Živimo v svojem malem svetu... Potem pa zapiha droben vetrič in ugasne svečo... In nastopi tema... Črna in nepredirna tema, ki človeka kar duši. Ki se usede na ramena, priplazi v pljuča, zadrgne grlo, pade na oči... Vse naokoli samo tema, nikjer nobene svetle točke... Vendar treba je počakati. Globoko vdihniti, prešteti do 7... In počakati. Panika ničesar ne reši. Včasih je potrebnih samo tistih 5 minut... Ker noč je najtemnejša ravno čisto pred svitom. In čeprav je vse naokoli nepredirna tema, tako ne bo večno. Kmalu bo posijal prvi sončni žarek, kateremu bo sledil drugi in tretji... Ter pregnal temo.
Ker ko ti Bog zapre vrata, ti nekje odpre okno. Ampak če svoje misli fiskiramo na ta vrata in vso svojo energijo porabimo za to, da jih poskušamo odpreti, vreči s tečajev ali razbiti... Potem spregledamo okno, ki nas čaka odprto...
Mogoče je ta črnina moje okno... Okno do nečesa, kar je lepo... Okno, ki vodi do mojih sanj... Mogoče je ta črnina samo opomin, da se moram zbuditi ter uporabiti mojo energijo, talente in razum. Ker vsaka stvar je za nekaj dobra. Mogoče je v resnici najboljša stvar, ki se mi je kadarkoli zgodila... Think pink... ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar