četrtek, 03. marec 2011

Pustite nam ta svet...


Vse naše pravljice s papirja nam bežijo,
junaki njihovi med nami živijo.
Vse naše pravljice zaklepamo v svet zase,
na vratih piše le:"Ni vhoda za odrasle."

Pustite nam ta svet,
nedolžen in drugačen,
naj vsak ki vanj je ujet,
bo pristen, ne popačen.

Vse naše pravljice, so naše prve želje,
kdor ne sanja več naj ne zahaja vanje.
Vse naše pravljice so stvarnost, ne prividi,
kdor sam ni del tega, ne sliši in ne vidi.

Pustite nam ta svet,
nedolžen in drugačen,
naj vsak ki vanj je ujet,
bo pristen, ne popačen.



Pustite nam ta svet... Svet, za katerega pravijo da ga ni, da ne obstaja... Svet, ki so nam ga ob zimskih večerih pričarali stari starši ter naše ljubeče mame... Ali pa, ko sem bila bolna in se je najdražji stari ata usedel poleg mene in mi bral pravljice... Pravljice o princesah, princih, sirotah, kraljih, kraljicah, žabah, čarovnicah, palčkih, vilah, vrtnicah, zlatolaskah... Toliko jih je bilo. Bile so tako lepe... Polne ljubezni, poguma, pa tudi razočaranj in trpljenja... Toliko magičnega, iskrečega, nežnega...

Začela sem verjeti, da tudi mene nekje na tem svetu čaka moj pogumni princ. Princ, ki bo ubil zmaja, da bi osvojil moje srce... Princ, ki bi prečkal še tako visoko goro ter prebredel še tako deročo reko, samo da bi ukradel moj poljub..........

Leto je sledilo letu... Poljubila sem prvo žabo... Čakala, da postane princ... Vendar je ostala žaba... 
Poljubila sem drugo žabo... Videla sem, kako se je pred mojimi očmi spremenila v očarljivega princa... Našla sem svojo čisto ljubezen, v katero sem verjela od nekdaj... Predala sem se mu. Z vso dušo, srcem in telesom. Verjela sem, da je vse in še več, kot sem iskala in čakala... Verjela sem, da bo vedno moj in jaz njegova... Trepetala sem v njegovem objemu, drhtela pod dotiki njegovih ustnic. Njegov šepet je bil lepši kot šum valov. Vonj njegove kože je bil bolj opojen, kot vonj damaščanskih vrtnic. Ogenj v njegovih očeh, je bil bolj vroč kot tisoče gozdnih požarov. Še nikoli ni bilo takšne ljubezni, kot je bila najina. Še Afrodita in Ares se nista ljubila tako kot midva... Živela sva od nektarja in ambrozije... Ampak...
Mistični princ se je razblinil... Pred mano je še vedno stala žaba... Nagnusna in odurna žaba... Neka eksotična vrsta, katere strup na ustnicah je povzročil iluzije in halucinacije. Da sem videla svojega princa in z njim živela najino ljubezen...


Od takrat sem se žab bala... Nisem si več upala poljubljati njihovih mrzlih ustnic, saj nikoli veš na katerih te čaka strup. Takrat sem našla posebno žabico... Malo, nežno, ljubko...


Izgledala je, da bi mogoče lahko bila prekletstvo, ki v sebi skriva mojega princa. Ampak, kdo bi si upal tvegati? Kaj če so njene ustnice prav tako strupene, kot ustnice prejšnje žabe... Kaj če mi bi prinesla samo leta in leta halucinacij in iluzij... Žabo sem vrgla nazaj v ribnik in odšla stran. Začela sem se izogibati ribnikom in močvirjem. Lepota vode, lokvanjev in ločja me ni več ganila... Kaj mi bo lepota vode, ko pa lahko pod gladino preži nagnusna in strupena žaba...
Dnevi, meseci, leta...
Pričela sem pogrešati moj lepi ribnik..



Spokojnost vodne gladine, šumenje potočka, čudovite cvetove lokvanja, zelenilo vodnega rastlinja... In malo žabico... Malo žabico, ki je ob večernem mraku v vodi risala odsev mojega princa...
Zbrati pogum, oditi nazaj do ribnika, poljubiti žabico? Strah, dvomi... Pa tudi upanje. Vse večje upanje... In sem odšla. Odšla sem nazaj do ribnika in poiskala tisto malo žabico, ki je pustila dvom v mojem srcu. Zbrala sem pogum in jo poljubila...Toliko čustev zbranih v enem poljubu... Toliko hrepenenja, upov, strahov... Stekla sem stran, saj nisem upala počakati... Preveč me je bilo strah, kaj bo sledilo... Ampak nisem mogla pozabiti... Vsak dan me je bolj mučilo... Ali ob ribniku sedi moj princ? Ali pa le mala zelena žaba... Kaj pa če je on... Kaj pa če je le mogoče on... Kaj pa če...



Odšla sem nazaj... Utirala sem si pot med gostim zelenjem... Strah mi je prežemal celo telo... Pa tudi upanje... Toliko upanja, da me je peklo v prsih... In glej tam na kamnitih tleh ob ribniku... ..... ..... .... .....


Mala zelena žaba...



Ni komentarjev:

Objavite komentar