petek, 30. december 2011

Flutter of butterfly wings

Just a flutter of butterfly wings...
Misty breath of unspoken love.
Heartbeat of wish dying burried deep inside my soul.

Soulful longing, 
blue sky bleeding,
moon and sunshine bitter tears...

Clouds whispering your name.
My heart calling yours.
My soul screaming for your soul.

Just one embrace.
Just one kiss.
Just let me feel your heart beating right beside mine...
Beating in same rythm of undying love.
In rythm of moonlight passion.

My hand in yours...
Taking midnight stroll down the Milky Way...
One kiss...

Your soft and warm lips...
Your rough manly hands pulling me close to you.
Keeping me near your heart...
For eternity <3


Naj angeli pazijo tvoje srce...

Naj angeli pazijo tvoje srce,
naj bdijo nad dušo tvojo,
čeprav ne smem, vseeno ljubim te,
zato angelom v varstvo izročam še dušo svojo.

Rada bi te privila na srce,
šla s prsti skozi tvoje temne lase,
vendar si le privid v mojih nočeh,
in duša tava sredi blodenj in norije,
ko vidim iskrice v tvojih vražjih očeh,
moje srce pade v stanje aritmije.

Kot sladko grenka bolečina,
kot starodavna bajka iz spomina,
kot neko hudo vročično stanje...
Ti se vse pogosteje na skrivaj pritihotapiš v moje sanje.

Ko se slučajno dotakneva z roko, 
skozi kožo švigne strela,
pri duši mi je iz dneva v dan bolj težko,
saj bi kot divja zver rada ti iz prsi srce vzela.

In nežno se privila k tebi,
tvoje telo močno stisnila bi k sebi.
Če tudi ti bi ljubil mene...
Ahhh, le zakaj mi mešaš štrene...


četrtek, 08. december 2011

Ljubim te!

Sedim v temi in globoko v duši čutim neizmerno hrepenenje... Ko se mesto umiri, ko zemljo prekrije tema... Ko se počasi odpravljamo spat... Takrat pride na vrsto čas, ko mislim nate... Ko se sprašujem kje si, kaj počneš... Kakšen si...
V temi in tišini moje misli uhajajo k tebi. V temi in tišini se popolnoma predam tebi... Nad horizontom je le še malce vijolične svetlobe... Jaz pa v daljavi zrem proti tebi. Polna hrepenenja in neizpolnjenih želja kar drhtim v mraku... Ko pogledaš proti meni, se mi koža naježi. Srce mi poskoči. Pričnem hitreje dihati.
Tako daleč a ob enem tako blizu... V temi si ves črn. Tvoja koža je temna, tvoji lasje sijoče črni... Tvoj temen pogled žge luknje v mojo hrepenečo dušo... Narahlo zavzdihnem... Vzdih tisočerih sladko trpečih noči, ko sem te sanjala vsa hrepeneča...
Negibno stojim in čakam... Ali bo to noč, ko se boš odločil narediti korak proti meni? V mislih se mi kot film odvija na stotine scenarijev... Kako prideš do mene, kako stegneš svojo roko in se me dotakneš... Kako me poljubiš... Kako na moji koži čutim tvoj vroč dih...
Ali bo nocoj ta noč? Ali pa me čaka še tisoč noči hrepenečega trpljenja... Ko te čakam in čakam. Že tisoče let. Le na tvoj dotik... Na tvoje vroče ustnice, ki so jih v ognju Hada talili in kovali Grški bogovi. Katerim so Rimske boginje podarile lepoto in nežnost. Rimski bogovi pa vso strast in gorečo ljubezen...
Samo o tvojih božanskih ustnicah bi lahko napisala tisočero stihov in pesmi... Ko si jih predstavljam, kako se mi približajo, me kar boli telo, tako si želim teh strastnih ustnic... Ustnice s sladostrastnimi krivinami... Tako odločne... A s kančkom hudomušnosti... In tvoje oči. Žgoče temne oči, ki so bolj temne kot mrak in ki bolj svetlo žarijo kot polna luna...
Občutek imam, da se vrtim. Vrtim se v vrtincu opojnih nočnih cvetov... Vse okoli je črno črna tema, nad mano pa sijejo svetle zvezde, ki prav nagajivo migotajo tam nekje daleč... In luna... Luna se skrivnostno muza ne nebu...
Morda pa je nocoj ta večer... Ta večer, ko boš moj nemir pogasil s svojimi božanskimi ustnicami...

