četrtek, 17. julij 2014

LE KDO SI NE ŽELI BITI SREČEN...

Velikokrat pozabimo nase v norem tempu življenja... Služba, družina, otroci, izobraževanje, male in velike tegobe, obljuba tu, obveznost tam... 

Dokler ne ugotovimo, da nas čas prehiteva, da gre življenje mimo nas, da leta bežijo, da so šle naše sanje nekam na stranski tir ali pa v zaprašen kovček pod posteljo, ki namesto, da bi bil naš zvest sopotnik na potovanjih po celem svetu, boleče pestvuje naša obžalovanja, odlašanja in izgovore...


Nekega dne ugotovite, da živite življenje za druge, za obveznosti... Da že dolgo niste zares zadihali s polnimi pljuči, ter da niti ne veste več, kaj pomeni beseda "SVOBODA" in da vas samo še spominja na besedila starih partizanskih pesmi... In da to niti ni življenje. Daleč od tega! 

Za veliko spremembo je dovolj že zelo preprosta vaja, ki vzame nekaj minut na dan:




VAJA ZA SREČNO ŽIVLJENJE: 


Vsak dan (čim bolj pogosto-če ne uspete vsak dan, se ne obtožujte, temveč poskusite izkoristiti prvo priložnost, ki se ponudi) pojdite nekam v naravo, pod prostranost nebesne modrine, zaprite oči, globoko zadihajte, razširite roke in, na glas ali v mislih, recite: 


 "Dovoljujem, da sedaj pride v moje življenje vse lepo in dobro, ki mi je namenjeno." 


Ob izvajanju vaje poskusite zajeti v vaše telo in misli vse občutke otroškega hrepenenja, občutke zaljubljenosti in tiste davne, izgubljene svobode... Da očistijo vaše telo in čakre. Da ta čustva s svojo energijo razsvetlijo vašo avro. S tem pripravite vaše celo bitje, da energije Vesolja brez težav tečejo skozi vas.

Posebej priporočljivo je bos stati na travi ali zemlji. Čudežno moč ima tudi voda-potok, jezero, morje, ocean... V skrajnem primeru tudi lavor na balkonu ni slab ;)


Poskusite, škoditi ne more. Dovolite si spet začutiti sebe. Tisto svoje pravo bistvo. Hrepenečo energijo ljubezni, ki vre v vas in sili na plano. Dovolite ji, da izbruhne kot gejzir! Bolj boste dovolili pozitivnim čustvom, da vas preplavlajo, večji učinek bo imela ta preprosta vaja na vaše življenje. 



Mir, ljubezen in blagoslov <3 







OPOMBA: Spremembe se znajo zgoditi zelo hitro. Pomembno je, da se ne prestrašite in se ne začnete upirati, temveč se predate. Morda boste ostali brez službe, morda bo kdo odšel iz vašega življenje-to je samo okno, ki se je zaprlo, ker se bodo odprla vrata, po katerih že tako dolgo hrepenite. Vztrajajte in "GO WITH THE FLOW" (predajte se toku/plavajte s tokom). Ne dovolite, da zmaga strah. Kajti ob spremembah se vedno pojavi. Ampak vi ste močnejši od strahu. <3

četrtek, 03. april 2014

Kako počasi ubijamo svojo intuicijo (in samega sebe)...

Včeraj, ko sem delala, sem se globoko zamislila... Nad sabo in nad človeštvom na splošno. Zgodilo se je tako, da mi je prijateljica rekla, če sem kaj pila. Ne, nisem... Ko padem v delo, pozabim piti in jesti. Popolnoma pozabim nase in delam... Čez nekaj časa se začnem slabo počutiti in ne vem zakaj... Dokler ne ugotovim, da so vsi simptomi, ki jih doživljam, znaki dehidracije in hipoglikemije. Po domače povedano - telo rabi pijačo in hrano. In ker sem ga popolnoma zanemarila, se začne "oglašati" in zahteva tisto minimalno, kar mu pripada.

