Tako dolgo sem se iskala... Tako dolgo sem se spraševala... Tavala, blodila, bluzila, se obtoževala, padala v prepade svoje duše, se spotikala ob lastne pasti, porezala na črepinjah razbitega srca, utapljala v oceanih solz... Potem pa...
Ko sem oprostila sebi in drugim... Ko sem spoznala, da sem sama izbrala to pot... To pot vseh bolečin, solz, trpljenja, obupa... Zato, da jo bom premagala in pridobila vse te občutke brezupa, manjvrednosti, sovraštva... Zato, da bom lahko pomagala drugim. Ker le kako bi jim lahko, če bi me vile položile v zlato zibelko ter mi dale biserno ropotuljico v malo debelo ročico... Mislim, da se ne bi znala poistovetiti z njimi... S tistimi, ki doživljajo podobne občutke strahu in brezupa, ki sem jih doživljala tudi sama...
Pravijo, da tisti, ki ga ne boli zob, ne more razumeti tistega, ki ga boli. Povsem razumljivo.
In ko sem končno dojela, da si je moja duša pred mojim rojstvom na TA svet izbrala natanko to pot... Medtem ko sem prej obtoževala "smolo", starše, državo, učitelje in še nešteto drugih... Ko sem končno dojela... Je z mojih oči čudežno sama od sebe odpadla siva mrena...
Svet je postal mavrično barvit. Še lepši kot v Smrkcih ali Malih letečih medvedkih. Kaj vse se je dogajalo, ne bom opisovala. To je že druga zgodba... Bom pa povedala, kako je bilo, ko sem srečala samo sebe ter si pogledala v oči.
Bilo je čudovito deževno jutro. No ja... Deževalo sicer ni zares... Je pa grozilo, da bo zdaj zdaj nevihta... Bilo je črno, oblaki so bili temni... Jaz pa sem pred hiško pripravila pogrinjek za nedeljski zajtrk. In zaupno verjela, da deža ne bo.
Čeprav imam izpit, sem po zajtrku namesto zapiske vzela v roke knjigo. In brala ter prejemala čudovita navodila, ki so me navdajala s čarobnimi občutki. Čeprav je bil moj dragi godrnjav kot je velikokrat, je ljubezen kar žarela iz mene... In prevzela še njega... In dobila sem navdih za pisanje, ter napisala:
(¯`♥´¯) .♥.•*¨`*♫.•
´*.¸.•´♥ "Danes je pač tak dan..." "Današnji dan je težek..." "Vreme je obupno..." "Danes je pač polna luna..." "Dež je..." "Megla je..." "Nizek pritisk je..." "Imam PMS..." ................ Vse to so le IZGOVORI, ki vam dajo lažen občutek, da je danes nekaj čisto normalnega, da se ponovno vdamo v vlogo žrtve. Da skupaj z drugimi objokujemo, kako se grozno počutimo in kako je grozen dan... In da bo jutri bolje. NE BO! Ni kriv dan, ni krivo vreme-krive so naše misli. Ko postanemo pastir tropu naših misli, je deževen dan skrivnostno čudovit in poln navdiha, postane polna luna dan, ko si naberemo ogromno magične energije, ko se rodijo v nas novi cilji in nove sanje. Je nizek pritisk razlog, da se s prijateljico dobimo na kavici in se dodobra nasmejimo in sprostimo... Naše misli so tiste, ki krojijo naše dni in naše počutje. Afirmacija za vsak dan: DANES JE NAJLEPŠI DAN MOJEGA ŽIVLJENJA IN UŽIVAM GA KOT MAVRIČNO PISANI METULJČEK. Kajti-ko v svoje srce sprejmeš ljubezen in mir-sonce sije VSAK dan... Saj pridejo črne misli kot nevihtni oblaki in udarijo kot strela... Zato pa imamo afirmacije, ki si jih ponavljamo tako dolgo, da nevihtne oblake enostavno odženemo... In ponovno sije sonce. Tudi na deževen dan ;) Želim vam ogromno sončka v srcu ter inspiracije v duši!!! ..................................................................................................................... Danes je pač tak dan... Dan, ko si vzamemo čas za naše ljubljene... Ko se rodijo nove sanje... Ko spoznamo ljubezen do samega sebe... Ko napišemo najlepšo pesem... Danes je pač tak dan... Dan za srečo ;) ❀ ❀ ❀ ❀ ❀
In ko sem prilepila zadnjo rožico, je skozi okno za mojim hrbtom posijalo sonce. Močno, toplo, ljubeče božajoče... In sedaj sije na vso moč. Nežno pihlja vetrc in drevesa ob potoku se pozibavajo v sproščenem plesu...