Tema in tišina

Sedim v ležalniku sredi sobe... V čudoviti kristalni čaši se pretaka medeno muškatno vino... Nežno in občudujoče ga pijem požirek za požirkom... Tema okoli mene... Trudim se, da ne bi mislila na nič. Da bi se popolnoma predala temi in tišini. Neke vrste osebna meditacija za zaključek dneva...
Moje misli šumijo, brnijo, skačejo sem in tja... Kapljica muškata na drugo kapljico omili njihov silovit tok... Kot deroča voda skozi stoletja obrusi skale, jih zaobli... Moje misli že preskočijo in so pri Soči... Pri naši smaragdno pravljični reki. Ki izvira v skalovju in se vije med pašniki, na katerih se spokojno pasejo tropi ovčic. Ki v kamen reže čudovita korita, ki strastno šumi in se tu in tam nežno razlije čez prodnike... Ozki mostički se pnejo čez njo... V ozadju postavne vitke smreke... Sivi očaki kraljujejo nad njimi. Tu in tam se je kateri izmed njih vdal pritiskom tisočletij in se okrušil ter zgrmel v dolino... Ko se človek približa tem mogočnim ostankom še mogočnejšega vrha, se v svoji majhnosti počuti tako krhek in neznaten...
Pa sem zopet nazaj... V temi in tišini...
Sprašujem se, kdo pravzaprav sem? Teža zadnjih dni mi oklepa prsa in grlo, da ne morem zadihati s polnimi pljuči... Sprašujem se, kdo pravzaprav sem? Še kakšen teden nazaj, sem bila popolnoma prepričana vase, točno vedela kaj in kako... Danes pa spet dvomim... Prišla sem nazaj in nekako podlegla tej tipični Slovenski melanholiji...
Ponovno čutim, da se rabim odmakniti... Nekam stran od ljudi, njihovih kričečih misli, njihovih vsiljivih mnenj... V množici nezadovoljnih, zamorjenih in nesrečnih ljudi se kar nekako kot kameleon začnem zlivati z ozadjem... Otepam se in se borim kot Don Kihot z mlini na veter... Pa vendar srkam to negativo in občutek izgubljenosti lastne duše nase...
Ponovno čutim v prsih, da je čas, da si vzamem kakšen dan zase in se odpravim stran od "civilizacije". Od prostorov natrpanih z ljudmi, negativnimi mislimi, skupinskim egom...
Ruzak na rame in v naravo... Mojo ljubo, predrago naravo... Tja, kjer šumi kristalno čista voda, ki mi tiho šepeta, kdo sem jaz, ki mi ne vsiljuje svojega mnenja, kdo bi morala biti, temveč prisluhne MENI in mi to tudi govori... Tja v gozdove, kjer se energija dreves zlije z mojo in smo vsi eno... Kjer nihče ne izstopa, kjer je vsak cenjen član družbe. Kjer se ti ni potrebno metati v ospredje, da šef dejansko opazi tvoj prispevek, ki je v civilizaciji zanemarljiv, če nisi glasen in se ne hvališ sam... Tam je pomembna samo energija... Besede so nične... Puhle in prazne.
Besede so tam lahko le vesela pesem ali otožen stih iz dna duše... In ritem srca, melodija sanj in krik upanja.



sreda, 16. november 2011

Tisoč kapljic vina...

Včasih se počutim tako… Tako… Nemočno… Rada bi se skrila nekam… Pobegnila pred vsem svetom… Da me nihče ne bi videl. Da me nihče ne bi sodil, da mi nihče ne bi očital…

Morda bi resnično potrebovala terapevta… Da bi predelala vse stvari, ki so se mi nakopičie in zaradi katerih me vsaka najmanjša malenkost vrže iz tira… 

Danes je bil fenomenalen dan! Imela sem se čudovito… Kljub temu, da sem imela standardne obveznosti, ki bi jim lako rekli vsakodnevna rutina, ki mnogokrat zamori človeško dušo… Pa je bil današnji dan vse to in še mnogo več.. Rutina je bila iskriva, prepletena, poučna… Ko sem najbolj padala v trans sredi grozljivo turobnih predavanj, ko mi je vsaka beseda počasi prehajala skozi uho in se pogrezala tja nekam… Kdo bi vedel kam… V možgane definitivno ni prodrla… Sredi vsega tega dolgočasja sem sanjarila o Parizu, o vseh ljubeznih, ki so se tam dogajale, o vseh kraljih, dvornih damah, vrtovih, čudovitih krinolinah, izumetničenih frizurah… Aaaaaaahh kar čutim tisti pradavni čas, ko so ljubimci zapeljivo šepetali dvornim damam tisoče pregrešnih stihov… Ko so trepetavo frfotale s svojimi čudovitimi pahljačami iz pavjih peres in s čutnimi zapeljivimi trepalnicami prhutale prav tako poželjivo in vabile v greh…
Hmmmm…. Vrtovi Versaillesa, Ludvik XIV…. Vsa pregreha, strast in naslada… In moreče turobno zdolgočasena predavanja… So se prelevila v praktični del vaj, ki je dejansko ujel mojo pozornost… Moja zdolgočasena duša je v hipu poskočila, se predala delu, navdušenjem nad nečim novim, nad možnostjo osvojitve novega znanja… To so opazili vsi okoli mene… Nekateri so to komentirali s hudomušno pikrimi opazkami, drugi so zavili z očmi, tretjim je bilo vseeno… In sem padla v trans… Podala sem se v neznano… srkala in pila vase nova znanja… In bila navdušena… Navdušena nad tem, da me je pritegnilo nekaj, za kar si nikoli ne bi mislila, da me bo pritegnilo… Vendar življenje je polno presenečenj… In pogosto se zgodi da… Presenetimo tudi samega sebe… Morda samega sebe še celo bolj kot pa koga drugega…

Ponovno turobna predavanja, stvari, ki me ne zanimajo, ki ne pritegnejo mojega zanimanja… Ponovno odtavam tja nekam… V pradavnino… V toliko in toliko let nazaj… Med čudovite kristalne lestence, med skrivnostne stebre kraljeve palače… Med spletke in itrige… Občutek je nepopisen… Sanjam, plavam na oblaku nežno dehteče amborzije, med meglicami prekrasnih čipk… Čas teče, jaz se dolgočasim in poskušam kompenzirati z domišljijo… Mine prva ura… Mine druga ura… Svoboda!!!!

In potem malce užitka… In seminar sanj… Najblj norih sanj in pričakovanj… Požvižgam se na to, kaj mi kdo pravi, vseeno mi je, če se nekomu moje sanje zdijo previsoko leteče, ošabne in ohole… Moje sanje so samo moje, so čudovite, rahlo dišeče, kot sveže odprt popek magnolije. Nežno se ga dotaknem… Ne vem ali s prtom ali z dušo… Zlijem se z njim… Moje srce ga obdaja… Rožni popek obdaja moje srce… Ne vem več kje je kaj…. Vem samo da je prav… Ne razmišljam, samo čutim… Čudovito je… Vidim pesem, čutim barve, slišim travo…

In pridem domov… Polna energije, polna zagona, svežega elana… In … Konec…
Sem morda res zrela za terapevta? Morda je za koga normalno, da ga iz tira vrže najmanjša stvar… Za mene ni… Želim stran, želim ubežati temu… Želim stran od te svinjarije, navlake, umazanije, dlak in vsega tega, kar ni na mestu… Ali je normalno, da cel moj svet na glavo postavi samo beden in neumen… Maček!?!




ponedeljek, 07. november 2011

Princesa

Nekoč, davno tega je v starem dvorcu princesa živela.
Med zaprašenimi sivimi kamni je sanjala pisane pesmi,
Si koprneče je pravega princa na iskrem vrancu želela.

Sanjala je mavrične pesmi polne hrepeneče ljubezni,
Ki bi pregnale pajčevino v srcu in razbile sive zidove.
Kot s čarobno paličico bi zlomila črne uroke skrbi in bolezni.

Njene botrice bile so iskreče dobre vile.
So pričarale obleke, so pričarale kočijo.
A želje po princu niso izpolnile.

Po mračnem strašnem gozdu je žalostna tavala.
Izgubila srebrne  čeveljčke in upanje v boljši jutri.
Iskala je globok tolmun želja.

Želela je priti do tistega daljnega brega.
Ob katerem bi slekla vsa žametna krila in životec.
In se utapljala v mislih na njega.

Kjer bi slekla svoje bogate svilene tančice.
Se osvobodila vseh spon in verig.
Ter v vodo potopila svoje drobne nožice.

Globoko zelenilo tolmuna želja vabilo jo je v sanje.
Sanje o princu, o domu, ljubezni in o boljšem jutri.
Ko zaplava, zapre oči in se nežno potopi vanje.









nedelja, 06. november 2011

Teža... (Med mlade breze)

Kako težka je moja duša.
Težka zaradi vsake izrečene besede.
V mojih prsih vladata le praznina in suša.
Izgubljena sem sredi stiske in bede.