Spomnila sem se tudi, kako sva se zadnjič s prijateljico pogovarjali o kirurgih in kako izgleda delo kirurga, ki operira na pacientu tudi po nekaj ur. In kakšne posledice na telesu in zdravju nastanejo s časom...

Tok misli je brzel dalje... Ena misel je vodila k drugi... Kot plaz, ki se usuje in sproža vedno nove plazove... Sledila sem vzorcu, ki so ga tkale misli... Vozelj za vozljičkom, nit za nitjo... Dokler nisem prišla na sam začetek...

Vse se začne tam nekje... Pred davnimi časi... Takrat, ko prijokamo na svet. Jok je naše sredstvo, preko katerega komuniciramo z okolico, ko nekaj potrebujemo. Ko pridemo na svet smo majhni, goli in nemočni. Za svoj obstoj, za golo preživetje, potrebujemo nekoga. Potrebujemo skrb, ljubezen, hrano in zavetje.

Veliko mater se ne odziva na dojenčkov jok. Da se dojenček ne "razvadi". Vsaj tako so včasih učili mlade matere. Dandanes opažam, da se ta "zastarela" praksa marsikje ne uporablja več in da so matere pozorne in se takoj odzovejo klicu dojenčka, da jok dostikrat niti ni potreben. Saj dojenček v svojem jeziku sporoča, kaj potrebuje. In jokati prične šele, ko ni razumljen in resnično potrebuje pozornost okolice. In ko na ves glas joka, se sprašujemo, kaj potrebuje. Ko zadovoljimo to potrebo, se umiri in je zadovoljen in srečen. Če ga pustimo dolgo jokati, ga je težje pomiriti tudi, ko smo že zadovoljili potrebo, zaradi katere je začel jokati.

Otroci, katere so matere pustile dolgo jokati, se naučijo, da ni nujno, da so njihove potrebe zadovoljene. Potem se v življenju dostikrat zgodba odvije tako, da so starši zelo zaposleni, nimajo časa niti zase, so utrujeni... In otroci so prepuščeni sami sebi... Vzgojiteljice v vrtcih dostikrat nimajo posluha za otroke... Otroci so dostikrat soočeni s krivico... In ko poskušajo pojasniti, kaj je bilo v resnici, jih nihče ne upošteva... Vse to se nadaljuje naprej skozi osnovno in srednjo šolo... Otrok zraste v najstnika... Kot najstnik prične iskati ljubezen in zadovoljitev potreb v drugih ljudeh... Tisti, ki ni dobil dovolj ljubezni v družini, je ponavadi ne najde niti drugje. Ker je nima v sebi. Ker nima zares rad samega sebe, ker se tega ni nikoli naučil... Ampak to je že tema za drugič...

Svojo intuicijo in svoj notranji glas, ki nam pravi, kaj potrebujemo, se naučimo zatirati skozi nekaj prav preprostih in zelo "normalnih" "ritualov". Ste kdaj opazovali majhnega dojenčka? Kdaj se prehranjuje dojenček? Babice v porodnišnicah mlade matere velikokrat silijo v urnik dojenja. In potem dojenčka zbujajo na dve uri in ga prisilno hranijo... Določeni dojenčki sami zahtevajo hrano na dve uri, drugi pa prespijo celo noč. In če dojenček normalno prirašča - naj se prehranjuje, ko ima potrebo po hrani. Podobno je pri otrocih. "Mami, lačen sem!" pride otrok do mame. In mama mu reče, da je kosilo šele čez 3 ure in da naj potrpi. Tako se učimo, kako se "potrpi". Je se takrat in takrat... Ne, ko nam telo to reče, temveč takrat, ko to reče avtoriteta, ki je v tem primeru mati. In ko otrok ni lačen med kosilom... Ga starši velikokrat prisilijo, da mora kosilo vseeno pojesti. Ali še ena zelo pogosta - pojesti je potrebno VSE, kar je na krožniku.

