torek, 26. junij 2012

Morje...

V modrini morja,
brezčasnost in spokojna neskončnost,
ujeta prvinska lepota,
človeštva je zibelka in dota.

Globine vabljive,
rahlo valovanje vode,
večne-nikoli minljive,
drugič kot čisto ogledalo,
kristalno zelene gladine.

Tisočletja kamen kljubuje,
nevihtam in strelam bleščečim,
ko se z vetrom in valovi bojuje,
in ko ponosno stoji v bran, 
viharjem pretečim.



Dopust...

Hrepenenje, sla po morju,
po viseči mreži v borovcih,
in beli ladji na obzorju.

Ko čakam celo leto,
tistih kratkih 7 dni,
ko pozabim na rutino,
ležim v pesku,
zrem v kristalno jasno nebo,
in občudujem nebeško modrino.



Vreščavi galebi glasno kričijo,
ko se utrujeni ribiči z ribolova vračajo,
prikupne male jadrnice v neznane,
eksotične kraje hitijo,
jambori z belimi jadri,
po vetru se obračajo.

Najlepša pa je,
strastna zaljubljena pesem škržata,
ko vso noč žaga, gode in poje,
to radostno poslušam,
in v srcu sem bogatejša od naftnega magnata.

Moje sanjavo srce hrepeni po morju,
vse moje bitje si sonca želi,
moja koža po slani vodi hrepeni,
in noge si želijo morje namesto lavorja.




nedelja, 10. junij 2012

Ko srečaš samega sebe in se zazreš v oči...

Tako dolgo sem se iskala... Tako dolgo sem se spraševala... Tavala, blodila, bluzila, se obtoževala, padala v prepade svoje duše, se spotikala ob lastne pasti, porezala na črepinjah razbitega srca, utapljala v oceanih solz... Potem pa...
Ko sem oprostila sebi in drugim... Ko sem spoznala, da sem sama izbrala to pot... To pot vseh bolečin, solz, trpljenja, obupa... Zato, da jo bom premagala in pridobila vse te občutke brezupa, manjvrednosti, sovraštva... Zato, da bom lahko pomagala drugim. Ker le kako bi jim lahko, če bi me vile položile v zlato zibelko ter mi dale biserno ropotuljico v malo debelo ročico... Mislim, da se ne bi znala poistovetiti z njimi... S tistimi, ki doživljajo podobne občutke strahu in brezupa, ki sem jih doživljala tudi sama...
Pravijo, da tisti, ki ga ne boli zob, ne more razumeti tistega, ki ga boli. Povsem razumljivo. 
In ko sem končno dojela, da si je moja duša pred mojim rojstvom na TA svet izbrala natanko to pot... Medtem ko sem prej obtoževala "smolo", starše, državo, učitelje in še nešteto drugih... Ko sem končno dojela... Je z mojih oči čudežno sama od sebe odpadla siva mrena...
Svet je postal mavrično barvit. Še lepši kot v Smrkcih ali Malih letečih medvedkih. Kaj vse se je dogajalo, ne bom opisovala. To je že druga zgodba... Bom pa povedala, kako je bilo, ko sem srečala samo sebe ter si pogledala v oči.
Bilo je čudovito deževno jutro. No ja... Deževalo sicer ni zares... Je pa grozilo, da bo zdaj zdaj nevihta... Bilo je črno, oblaki so bili temni... Jaz pa sem pred hiško pripravila pogrinjek za nedeljski zajtrk. In zaupno verjela, da deža ne bo.
Čeprav imam izpit, sem po zajtrku namesto zapiske vzela v roke knjigo. In brala ter prejemala čudovita navodila, ki so me navdajala s čarobnimi občutki. Čeprav je bil moj dragi godrnjav kot je velikokrat, je ljubezen kar žarela iz mene... In prevzela še njega... In dobila sem navdih za pisanje, ter napisala:

