Limone...

Včasih smo tako zaposleni, da nimamo časa niti jesti, niti piti... Kaj šele razmišljati o naših problemih, življenjih, željah, sanjah... In tako sem sedaj živela v nekakšni noriji. Premalo spanja, premalo počitka. In sem pozabila, da sploh obstajaš. Da si kdaj bil ali ne. Ampak potem pa nenadoma... Kot kolika pri konju... Prej še čisto vredu, potem pa malce nemira... In bolečina... Ostra. Parajoča... Pekoča bolečina. Kot strela z jasnega.

Ampak zakaj? Saj nisi ti. Nisi zame, ne jaz zate... Če bi bila drug za drugega, bi to čutila. Nobena prepreka ne bi bila previsoka, noben problem prevelik. Enostavno bi čutila in vedela... Vendar tega ni... Ampak zakaj bolečina? Tako iznenada, nepričakovana... Ko bi človek mislil, da se je rana že povsem zacelila... Saj ni bila velika... Ni zgledala... Hitro se je zaprla... Vendar je bila očitno globoka... Segala do samega jedra... In se je zarasla na površini... V notranjosti pa so nastopili anaerobni pogoji in bakterije so se namnožile... Potem pa krč... In bolečina... Drobovje parajoča...
To je tako, ko čustva pometemo pod preprogo... Tam so, samo ne vidimo jih. Problemi, čustva, stvari... In tavamo naokoli po sobi... In v določenem trenutku, ko pozabimo na kupček pod preprogo, pozabimo dovolj dvigniti nogo ter se spotaknemo in pademo na nos...
Ampak... Rana boli, se gnoji in paca...Vendar ne bom stala križem rok. Takrat sem pustila, da se je rana takoj zarasla... Probleme sem pometla pod preprogo... Tokrat pa ne bo tako! Vzela bom skalpel in zarezala... Zarezala direktno v srce ter izrezala vse nekrotizitano in bolno tkivo. Preprala bom rano in izsesala gnoj... Brez sedativa ali anestetika... Direktno. Na živo... V rano dam še dren in pustim, da se gnoj počasi izceja... Ter jo zašijem in sterilno povijem...

Ne boš več Clostridium tetani... Ne boš več povzročal bolečin in krčev skrit pod preprogo... Ker te bom izrezala iz srca. In akutna bolečina, ki bo ob tem nastala, ne bo tako boleča, kot pa kronična, ki bi trajala in trajala nekje v globini, ko bi mi razžiral dušo...
Za piko na i pa še en deci šnopca... Za zihr... Da razkuži...

Ker ko ti življenje ponudi limone... Vzameš pač še tekilo in sol... ;)