Otroci rastejo in postanejo odrasli ljudje... Nekateri gredo študirat in med študijem skoraj ni človeka, ki ne bi zlorabljal svojega telesa s premalo spanja, intenzivnimi dnevi in nočmi učenja, ob kavi ali kakem drugem poživilu, s slabo hrano... Potem pa služba. Kjer so določene službe še posebej nagnjene k temu, da je zadovoljevanje osnovnih telesnih funkcij zelo okrnjeno. Delavnik brez hrane in pijače... Še za wc je včasih težko najti čas.

Sama lahko najbolj opišem, kako se to pozna osebam, ki delajo v zdravstvu in veterini. Ko je nujni primer, se boriš za življenje. Takrat pozabiš da si žejen, lačen, utrujen, ali da moraš na wc. Skozi leta se tako naučiš popolnoma utišati potrebe svojega telesa. Ne občutiš več ne žeje in ne lakote... Telo ti to javi šele, ko si šel preko vseh meja... In na telesu se to začne poznati... Najprej so kakšni čudni simptomi... Morda sindrom... Kasneje pa kakšna kronična bolezen... In če telo dovolj zlorabljamo - rak.

Da nasilnega prestavljanja ure dvakrat letno in resetiranje naravnega bioritma rajši niti ne omenjam... Ker bi se dalo o tem preveč napisati.

Od prvega dne, ko prijokamo na ta svet, se učimo, kako čimbolj utišati tisti glas v nas, ki nas ohranja pri življenju. Tisti samoohranitveni nagon, ki smo ga dobili v dar v zibelki človeštva. Ki je skozi tisočletja skrbel, da nismo izumrli.

Sedaj se ga že nekaj časa trudimo izkoreniniti, iztrgati, poteptati in utišati. Kajti "nagoni" so nekaj živalskega. Nekaj slabega... Nekaj, kar ni "civilizirano" in ni primerno. Nagon imajo samo še "divjaki", tista plemena, tam nekje Bogu za hrbtom, ki ne vedo kaj je civilizacija in moderen svet. Ker v modernem svetu meščanov in na splošno civiliziranih in uglajenih ljudi, nagoni ne obstajajo. Pika!

Kaj pa vi mislite o temu? Je naš samoohranitveni nagon res nekaj slabega? Je glas, ki nas vodi in nam pravi, kaj je dobro za NAS, res slab? Se je bolje držati navodil zdravnikov, prehranskih in drugih na desetine strokovnjakov, ki predpisujejo, kaj je dobro in zdravo, ter kaj ni (s tem da se vsak drug dan pojavi nova "muha enodnevnica", ki je edina pravilna in zdrava, ter izpodbija vse prejšnje raziskave)... 

Ali je bolje poslušati SVOJ notranji glas. Ki pravi, kaj je dobro za vas. Ne za druge, ampak samo in le za vas.

Torej - komu boste prisluhnili? Kaj pravite? Ste sploh še sposobni slišati svoj notranji glas?



Ne skušajte utišati svojega notranjega glasu. Vaš notranji glas je vaše bistvo.





Ne dovolite da hrup tujih mnenj utiša vaš notranji glas. In najpomembneje - imejte dovolj poguma, da sledite srcu in intuiciji. Ta dva nekako že ves čas vesta, kaj si resnično želite postati. Vse drugo je postranskega pomena.







Začel sem misijo, da najdem svojo Resnico, ker sem zaupal Notranjamu Glasu. 













Prisluhnite notranjemu glasu.




Svojo intuicijo morate uriti. Zaupati morate tistemu nežnemu glasku v vas, ki vam točno pove, kaj morate reči in kako se morate odločiti.




Utišajte misli iz okolice in prisluhnite vašemu notranjemu glasu, ki vam vsak dan šepeta, kateri korak morate narediti, da izpolnite svoje življenjsko poslanstvo.




  


četrtek, 20. marec 2014

Prve jagode

Moj dragi je prej šel v trgovino. In kot ponavadi, je tudi tokrat želel, da bi šla poleg. Ne vem zakaj, ampak veliko mu pomeni, da greva v trgovino skupaj. Sama ne maram ne nakupovanja, še manj trgovin. Ker je ravno prvi pomladanski dan, ker se počutim tako pomladno navihano in živo, ker sem po dolgih mesecih mrzlega vremena ponovno oblekla poletno oblekico... Sem mu tokrat ugodila.

