Potem pa se spomnim zgodovine... Vedno smo bili pod nekom... Pod AvstroOgrsko, potem pod Nemci, sedaj nas tlači vlada... In razmišljam in razmišljam... Čeprav politika in podobne fore niso najbolj v repertoarju mojih najljubših tem za razmišljanje. Na politiko gledam v smislu-manj vem, bolje in bolj srečno živim...
No in po določenem času razmišljanja ugotovim: Slovenci smo eni EMOTI! Ves čas jokamo in tarnamo, kako nam je hudo, kako nismo srečni, kako smo revni, kako nas tlačijo z davki, delamo za male plače... In ugotovim še tole. Ne da smo Emoti, v bistvu smo mazohisti.
Ker če se človek ozre okoli sebe in resnično odpre oči... Kaj je skupno Slovencem? To, da uživamo v tem, ko nas nekdo tlači, saj lahko potem jokamo, stokamo, jambramo, tarnamo in se smilimo sami sebi... Ker če bi to resnično sovražili, bi stopili skupaj in se otresli jarma in spon. Ampak kaj nam je še skupnega? To da nismo enotni. Da se drobimo na majhne skupinice. Da nismo Slovenci ampak smo Štajerci, Dolenjci, Primorci, Prekmurci, Gorenjci... Pa potem še znotraj teh enot na manjše... In na manjše in manjše... Kaj nam je še skupnega... Aja saj res... Da ne maramo Hrvatov, pa ne maramo Italijanov, Avstrijcev tudi ne, da o Švabih niti ne govorimo, Madžarov tudi ne maramo, o čefurjih, šiptarjih in ciganih pa raje ne bi zgubljali besed...
Kaj je še kakšna naša lepa in tradicionalna lastnost? Da nič ne naredimo... Da vso energijo, ki bi jo lahko vložili v neko dejanje za boljše življenje, boljši jutri, porabimo za jambranje in jezo... Ko se razburjamo... Zaradi vlade, zaradi denarja, zaradi davkov, zaradi novih kazni pri prometnih prekrških, zaradi novih zakonov... Zaradi vsega. Ampak nič pa ne naredimo. Nihče ne ukrepa... Ker je pač najlažje samo opletati z jezikom. Ker v naši preljubi državici na sončni strani Alp niti ni najbolje, če se izpostavljaš.
Ker takoj, ko je kdo pripravljen kaj narediti in ne samo opletati z jezikom, se najde skupina ljudi, ki jim ni prav, da se ima nekdo za "nekaj več" od drugih in bi kar vzel stvari v svoje roke in ga takoj zatrejo kolikor se da. Ker ne... Ker če se mu ne upajo pridružiti ali pa vsaj izraziti podpore, bi lahko bili vsaj tiho... Vendar ne. To ni značilno za Slovence. Če se nekdo trudi za skupno dobro, ga je potrebno onesposobiti. Ker to ni zdravo. Ker bo lahko vse samo še slabše, če se bo ta človek trudil za dobrobit in drezal v sršenje gnezdo... Slabše, bolj grozno, groznoooo groznoooo in še trikrat groznoooo...
Saj sploh ne rabimo policajev, ne rabimo niti vojaškega režima... Ker totalen nadzor opravljamo že mi sami. Vsak preži na napake drugega, kje bo kdo naredil kakšno napako ali kaj nezaslišanega. In takoj ko jo kdo naredi, ukrepamo... Sami ga kaznujemo in onesposobimo. Ne potrebujemo sodišč in pravnega sistema...
Kot tisti vic, ko potuje Dante skozi pekel in ko pride do jame napolnjene z drekom, ki je nihče ne čuva. Ampak kljub temu so vsi ujeti v jami dreka. Ker takoj, ko komu le uspe prilesti na rob, ga drugi potegnejo nazaj v drek. Tako da nihče ne more pobegniti. To je Slovenija.
