Ker so enostavno tam… Vedno na voljo, ko jih rabimo… Tako samoumevni…
Načrtujemo svoja življenja ter se sekiramo zaradi malenkosti, ker nekaj ne gre točno tako, kot smo si mi zamislili… Zjutraj vstanemo in se pritožujemo zaradi vremena, ki nam ne zgleda preveč vabeče in ki nam ne bo preveč polepšalo poti v šolo ali v službo… Razmišljamo o tisoč in eni nepomembni bedariji… Si skuhamo kavo… Potem je svet malce lepši. Pojemo zajtrk… Umijemo zobe… Toliko stvari, ki jih rutinsko počnemo iz dneva v dan in se zaradi tega niti ne zavedamo njihove lepote… Šele če bi to izgubili, bi videli kako očarljive so bile te malenkosti… Tragedija človeškega življenja…
In nadaljuješ po ustaljenem tiru… Veseliš se določenih bedarij, nekatere te malce vržejo iz tira… Malomeščanska monodrama ali tragikomedija… Karkoli vzameš… Živiš v svoji zaverovanosti v samega sebe in pomembnosti tvojih neumnih »nujnih« opravkov, ki ti grenijo življenje ali pa ti ga lepšajo… Potem pa samo tisočinka sekunde in tvoj mali udobni tragikomični svet se zruši… Vsi tisti ogromni problemi, ki so se ti še sekundo nazaj zdeli nekaj najhujšega, kar se ti je lahko pripetilo, so nenadoma tako brezpomenski… Kar izpuhtijo in sam sebi se zdiš bedak, ker si se obremenjeval z njimi… V duši pa zija ogromna praznina… Kot bi ti kdo fizično iz prsi iztrgal srce… Žge in peče, žgejo in pečejo tudi oči, ki jih zalivajo solze…
Kaj bi dal, da bi se vrnil v svoj mali udobni tragikomični svet, ki si ga imel še sekundo nazaj… Da ne bi bilo tega… Bolečina… Zanikanje… Spraševanje ali je to sploh res ali je le grda neokusna šala…
Težko sprejmeš, da se ti cel svet obrne za 360 stopinj, ko si v bistvu nazaj na istem mestu, vendar je vse popolnoma drugače, kot je bilo za tistih 360 stopinj prej… Begaš med bolečino, zanikanjem, spet bolečino, obupom, besom, obtoževanjem, kesanjem… Preveč različnih čustev… Preveč solz…
Kako bežen je trenutek… Kako bežno je življenje… A mi se tega sploh ne zavedamo… Ljudi, ki jih imamo radi, imamo za nesmrtne… Imamo jih za tako samoumevno sestavino našega življenja… Da velikokrat pozabimo na njih… Ubadamo se s tisoč nujnimi stvarmi, na naše drage pa pozabimo, pozabimo na naše družine, na naše prijatelje… Ker so pač tam in saj nikamor ne bodo šli… Ko bomo rešili vse te stvari, ki jih moramo nujno rešiti, pa si bomo vzeli čas za njih… Vendar kaj storiti, ko ti čas vzame osebo, ki jo imaš rad? Takrat si nemočen in besen na samega sebe, ker si ti nisi vzel časa… Ker hočeš ta ukraden čas nazaj.
Koliko je na tem svetu oseb, ki nam veliko pomenijo, pa jim najverjetneje nikoli nismo povedali, da jih imamo radi… Ker nam je samoumevno, da vedo, da jih imamo radi… Ko pa se zaveš, kako bežen trenutek v času je naše življenje… Takrat pa veš, da je vsak trenutek, ki ga imaš na voljo preživeti z določeno osebo, dragocen. Da je treba vsem osebam, ki so tako samoumevne v naših življenjih, povedati, da jih imamo radi… Kajti prišel bo trenutek, ko bi dali marsikaj, samo da bi nam čas dal nazaj tisto eno sekundo, ki je potrebna da nekomu povemo:«Rad te imam!«
Počivaj v miru...
10. marec 2010
Ni komentarjev:
Objavite komentar