(¯`♥´¯) .♥.•*¨`*♫.•
´*.¸.•´♥ "Danes je pač tak dan..." "Današnji dan je težek..." "Vreme je obupno..." "Danes je pač polna luna..." "Dež je..." "Megla je..." "Nizek pritisk je..." "Imam PMS..." ................ Vse to so le IZGOVORI, ki vam dajo lažen občutek, da je danes nekaj čisto normalnega, da se ponovno vdamo v vlogo žrtve. Da skupaj z drugimi objokujemo, kako se grozno počutimo in kako je grozen dan... In da bo jutri bolje. NE BO! Ni kriv dan, ni krivo vreme-krive so naše misli. Ko postanemo pastir tropu naših misli, je deževen dan skrivnostno čudovit in poln navdiha, postane polna luna dan, ko si naberemo ogromno magične energije, ko se rodijo v nas novi cilji in nove sanje. Je nizek pritisk razlog, da se s prijateljico dobimo na kavici in se dodobra nasmejimo in sprostimo... Naše misli so tiste, ki krojijo naše dni in naše počutje. Afirmacija za vsak dan: DANES JE NAJLEPŠI DAN MOJEGA ŽIVLJENJA IN UŽIVAM GA KOT MAVRIČNO PISANI METULJČEK. Kajti-ko v svoje srce sprejmeš ljubezen in mir-sonce sije VSAK dan... Saj pridejo črne misli kot nevihtni oblaki in udarijo kot strela... Zato pa imamo afirmacije, ki si jih ponavljamo tako dolgo, da nevihtne oblake enostavno odženemo... In ponovno sije sonce. Tudi na deževen dan ;) Želim vam ogromno sončka v srcu ter inspiracije v duši!!! ..................................................................................................................... Danes je pač tak dan... Dan, ko si vzamemo čas za naše ljubljene... Ko se rodijo nove sanje... Ko spoznamo ljubezen do samega sebe... Ko napišemo najlepšo pesem... Danes je pač tak dan... Dan za srečo ;) ❀ ❀ ❀ ❀ ❀

In ko sem prilepila zadnjo rožico, je skozi okno za mojim hrbtom posijalo sonce. Močno, toplo, ljubeče božajoče... In sedaj sije na vso moč. Nežno pihlja vetrc in drevesa ob potoku se pozibavajo v sproščenem plesu...
Mislila sem na prijateljico, ker sem čutila njeno bolečino. Ter ji poslala misel, ki sem jo napisala prav zanjo. In sonce, ki je prodrlo skozi grozeče črne oblake, ki ne bi nikoli dali niti slutiti, da je možno da se za njimi skriva tako čudovito sinje nebo in vroče sonce... Znamenje iz nebes... Če ni to znamenje... Potem ni nič.
In telefonski klic... Ter besede: "Telo je samo lupinica, kjer prebivam. In tja se lahko kadarkoli vrnem."
Kot da bi se zložile puzzle... Ali pa da bi podrla eno domino in reakcija se je začela... Lupinica... Dom... Lupinica je dom... Prebivam v telesu... Telo je dom!!! V temu trenutku sem srečala samo sebe in si zazrla v oči.
Občutek je bil nepopisljiv. Bela slepeča eksplozija, pa vseeno kristalno jasen vid. Moje telo je moj dom... Ja!!! To je bil odgovor, ki sem ga iskala 28 let. Dom, po katerem sem hrepenela. Dom, ki sem si ga želela.
Dom ni tista lesena hiška na obali, ki jo sanjam že iz otroštva... Tisto je samo zavetje, ki ga bom nekoč imela. Samo neka materialna stvar... Toda DOM... Edini dom je moje telo.
In kot domina za domino sem dobivala odgovore na vprašanja, ki sem si jih zastavljala že dolgo... Pa sem namesto odgovora vedno dobila samo obtoževanje, ponižanje in ostale bisere na ogrlici negativnosti...
Zakaj kar naprej pospravljam hišo, pa nikoli ni resnično pospravljena? Zakaj nikakor ne morem organizirati svojih stvari. Zakaj večni nered... Ko počasi začneš razmišljati, da postajaš suženj hiše... Pospravljaš in pospravljaš pa v resnici nikoli nimaš zares urejenega in bleščeče čistega doma...
Zakaj? Zato! Ker sem pozabila na svoj resnični dom. Dom, kjer prebiva moja duša. Pozabila sem negovati cvetje na vrtu moje duše. Pozabila sem pospravljati v mojem resničnem domu... In posledično sem se v teh letih, ko je moja duša bolna in slabotna ležala v svojem domu ter bila prešibka, da bi vzela v roko metlo in smetišnico, zredila za 20kg... Na obrazu so se mi začele risati gube. Moj obraz se je začel starati. Na njem so se pričele zrcaliti bolečina in trpljenje. Oči kar nekako niso več sijale... Ja... Duša ni imela moči, da bi vzela v roke krpo ter očistila okna svojega doma, da bi skoznje ponovno posijalo sonce...
Celulit se je pričel kopičiti na mojem celotnem telesu. Ne le na stegnih... Povsod!
In moja duša se je kot Trnjulčica prebudila iz večletnega sna. In v tem trenutku pridno čisti okna svojega domovanja. Sonce ponovno sije skozi njih... In verjamem, da se sončni žarki zrcalijo v mojih očeh.
Dom ni stanovanje ali hiša, zaradi katere se povsem zapufamo, da jo lahko kupimo in imamo potem nekaj, kar nam naj bi dajalo občutek varnosti. Naš edini dom je naše telo. 
Skrbeti je potrebno za svoje telo (in seveda dušo!!!)... Pa verjamem, da bo tudi hiška od sedaj naprej čudežno pospravljena.
In končno sem se osvobodila materialističnega hrepenenja po nepremičnini, ki me je morda paraliziralo do sedaj. Dom že imam. Bogata sem bolj kot marsikdo. Živim v izobilju in sreči. In srečala sem samo sebe ter si zazrla v oči. Sedaj mi je vse kristalno jasno. In SVET JE ČUDOVIT!!!


  

sobota, 09. junij 2012

Male dobre vile

Male dobre vile,
nocoj so v sanjah me lovile,
prijazno roke so mi podale,
ter navihano na uho zašepetale:
"Rade bi s tabo se igrale!"

Oh, saj bi z vami se igrala,
pa mi narava kril ni dala,
da z vami svobodno bi letela,
tako kot od cveta do cveta leta čebela.

Drobne vile so postale,
neutrudno so premišljevale,
eni se je kmalu posvetilo...
Vzele so čarobne palčke,
in glej čudo vseh čudes:
spremenile so me v malo gozdno vilo.



petek, 08. junij 2012

Gaia...

V kristalne dežne kaplje,
ujeta esenca čiste sreče,
s trepetom plahega srca zlito,
valujoče skoraj zrelo zlato žito,
kjer skrivajo se sive čaplje,
in kjer za obzorje spušča se sonce žareče.

Ko lahno moči dež težko zemljo izsušeno,
in listje na grmovju postaja z vsakim dnem bolj zeleno,
zamišljeno in z zasanjanim korakom,
stopam po kamniti poti svoje resnice,
 moje misli zmoti le prhutanje nežnih kril,
mlade sivo modre ptice.


Z barja se dvigajo prosojne,
skrivnostno tihe meglice,
globoko zelenilo sveže pokošene trave,
in starega drevesa,
ki k meni sklanja svoje težke veje,
pod njimi skrivajo se mokre krave.


V daljavi na temnem nebu opazim,
očarljivo navihan ples puhastih belih oblakov,
ki plešejo kot nagajive gozdne vile,
ki so se na Gorjancih, 
v smaragdnem tolmunu nedolžno opile.

Z naravo zlivava se v eno,
jaz sem Gaia,
kot Vesna-poosebljena pomlad,
sredi sončnega maja.
ali je Gaia jaz,
ko marca zemlja ponovno zamrzne,
in se za hip ustavi čas.

Nalahno zaprem oči,
globoko vdihnem vabljivo sladko opojnost,
tu sredi čarobne junijske kresne noči,
drobcene mežikajoče kresnice,
ljubezen iščejo vso noč hrepeneče,
vedro poskočno svatbeno pesem ptice,
mi na uho poletni vetrc prinese,
ter me v mislih ponese tja nekam preko lune iskreče,
in preplavi me čista spokojnost.











Poezija gorečega srca

Poezija gorečega srca,
se zlije v besedah,
čez nedolžno belino papirja,
kot neustavljiv gozdni požar,
čez izsušeno rastlinje Avstralije.



Pesmi žgejo v srcu,
kot žge kožo,
vroče opoldansko sonce,
v srcu podsaharske Afrike.

Pero si strastno želi,
 preliti opojno črnilo,
kot si puščava Gobi,
želi monsunskega deževja,
da obudi stoletja speče rože.



Prsti si nestrpno žele, 
na skrivaj zapisati tihe besede,
ki jih srce vse pogosteje kriči,
iz globin hrepenečih prsi,
pa usta ne zberejo poguma,
da jih izgovore na glas.

Poezija gorečega srca,
gori kot divji ogenj, 
na planjavah prostrane Avstralije,
žge kot opoldansko sonce,
sredi izsušene Afrike,
blagodejno boža,
kot lahna rosa v puščavi,
in kriči na ves glas,
da doseže vaša ušesa...
In vaše srce.


Pot do sanj...

