoli in se razgledovala... Naslednji dan je že šla do vrat... Tretji dan je šla na obzidje in boječe gledala na pokrajino izven zidov njene trdnjave... Četrti dan je dovolila odpreti vrata obzidja in spustiti dvižni most... Ni si upala dlje kot do obrambnega jarka... Ampak peti dan se je po dvižnem mostu podala izven varnih zidov trdnjave... In vsak dan je upala dlje... Sama, brez spremstva... Še vedno jo je bilo strah... A kljub strahu je v sebi čutila toliko energije in življenja! Občutek ponovne svobode! Ko je čutila sončne žarke na koži in ko ji je veter mršil dolge lase...

In nekega večera... Ko se je sprehajala po gozdu... Je od nekje priletel netopir... Ni se ga ustrašila... Le zakaj bi se ga, saj je vendar samo Božje bitje, tako kot srne, ptice in zajci... Vendar se je pred njo nenadoma spremenil v moškega. V moškega s čudovitimi temnimi lasmi in skrivnostnim pogledom, polnim neke nedoločljive spokojnosti... Ta spokojnost v njegovih očeh jo je povsem očarala... Da je obstala na mestu in ni zbežala, kot bi to storila poprej... Skrivnostni moški je stopil do nje in jo poljubil... Najprej ni čutila nič, ker je bila tako osupla... Nato pa jo je začelo preplavljati skrivnostno ščemenje in toplota, ki se ji je razlila po telesu... In nato strast... Čista strast, tako čista, da jo je še bolj osupnila... 

Skrivnostni tujec jo je povsem prevzel... Popolni neznanec, pa vendar je bilo v njegovem objemu nekaj tako znanega... V njegovih poljubih je bilo nekaj domačega... Nekaj, na kar je sicer že povsem pozabila... Pa so ji poljubi ponovno vzbudili ta davni spomin... In nato poželenje... Prevzelo jo je poželenje in strast jo je obudila nazaj v življenje. Življenje z mavrico po dežju, zlatimi žitnimi klasi pod modrino neba in sončnimi zahodi z rdečim nadihom... Vendar jo je strah še vedno oklepal s svojimi mrzlimi prsti, da je zadrgetala...

Ko je zvečer ležala v postelji, jo je prevzemal čudovit skrivnosten nemir in srce ji je hitreje bilo... Misli so se ji podile v glavi, izmenjevala sta se strah, panika ter ljubezen in predaja... "Ali se bom sposobna res predati? Ali bom sposobna popolnoma odpreti srce? Ali bom zbežala?"

Naslednje jutro ji je skrivnostni tujec po slu sporočil, da jo želi ponovno videti... Princeso je, kljub vsem metuljčkom v trebuhu in vsem čudovitim občutkom, prevzela popolna panika... In naročila je stražarjem, da morajo dvigniti most ter zapreti vrata... Sama pa je vsa prestrašena zbežala v najvišji stolpič in čakala, kaj se bo zgodilo... Ampak ni si mogla kaj, da ne bi ves čas pogledovala proti poti, ki je vodila do njenega gradu... Spraševala se je: "Ali je princ, ki bo sposoben preplezati obzidje in osvojiti moje srce? Ali je pa samo eden izmed mnogih in se bo obrnil, ko bo videl, da most ni spuščen in da so vrata zaprta..."

In zagledala ga je v daljavi... V galopu se je približeval na črnem vrancu... Njegovi temni lasje so se čudovito skladali z bleščečo črnino njegovega konja. Princesa je vsa panična čakala, kaj se bo zgodilo... Ali bo zahteval naj spustijo most ali pa bo samo obrnil konja in odgalopiral nazaj od koder je prišel...

In zgodil se je čudež... Ko je prijezdil do obrambnega jarka, se je most spustil... Vrata trdnjave so se sama odprla... In temni neznanec je na vrancu arogantno odjezdil v stolp. Ni se zmenil za to, da se konje pušča na privezih pred gradom... In ko je prišel v stolp, kjer se je skrivala princesa, jo je potegnil k sebi v sedlo... 

Ter zaljubljeno princeso, ki se je ljubeče stiskala v njegovem objemu, odpeljal na svoj grad...  


četrtek, 13. september 2012

Ustnice...

Poljubljaj te ustnice! Okušaj jih do nezavesti... Zapri oči in se predaj... Odpri srce in mi dovoli, da se ga dotaknem... Okušaj ustnice znova in znova... Najprej sramežljivo, vprašujoče, očarljivo... Nato strastno, vroče, poželjivo... Okušaj jih in pij z njih poljube... Vroče poljube in še bolj vročo ljubezen...
Dovoli duši iz zapora, prašne kletke, kjer spi in životari že toliko let... Brez ljubezni, sama, osamljena...

