sreda, 02. marec 2011

Čutim te...

Čutim te... Čutim te nekje globoko v sebi... Nekje v praznini mojega srca... V črni luknji moje duše... Čutim te kot lahen trepet metuljevih kril, kot moč najsilovitejšega viharja, ki mi para drobovje... Ampak čutim te... Čutim tvoj nemir, tvojo bolečino, tvojo razdvojenost...
Najhuje je, ker te čutim... Ker tvoja bolečina najde svoj odsev v moji, ker tvoja razdvojenost prehaja v mojo, ker tvoj nemir povzroča nemir mojim mislim in telesu...
Zakaj te čutim? Ne vem... Ni mi jasno... Sprašujem se, vendar odgovora ni... Ti molčiš... Vem, da tudi ti čutiš podobno...
Vendar ali bo tvoja duša slišala krik moje? Ali se boš odzval nanj? Ali boš prestopil brezno kač, sovraštva, strahu, brezciljnosti, trnja in bolečine?...
Ali pa bo krik moje duše zamrl v vetru neskončnosti... In ti boš pozabil name... In jaz nate...

Ni komentarjev:

Objavite komentar