Velikokrat se pogovarjam z ljudmi o njihovih težavah... In vedno znova najdem isto skupno točko... Ti obupani posamezniki imajo skupno težavo-izgubili so svojo rdečo nit. Oziroma, v tem norem potrošniškem tempu so popolnoma pozabili na svoje sanje ali pa so jih samo za nedoločen čas odložili v kot, kjer čakajo na boljše čase. Na čase, ko se bodo izpiti končali; na čase, ko bodo končno diplomirali; na čase, ko bodo dobili službo; na čase, ko se bo trenutna norišnica v službi končala; na čase, ko bodo prišli do denarja; na čase, ko bodo imeli svoj dom...

Odlog za nedoločen čas... Kot profesionalni igralec nogometa, ki na klopi zaman čaka, kdaj ga bodo ponovno povabili nazaj v igro... Z žalostnimi očmi, kjer upanje izpareva v zrak dan za dnem. Z očmi, kjer dan za dnem ugaša življenjska sla in energija ter tisto otroško navdušenje nad življenjem, ki je tam tako močno žarelo nekoč... Ki je žarelo kot močno opoldansko sonce... Pa je sedaj bolj podobno luni tik pred mlajem...

 

 V očeh vseh teh ljudi opažam isti bledi sij lune v zadnjem krajcu. Bolečina, ki iz duše preseva skozi prazne zenice... Malodušnost in občutek nemoči. Občutek, da jih je nekdo posedel v mali napihljivi čolniček, jim polomil krhka vesla ter jih pahnil v deročo reko... Ampak vse to je le ILUZIJA!!!

V resnici sedite v močnem in trdnem čolnu za rafting, z nogami ste krepko zasidrani v elastike na dnu, ki vas držijo v čolnu ter preprečujejo, da bi padli v mrzle vrtince, ki bi vas posrkali v globine in utopili. Namesto, da se osredotočate na grozeče ostre skale in bele pene brzic, bi svoj pogled spustili samo malce nižje in na dnu čolna opazili močna vesla.
Vse kar morate storiti, je to, da ponovno zagledate vesla, jih vzamete v roke, ter ugotovite, da še vedno znate veslati! Da so vaše roke neomajno močne. In da divjo reko neustrašno obvladujete...

In namesto strahu, ki vas paralizira, boste občutili noro navdušenje, kot da ste na čolničku v adrenalinskem parku in ne na divjih vodah življenja. Namesto borbe se boste ponovno naučili igrati. Kajti reka, ki vodi do vaših sanj... Samo od daleč zgleda podobna pogubnim brzicam in polna skal in slapov. Ko globoko vdihnete, zaprete oči in prosite za pomoč nevidne energije iz narave... Ter ponovno odprete oči, vzamete vesla v roke in odločno zakorakate v vaš čoln... Divja in nevarna reka nenadoma postane samo fatamorgana, ki vam je preprečevala, da bi dejansko sedli v čoln. Reka, ki vodi do vaših sanj, postane smaragdno zelena lepotica, ki se zapeljivo vije med bregovi polnimi opojnih cvetlic ter mogočnih dreves.


Ko neutrudno veslate, vas z božansko pesmijo spremlja tisočero ptic, ribe se skrivnostno bleščijo v globinah ter vas navdajajo s spokojnostjo in čudovitim nemirom obenem. Sonce vas vabi naprej in naprej. Veter je vaš zaveznik. Oblaki se razstirajo kot nebeška koprena...

 In kako veste, da ste na reki, ki vodi do vaših sanj?
Večina izmed nas se večkrat sprašuje: "Kako vem, da resnično sledim svojim sanjam? Kako vem, da to ni samo trenutna zabloda in bom kmalu spoznal, da sem samo zapravljal dragoceni čas?"
 Odgovor je povsem preprost in vsi ga globoko v sebi poznamo.

Ko slediš svojim sanjam, občutiš stanje nekakšne evforije. Preplavi te navdih in občutek imaš, da lebdiš 7cm nad tlemi. Občutek je morda malce podoben tistemu, ko spiješ kakšno skodelico kave preveč... Ko ti srce pohitreno bije, ko imaš energije na pretek, ko ti morda malce podrtava celotno telo... Mogoče se še vedno spominjate občutka, kako ste drgetali od navdušenja, ko ste kot otrok odpirali čudovito zavita pisana darila... Ko vas je navdajal občutek skrivnostnega pričakovanja nečesa čudovito lepega.

 Torej... Ko vas navdaja skrivnostno pričakovanje nečesa čudovito lepega, ko temu občutku neizmerno in popolnoma zaupate, ko vam srce pohitreno bije in ne morete nikakor izbrisati nasmeška s svojega obraza...

 Takrat resnično SLEDITE SVOJIM SANJAM! ;)