In tam na polici sem jih zagledala... Njih, o katerih sanjam že nekaj tednov. Sanjarim o njihovih oblinah, o zapeljivem vonju in sladostrastnem okusu, ko poželjivo ugriznem vanje. Jagode! Moje čudovite in zapeljive jagode! Tako vabljivo so se nastavljale tam na polici pod neonskimi lučmi. Pogledam ceno... Ne morem verjeti - znižane so! Hmmmmm... Ahhhh, ne bom jih kupila, ker še ni sezona jagod in zagotovo niso dobre. Zagotovo jim primankuje tisti značilni polni okus.

Grem mimo, vendar ne morem, da ne bi šla nazaj in jih še malce občudovala, ter se spraševala, kot Hamlet... Biti ali ne biti... Vzeti ali ne vzeti... Vzamem jih v roko, jih občudujem še od blizu... Jih previdno povonjam... Mmmmmm opojni vonj jagod... Ta čudoviti sladki vonj greha... Pa jih ponovno odložim na polico. Ne, zagotovo so slabe. Zagotovo so vodene in brez pravega okusa. Samo razočarana bom...

Odidem naprej in poiščem mojega dragega... Nabereva vse, kar še potrebujeva... Ampak radožive jagode, ki so tako opojno dišale, mi ne gredo iz glave... Nič... Če bodo slabe, bodo pa slabe! Ampak nocoj bodo moje!

Doma previdno odprem embalažo in jih občudujem. Kako so lepe in napete. Vse so tako lepe in velike. Jagode so sadež, za katerega pravijo, da sodi med afrodizijake. Res je nekaj erotičnega v njih... Ko jih še mokre izpod vode počasi daš v usta, ko se prvič dotaknejo tvojih ustnic, ko jih okusiš še z jezikom... In ko končno strastno zagrizneš vanje... Ko se ti po ustih razlije eksplozija okusa in ko se za trenutek pridružiš grškim bogovom, ki na Olimpu okušajo nektar.

Jagodo za jagodo... Ena jagoda, dve jagodi, tri jagode... Nikakor se ne morem ustaviti... Ta okus je neverjeten. Občutek, vonj, slast... In strast.

Moje prve letošnje jagode me niso razočarale. Temveč so mi pričarale nekaj trenutkov čistega užitka, ko sem bila resnično boginja Artemida, ki se ne more naužiti pregrešno dobrih pomladanskih jagod.


Dobrodošla pomlad in vsa njena naslada!













ponedeljek, 03. marec 2014

INTUICIJA

VILINSKO SPOROČILO ZA 3. MAREC 2014:

(¯`♥´¯) ..•*¨`*♫.•
  ´*.¸.•´♥ INTUICIJA ❀ ☮ ☯ ❁

 "Poslušajte svojo intuicijo, ki vam dnevno šepeta, v katero smer se odpraviti. Lahko vam sporoča skozi občutke o določeni situaciji ali ljudeh. Prisluhnite ji. <3" 

Vprašajte se, kaj je tisto, kar vam preprečuje, da bi poslušali svoj notranji glas, svojega božanskega vodnika, namesto da popustite pod pritiski drugih? Ponavadi to izhaja iz najbolj zgodnjega otroštva, ko so vsi drugi vedeli kaj je najbolje za vas in vam niso dovolili, da bi se učili na lastnih napakah. Poglobite se vase in občutite ta strah, ga nagovorite, v mislih ga objamite in se od njega poslovite kot od starega prijatelja. Rečite mu, da ga ne potrebujete več, nato pa ga prijazno odslovite.

Kajti samo vaš notranji glas ve kaj je najbolje za vas. Vaš notranji glas je vaša najpomembnejša popotnica za življenje in za izpolnitev življenjskega poslanstva. Kajti vaš notranji glas vam vsakodnevno šepeta navodila, kako slediti svojemu poslanstvu.

Mir, ljubezen in blagoslov. <3

A. Butterfly