Takšna mentaliteta se mi upira. Že odkar pomnim, mi to ni všeč. Verjamem, da je lahko tudi drugače. Da se ni potrebno vtikati v druge, da lahko lepo mirno živimo poglobljeni vase, ko se trudimo urediti naše življenje, rešiti naše težave, ter tistim, ki nas prosijo za pomoč, pomagati. Ne pa se vtikati v druge ter vsiljevati nezaželjeno pomoč tistim, ki je nočejo.
In zato že dolgo razmišljam o tem, da bi si poiskala svoj kotiček pod soncem. Da bi šla v širni svet iskat moj mali prostorček. Spoznavat druge ljudi, druge kulture, druge mentalitete... In kaj mi pravijo ljudje? Zabijejo me na celi črti. Da če mislim, da je drugje lepše. Da je drugje še slabše. Da najlepše je doma. Da drugje je samo trpljenje in beda... Da me izven naših meja ne čaka nič lepega... Da bom kmalu to spoznala in objokana zbežala domov. Da bom že videla...
Vendar kdo mi to govori. To mi govorijo ljudje, ki še niso pomolili svojega nosu izza svojih plank. Ki tičijo za svojo živo mejo ter si ne upajo nikamor. Ki se tolažijo, da je tu živel njihov praded, ded in oče. In če je bilo za njih dobro, je tudi zanj... Vendar zakaj toliko ljudi sili v tujino? In zakaj se jih ogromno nikoli ne vrne. Ker nimajo denarja za pot domov? Ker jih tam ubijejo? Mogoče tudi. Ampak ne vsi. Glede na to, da jih dosti ne pride več nazaj, očitno le ni vse tako slabo izven naših meja. Ker ljudje smo si različni, a ne? In mogoče nekaterim paše tudi kaj drugega kot biti na toliko in toliko kvadratih znotraj žive meje...
Ampak nekomu, ki ima sanje, ki se ne skladajo z normami njegove okolice, je treba te sanje ubiti takoj v samem štartu... In mu onemogočiti, da ne bi teh sanj slučajno uspel uresničiti... Zakaj? ... Zato, ker potem bi bil nekaj "več"... Ker potem bi se tisti, ki niso bili nikoli pripravljeni nič storiti za svojo srečo, počutili manjvredne. Ker je nekdo sanjal, ter se trudil svoje sanje uresničiti. In jih celo dejansko dosegel. Uspeh nekoga drugega je moj neuspeh... Se pravi, če se trudim na vse pretege, da moj bližnji ne bo uspel... Je to neke vrste moj osebni uspeh? Očitno... Bilo bi zelo verjetno...
In sedaj smo pri še eni zelo značilni in tradicionalni stvari za Slovenijo... FOVŠIJA!!! Če fovšija bi gorela... Bi bila Slovenija bogatejša od Arabskih Emiratov... Ker kaj bi z nafto? Naftne rezerve se izčrpajo... Vir fovšije je pa večen. Fovšija je bila in fovšija bo... Lahko bi jo izvažali po vsem svetu ter jo mastno prodajali kot vir energije. Ker fovšija dejansko je zelo energijsko bogata zadeva.
In le kako bi lahko sosed živel v miru, če pa je njegovemu sosedu bolje kot njemu... Ne more. Ker se to pač ne da. Ker je za to kriva fovšija. :)
Ah ta fovšija... O njej je bilo že toliko napisanega in povedanega... Res bi jo lahko izvažali, predno nam zgori celotna Slovenija... Pa jo bom rajši pustila pri miru, da ne eksplodira kot sodček smodnika...
Ampak kljub vsemu temu, kljub vsem temnim napovedim moje prihodnosti, vsem napovedim kakšne grozote me čakajo izven meja naše male kokoške (saj včasih so tudi verjeli da je Zemlja ploščata in če boš rinil daleč od hiše, boš padel s planeta :) ) vem, da ne bom poslušala... Kljub vsemu temu bom spakirala kufre ter se odpravila iskati moj kotiček pod soncem, moj mali košček sreče... Ker sreča ni cilj. Sreča je potovanje samo ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar