četrtek, 19. julij 2012

Hrepenenje

Tvoje temne oči,
in krepak stisk roke,
očarljivo se nasmehnil si,
ter šel s prsti skozi rjave lase.

Hrepenenje se v prsih budi,
energija preplavlja telo,
vroč plamen v duši tli,
ko srce bije izgubljeno bitko.

Utopila sem se v tolmunu tvojega pogleda,
tvoja temna koža me vsak dan bolj bega,
bolj kot bežim v nasprotno smer od tebe,
bolj me vleče spet nazaj, 
ne morem premagati same sebe.

Sanjam dotik tvojih ustnic,
sanjam prvi poljub,
kot vonj damaščanskih vrtnic,
in tisoče sladkih obljub.

Poletni večer je in tema,
v zraku je čutiti čarobni opoj,
luna srebrna počasi se na nebo vzpenja
vsa zaspana in lena,
in mi namiguje,
da še nocoj boš moj.

Da boš razširil svoje močne roke,
in strastno me privil na temne prsi,
nežno me prijel za boke,
in skupaj bova šla v noč-
jaz in ti.






sreda, 11. julij 2012

Letting you go...

Today I let you go...

Ko sem te prvič zagledala, je šla skozi mene silna energija... Bilo je, kot da bi se čas ustavil, kot da bi se Zemlja nehala vrteti in da sva sama v vesolju. Izzvzeta iz tukaj in sedaj. Iz sodobnega časa in postavljena tja nekam nazaj, kjer sva se ljubila in bila eno... Kjer si bil ti Orion in kjer sem bila jaz Artemida. Ko se dve duši prepoznata skozi čas in vesolje... Ko ti zastane dih in ko ti prsni koš napolnjuje roj tisočih metuljev.



Prepoznala sva se. Kljub drugim maskam, ki sva jih nosila. Kljub preobleki novega telesa. V tistem trenutku se je del moje energije ugnezdil v tebi in tvoja energija je poiskala pot vame. Zgodila se je izmenjava, ki je nisem mogla preprečiti takrat in ki je ne morem izkoreniniti sedaj. Ko se delček duše odkrhne in odplava v drugo telo.

Energija, ki sem jo začutila, me je popolnoma prevzela. Moje telo je bilo mlado in vsa ta nasprotujoča si in silovita čustva so trgala moje srce in mi burila misli. Ponoči mi nisi pustil spati in podnevi si mojo kožo opekel bolj kot opoldansko sonce.

Najprej sem se predala... Popolnoma in neustrašno predala... Ker sem v istem hipu prepoznala tvojo starodavno dušo in vsa ljubezen in povezanost tistih davnih dni je silovito udarila obme, kot udarijo bučeči valovi ob čeri. Vsa ta energija se je razpršila v tisočero malih morskih kapljic, ki so nežno deževale na mojo ljubezni žejno dušo. Napolnile so me s spokojnostjo in neskončnim nemirom ob enem. Bežala sem in se vračala nazaj k tvojemu plamenu, kot nočni metulj, ki se želi opeči.

Moje telo se je trgalo od vse silovitosti starodavnih čustev... Vse kar sem čutila in doživljala je bilo preveč zame. In zato sem se obdala z zapredkom, v katerem sem zorela kot bodoči metulj. Kokon sem skrila v jamo tisoč metrov pod površjem, ujeto v kamnu in pečinah... Tam, kamor ti nisi imel dostopa. Tja, ker sem se skrila pred sijem, ki si ga izžareval in ki me je usodno privlačil... Tja, kjer nisem več slišala šepeta tvoje duše...



Ampak pozabila sem... Pozabila sem, da se globoko v moji notranjosti skriva delček tebe... Delček tebe, ki sva si ga takrat izmenjala... In čeprav sem se razvijala in šla skozi procese preobrazbe... Čeprav sem prišla iz kokona kot mavričen metulj... Je delček tvoje energije še vedno zasidran nekje globoko v meni. In kljub temu, da sem se trudila to iztrgati iz mene, sem pri tem ranila samo sebe. Rezala in mrcvarila sem svojo dušo, a delčka te starodavne energije, ki sem jo prepoznala na molekularnem nivoju, nisem mogla uničiti...

Zato se ne bom trudila več... Ta delček je takrat moral preiti v mene. Ta delček bo ostal v meni. Ni tako velike moči, ki bi ga lahko izničila. Zato ga sprejemam. Zdaj in za vedno.


Tebi pa danes z veliko ljubezni in miru sporočam: "Now I let you  go."








četrtek, 05. julij 2012

Vrt...

Ko stopim z boso nogo na nežno mehko travico... Tako intenzivno zelena in prežeta z jutranjo roso. Tako nežno božajoča... Med mojo boso nogo in mater Zemljo deluje kot božanska povezava... Preko nje mi moja ljuba mati pošilja svojo neusahljivo energijo in me ljubeče boža in mi sporoča, kako je ponosna name.
Previdno stopam dalje... Počutim se kot gozdna vila, ko z razpuščenimi lasmi in bosimi nogami počasi stopam po mojem malem vrtičku, ki ga vsako jutro ali večer obiščem in častim... V meni je nabrana energija... Silovita energija, ki sveti skozi moje oči in prehaja skozi moje dlani... Stopam po vrtu in se dotikam rastlin... Zelena me navdaja s spokojnostjo... Zelena je moja barva... Zelena mi daje mir, ki ga potrebujem, da lahko energijo zberem in jo delim s svetom. Čutim, da me dlani ščemijo... Energija iz mojih prsi sili na dan... Sili, tako kot prvi sončni žarki, ki se previdno in plaho sprehajajo po moji svetli koži... Dotaknem se sončnice... Kot pozorna mati, ki čaka svojega otroka, kdaj mu bo prvič ugledala obraz, jaz čakam mojo sončnico, da prvič opre svoj popek in da me razveseli z naravno lepoto sončno oranžne barve... Energija skozi moje dlani prehaja v rastlino... Vem, kmalu bom ugledala njen nasmejan obraz. Samo še malo...
Stopam naprej... Moje bučke se bohotijo na vrtu in se prav ponosno razraščajo... Še ne dolgo so bile tako majhne... Samo trije majhni listki sredi suhe rjave zemljice... Sedaj pa so se preko noči razrasle v bujno gmoto listja, cvetov in prvih sadov... Tako bujno rastejo in se razvijajo, da ne morem kaj, da se jih ne bi dotaknila... Spreleti me njihova divja življenjska energija. Zanimivo... Res so divje te moje bučke. Polne življenja in strasti. Kdo bi si mislil, da so bučke sposobne strasti in toliko energije... Ne verjamete? Poskusite sami! Dotaknite se jih. Dotaknile se vas bodo nazaj s svojo igrivo divjo energijo.
Stopam dalje... Moj nizki fižol pridno rase in tvori male grmičke. Kako je čudovit. Drobni listki se pridno nastavljajo soncu in se razvijajo... Zdaj zdaj, pa bo vzcvetel. Drobni so tile fižolčki, sramežljivi in prikupni. Previdno se jih dotaknem in jim pošljem energijo ljubezni... Da, kmalu bodo vzcveteli.
In pridem do moje energijske zeliščne gredice. Tako skrivnostna je. Mešanica energij, kot da bi imele drobne metuljne vile tam svoj piknik...
Kot vila vodnica tam v vsej svoji lepoti kraljuje vrtnica, ki mi jo je podarila moja draga stara mama. Bdi nad razposajenimi malimi vilami, ki plešejo svoj navihani ples in posipajo vilinski prah naokoli, da se ozračje kar iskri.
Sivka čara s svojimi opojnimi cvetovi in me v mislih ponese tja daleč v preteklost, tja v eno izmed življenj... Davno nazaj...
Meta in melisa sta prijateljici in skupaj se nasmihata in mežikata v sončku. Navihanki mali!
In žajbelj... On modruje. Pozna vse uroke za zaščito malega vrtka in hiše. Hišo in vrtiček čuva bolje od nemškega ovčarja. Vsake toliko natresku pove kakšno anekdoto ali basen (te zelo rad pripoveduje). In natresk mu vedno odobravajoče kima. Rad posluša stare zgodbe.
Oh moj mali vrtiček! V kakšno veselje in radost si mi. Še predno sem te imela, si zorel v mojem srcu. Vsi vi, ki me sedaj razveseljujete s svojo bujnostjo in zelenilom, ste pred tem zeleneli v mojem srcu. Rasli ste, se razvijali... Dokler niste popolnoma prerasli mojega srca in ste morali postati realnost.
Obožujem skrivnostna jutra in večerni mrak, ko mi šepetate svoje zgodbe in ko me sprejmete v svoje zavetje. Ko me navdajate z energijo in spokojnostjo.