Flutter of butterfly wings

Just a flutter of butterfly wings...

Misty breath of unspoken love.

Heartbeat of wish dying burried deep inside my soul.

Soulful longing, 

blue sky bleeding,

moon and sunshine bitter tears...

Clouds whispering your name.

My heart calling yours.

My soul screaming for your soul.

Just one embrace.

Just one kiss.

Just let me feel your heart beating right beside mine...

Beating in same rythm of undying love.

In rythm of moonlight passion.

My hand in yours...

Taking midnight stroll down the Milky Way...

One kiss...

Your soft and warm lips...

Your rough manly hands pulling me close to you.

Keeping me near your heart...

For eternity <3

Naj angeli pazijo tvoje srce...

Naj angeli pazijo tvoje srce,

naj bdijo nad dušo tvojo,

čeprav ne smem, vseeno ljubim te,

zato angelom v varstvo izročam še dušo svojo.

Rada bi te privila na srce,

šla s prsti skozi tvoje temne lase,

vendar si le privid v mojih nočeh,

in duša tava sredi blodenj in norije,

ko vidim iskrice v tvojih vražjih očeh,

moje srce pade v stanje aritmije.

Kot sladko grenka bolečina,

kot starodavna bajka iz spomina,

kot neko hudo vročično stanje...

Ti se vse pogosteje na skrivaj pritihotapiš v moje sanje.

Ko se slučajno dotakneva z roko, 

skozi kožo švigne strela,

pri duši mi je iz dneva v dan bolj težko,

saj bi kot divja zver rada ti iz prsi srce vzela.

In nežno se privila k tebi,

tvoje telo močno stisnila bi k sebi.

Če tudi ti bi ljubil mene...

Ahhh, le zakaj mi mešaš štrene...

Ljubim te!

Sedim v temi in globoko v duši čutim neizmerno hrepenenje... Ko se mesto umiri, ko zemljo prekrije tema... Ko se počasi odpravljamo spat... Takrat pride na vrsto čas, ko mislim nate... Ko se sprašujem kje si, kaj počneš... Kakšen si...
V temi in tišini moje misli uhajajo k tebi. V temi in tišini se popolnoma predam tebi... Nad horizontom je le še malce vijolične svetlobe... Jaz pa v daljavi zrem proti tebi. Polna hrepenenja in neizpolnjenih želja kar drhtim v mraku... Ko pogledaš proti meni, se mi koža naježi. Srce mi poskoči. Pričnem hitreje dihati.
Tako daleč a ob enem tako blizu... V temi si ves črn. Tvoja koža je temna, tvoji lasje sijoče črni... Tvoj temen pogled žge luknje v mojo hrepenečo dušo... Narahlo zavzdihnem... Vzdih tisočerih sladko trpečih noči, ko sem te sanjala vsa hrepeneča...
Negibno stojim in čakam... Ali bo to noč, ko se boš odločil narediti korak proti meni? V mislih se mi kot film odvija na stotine scenarijev... Kako prideš do mene, kako stegneš svojo roko in se me dotakneš... Kako me poljubiš... Kako na moji koži čutim tvoj vroč dih...
Ali bo nocoj ta noč? Ali pa me čaka še tisoč noči hrepenečega trpljenja... Ko te čakam in čakam. Že tisoče let. Le na tvoj dotik... Na tvoje vroče ustnice, ki so jih v ognju Hada talili in kovali Grški bogovi. Katerim so Rimske boginje podarile lepoto in nežnost. Rimski bogovi pa vso strast in gorečo ljubezen...
Samo o tvojih božanskih ustnicah bi lahko napisala tisočero stihov in pesmi... Ko si jih predstavljam, kako se mi približajo, me kar boli telo, tako si želim teh strastnih ustnic... Ustnice s sladostrastnimi krivinami... Tako odločne... A s kančkom hudomušnosti... In tvoje oči. Žgoče temne oči, ki so bolj temne kot mrak in ki bolj svetlo žarijo kot polna luna...
Občutek imam, da se vrtim. Vrtim se v vrtincu opojnih nočnih cvetov... Vse okoli je črno črna tema, nad mano pa sijejo svetle zvezde, ki prav nagajivo migotajo tam nekje daleč... In luna... Luna se skrivnostno muza ne nebu...
Morda pa je nocoj ta večer... Ta večer, ko boš moj nemir pogasil s svojimi božanskimi ustnicami...

Tema in tišina

Sedim v ležalniku sredi sobe... V čudoviti kristalni čaši se pretaka medeno muškatno vino... Nežno in občudujoče ga pijem požirek za požirkom... Tema okoli mene... Trudim se, da ne bi mislila na nič. Da bi se popolnoma predala temi in tišini. Neke vrste osebna meditacija za zaključek dneva...
Moje misli šumijo, brnijo, skačejo sem in tja... Kapljica muškata na drugo kapljico omili njihov silovit tok... Kot deroča voda skozi stoletja obrusi skale, jih zaobli... Moje misli že preskočijo in so pri Soči... Pri naši smaragdno pravljični reki. Ki izvira v skalovju in se vije med pašniki, na katerih se spokojno pasejo tropi ovčic. Ki v kamen reže čudovita korita, ki strastno šumi in se tu in tam nežno razlije čez prodnike... Ozki mostički se pnejo čez njo... V ozadju postavne vitke smreke... Sivi očaki kraljujejo nad njimi. Tu in tam se je kateri izmed njih vdal pritiskom tisočletij in se okrušil ter zgrmel v dolino... Ko se človek približa tem mogočnim ostankom še mogočnejšega vrha, se v svoji majhnosti počuti tako krhek in neznaten...
Pa sem zopet nazaj... V temi in tišini...
Sprašujem se, kdo pravzaprav sem? Teža zadnjih dni mi oklepa prsa in grlo, da ne morem zadihati s polnimi pljuči... Sprašujem se, kdo pravzaprav sem? Še kakšen teden nazaj, sem bila popolnoma prepričana vase, točno vedela kaj in kako... Danes pa spet dvomim... Prišla sem nazaj in nekako podlegla tej tipični Slovenski melanholiji...
Ponovno čutim, da se rabim odmakniti... Nekam stran od ljudi, njihovih kričečih misli, njihovih vsiljivih mnenj... V množici nezadovoljnih, zamorjenih in nesrečnih ljudi se kar nekako kot kameleon začnem zlivati z ozadjem... Otepam se in se borim kot Don Kihot z mlini na veter... Pa vendar srkam to negativo in občutek izgubljenosti lastne duše nase...
Ponovno čutim v prsih, da je čas, da si vzamem kakšen dan zase in se odpravim stran od "civilizacije". Od prostorov natrpanih z ljudmi, negativnimi mislimi, skupinskim egom...
Ruzak na rame in v naravo... Mojo ljubo, predrago naravo... Tja, kjer šumi kristalno čista voda, ki mi tiho šepeta, kdo sem jaz, ki mi ne vsiljuje svojega mnenja, kdo bi morala biti, temveč prisluhne MENI in mi to tudi govori... Tja v gozdove, kjer se energija dreves zlije z mojo in smo vsi eno... Kjer nihče ne izstopa, kjer je vsak cenjen član družbe. Kjer se ti ni potrebno metati v ospredje, da šef dejansko opazi tvoj prispevek, ki je v civilizaciji zanemarljiv, če nisi glasen in se ne hvališ sam... Tam je pomembna samo energija... Besede so nične... Puhle in prazne.
Besede so tam lahko le vesela pesem ali otožen stih iz dna duše... In ritem srca, melodija sanj in krik upanja.