Mislila sem na prijateljico, ker sem čutila njeno bolečino. Ter ji poslala misel, ki sem jo napisala prav zanjo. In sonce, ki je prodrlo skozi grozeče črne oblake, ki ne bi nikoli dali niti slutiti, da je možno da se za njimi skriva tako čudovito sinje nebo in vroče sonce... Znamenje iz nebes... Če ni to znamenje... Potem ni nič.
In telefonski klic... Ter besede: "Telo je samo lupinica, kjer prebivam. In tja se lahko kadarkoli vrnem."
Kot da bi se zložile puzzle... Ali pa da bi podrla eno domino in reakcija se je začela... Lupinica... Dom... Lupinica je dom... Prebivam v telesu... Telo je dom!!! V temu trenutku sem srečala samo sebe in si zazrla v oči.
Občutek je bil nepopisljiv. Bela slepeča eksplozija, pa vseeno kristalno jasen vid. Moje telo je moj dom... Ja!!! To je bil odgovor, ki sem ga iskala 28 let. Dom, po katerem sem hrepenela. Dom, ki sem si ga želela.
Dom ni tista lesena hiška na obali, ki jo sanjam že iz otroštva... Tisto je samo zavetje, ki ga bom nekoč imela. Samo neka materialna stvar... Toda DOM... Edini dom je moje telo.
In kot domina za domino sem dobivala odgovore na vprašanja, ki sem si jih zastavljala že dolgo... Pa sem namesto odgovora vedno dobila samo obtoževanje, ponižanje in ostale bisere na ogrlici negativnosti...
Zakaj kar naprej pospravljam hišo, pa nikoli ni resnično pospravljena? Zakaj nikakor ne morem organizirati svojih stvari. Zakaj večni nered... Ko počasi začneš razmišljati, da postajaš suženj hiše... Pospravljaš in pospravljaš pa v resnici nikoli nimaš zares urejenega in bleščeče čistega doma...
Zakaj? Zato! Ker sem pozabila na svoj resnični dom. Dom, kjer prebiva moja duša. Pozabila sem negovati cvetje na vrtu moje duše. Pozabila sem pospravljati v mojem resničnem domu... In posledično sem se v teh letih, ko je moja duša bolna in slabotna ležala v svojem domu ter bila prešibka, da bi vzela v roko metlo in smetišnico, zredila za 20kg... Na obrazu so se mi začele risati gube. Moj obraz se je začel starati. Na njem so se pričele zrcaliti bolečina in trpljenje. Oči kar nekako niso več sijale... Ja... Duša ni imela moči, da bi vzela v roke krpo ter očistila okna svojega doma, da bi skoznje ponovno posijalo sonce...
Celulit se je pričel kopičiti na mojem celotnem telesu. Ne le na stegnih... Povsod!
In moja duša se je kot Trnjulčica prebudila iz večletnega sna. In v tem trenutku pridno čisti okna svojega domovanja. Sonce ponovno sije skozi njih... In verjamem, da se sončni žarki zrcalijo v mojih očeh.
Dom ni stanovanje ali hiša, zaradi katere se povsem zapufamo, da jo lahko kupimo in imamo potem nekaj, kar nam naj bi dajalo občutek varnosti. Naš edini dom je naše telo.
Skrbeti je potrebno za svoje telo (in seveda dušo!!!)... Pa verjamem, da bo tudi hiška od sedaj naprej čudežno pospravljena.
In končno sem se osvobodila materialističnega hrepenenja po nepremičnini, ki me je morda paraliziralo do sedaj. Dom že imam. Bogata sem bolj kot marsikdo. Živim v izobilju in sreči. In srečala sem samo sebe ter si zazrla v oči. Sedaj mi je vse kristalno jasno. In SVET JE ČUDOVIT!!!