Dovoli duši, da se preda ljubezni... Da poleti kot ptica nad oblake... In da se dotakne moje duše...
Okušaj moje ustnice, začuti vso ljubezen, ki gori v mojem srcu... Okusi vso sladkobo in medičino, željno pij mojo ljubezen... In jaz bom željno pila tvojo... Najini srci sta kot neusahljiv izvir v puščavi... Bolj kot se predaš ljubezni, bolj kot jo željno piješ, srkaš skozi ljubezni žejno telo... Več je je in je le še bolj mogočna...

Okusi moje ustnice... Predaj se, pozabi na strah in vse prepreke... Prepreke in strah so le iluzije, ki nam preprečujejo resnično srečo. Ljudje, ki razbijejo lažna ogledala strahov in preprek, dosežejo vse, kar sanjajo... In prav ljubezen je gonilna sila sveta. Ko ljubiš in si ljubljen, imaš čudežno moč... Lahko premikaš gore, lahko letiš brez kril... Prideš na vrh gore brez napora... In vsak dan je sončen, četudi pada dež...

Podaj mi roko in se nežno dotakni moji ustnic... Nežno in nalahno se dotakni... Zapri oči in me poljubi... In z zaprtimi očmi boš videl čudež življenja...




ponedeljek, 03. september 2012

Moj angel varuh...

Moj angel, k tebi stegam roko,
ko sem polna življenja in sreče,
ter v trenutkih, ko mi je neizmerno hudo,
in za vrat me stiskajo težave preteče.

Nikoli nisem sama,
saj si vedno ti ob meni,
mojo dušo hraniš kot v puščavi mana,
kot sadje, hrana in vino na mizi bogato obloženi.

V težkih trenutkih čutim tvoj objem,
kako me zastreš s čudovitimi krili,
kot sladke jagode, ki jih spomladi z užitkom pojem,
in občutim, kot da bi se dve srci v eno zlili.

Tvoja energija prehaja v mojo,
in moja se zliva v tvojo,
tu si, moj varuh in moja opora,
brez tebe bi me bilo neznansko strah,
ko sledila bi svojim sanjam,
bi se počutila malce nora.

Ker si ob meni ti,
se ničesar ne bojim,
z menoj si v mislih in v realnosti,
s teboj lahko svoje življenje zares polno živim.


nedelja, 02. september 2012

Brezpogojna ljubezen...

"Dovolim si biti ljubljena in spoštovana."

Dovoljujem, da v moje življenje vstopi tisti moški. Moški, ki me ljubi, spoštuje, spodbuja, ki si želi z menoj ustvariti družino. Moški, ki ve kaj želi in je za svoje sanje pripravljen kaj narediti, ter ne poskuša pri tem streti mojih sanj. Moški, ki je zrel, duhoven, izobražen, ljubeč, s smislom za humor in romantičen. Moški, ob katerem sem lahko ženstvena in odprta. Moški, ki brezpogojno sprejema mene in katerega sprejemam jaz. Moški, ki mojo ljubezen sprejema s celim srcem in mi jo okrepljeno vrača. Moški, ki z veseljem bere moj blog in moje knjige, ker mu je to užitek in ne nujna muka. Moški, ki se veseli, ko mu na vrtu pokažem novo bučko in prve paradižnike  in ki z veseljem skupaj z menoj skrbi za najin čudovit vrt. Moški, s katerim si deliva ljubezen do narave in živali. S katerim si deliva življenjsko filozofijo - da sva stari duši, ki sta na ta svet prišli z razlogom... Z namenom in poslanstvom in drug drugega spodbujava pri izpolnjevanju tega poslanstva. Verjameva v to, da je prvo spoštovanje. In da je potrebno prisluhniti sočloveku. Moški, s katerim najine otročičke od prvega dne vzgajava kot to kar so - duše, ki so morda starejše kot najine in na ta svet prihajajo, da izpolnijo svojo življenjsko zgodbo. In jim dovoliva, da se podajo na to pot že od prvega dne življenja, namesto, da bi jih poskušala omejevati ali preusmerjati... Moški, ki ni zapečkar, ampak s katerim se lahko katerikoli dan odpraviva na čudovito potovanje za nosom ter novim dogodivščinam naproti. Peš, s kolesom ali kakorkoli drugače... Brez udobja hotelov in turističnih agencij, temveč z ruzakom na hrbtu, zemljevidom v žepu in žarečim nasmeškom na obrazu. Ki ne komplicira, ampak življenje sprejema takšno kot je in skupaj častiva vsak nov dan, ki nama je podarjen. Ki se mu ne zdi, da pogosta raba najlepšega stavka na svetu: "Rad te imam!" privede do njegove obrabe. Moški, ki je moj prijatelj, ljubimec, zaupnik, partner...

Nosim te v srcu. Vem, da prihajaš. In stopam ti naproti. Roke široko odpiram v ljubeč objem. V očeh se mi zrcalijo zvezde in polna luna. Lica rahlo zardela. In na ustnicah nasmešek, v pričakovanju prvega poljuba.