Vsaka beseda sproži nov plaz bolečine.
Vsaka beseda začne nov prepir.
Moje temno, oblačno nebo si želi le sonca, jasnine.
Moja duša si želi nazaj svoj mir.




Kako zaustaviti ta začaran krog?
Kako prebiti ta oklep zamere in jeze?
Ali se sploh še da speljati pot tja nekam naokrog?
Tja nekam, kjer v vetru zibljejo se mlade breze.

Tja, kjer je ljubezen mlada.
Tam, kjer ljubil si me ti.
Tam, kjer sem te jaz imela rada.
Tam, kjer spet srečna bova kot nekdanje dni.






petek, 04. november 2011

Kratke misi...

MAGIČNI NAPOJ:
bodi neodvisna, spoštuj se, imej se rada, ljubi svoje telo, neguj svojo dušo in ohrani krila ter si jih ne dovoli pristriči... -'-,-(@







Danes zjutraj sem se zbudila polna energije, z nasmehom na obrazu, vedoč, da je danes najlepši dan :D CARPE DIEM!!! ♥ ♥ ♥


Če te tarejo skrbi, če bolečina oklepa tvoje srce, če se v tvojo dušo plazi skrb... Pojdi v naravo... Nekam, kjer je mir, kjer tišino moti le ptičje petje in šumenje potočka... Objemi drevo in pusti, da vse tvoje skrbi, bolečine in strahove posrka vase... Narava je naše zdravilo. Polnilec za naše baterije. -'-,-(@






Vsi imamo nekje globoko v sebi skrite sanje. Nekateri te sanje negujejo in zalivajo, da rastejo in vzcvetijo kot nežen cvetni popek, ki je najprej ves sramežljiv, nato pa opojno dehti in vabi. Spet drugi nasujejo preko drobnega kalčka goro kamenja in strupa... Ampak pri vseh je isto-če ne negujemo naših sanj, nam nekaj manjka. Iščemo popolnost in srečo, pa je ne najdemo.







Vsak človek je v svojem bistvu pozitivna in vesela oseba. Vsi strahovi, jeza, negativnost... so le del naše popotnice, ki so nam jo dali v otroštvu. Nekdo ima v nahrbtniku več veselja in optimizma, nekdo drug pa jezo, sovraštvo in zavist... Ni važno, kaj prenašate v nahrbtniku. Samo in izključno od vas pa je odvisno ali boste na poti življenja odložili to težo in naprej nadaljevali pot s poskočnim korakom in iskricami v očeh, ali pa boste to težo nosili do konca vaše zemeljske poti...




Vsak dan srečujemo ljudi, ki jih je bolečina spremenila v cinične in negativne osebe.Nikar ne pustimo, da svoj negativizem, s katerim zakrivajo bolečino v srcu, preide na nas..Prezrimo to masko grdih besed in dejanj ter poglejmo resnično sliko..Sežimo z ljubeznijo do osamljenega in prizadetega srca, katerega kriki na pomoč so vse te grde besede, ki jih delijo okoli sebe.Ne pustimo,da se nas dotakne samo fasada.Ne samo, da je potrebno gledati s srcem.S srcem se je potrebno tudi dotakniti ljudi.


sobota, 24. september 2011

Duši, ki se dopolnjujeta... ?

Ko sem bila otrok, sem verjela v palčke, vile in princa na belem konju... Oziroma mojega lastnega princa na črnem vrancu, ki bo nekoč prigalopiral čez prostrane zelene travnike, ko se bom zasanjana sprehajala po poljih... Me dvignil v sedlo, odjezdil z menoj v sončni zahod in me ljubil vse dokler bodo obstajale zvezde in nebo... Kot najstnica sem še vedno verjela v princa... Ker takrat konji niso bili tako priljubljeni in pogosti, kot so zadnje čase, sem se sprijaznila s tem, da bi bil vredu tudi princ, ki bi se pripeljal na motorju...
Sedaj sem odrasla ženska... Srečala sem že kar nekaj različnih "oprod", "vitezov", "razbojnikov"... Toda princa? Princa še ni bilo... Se je že zgodilo, da sem nekaj let mislila, da je morda princ v preobleki... Pa se je nazadnje izkazalo, da je navaden oproda... In sedaj ne čakam več na princa na črnem vrancu, ker sem nehala verjeti vanj... Ker si ne upam več verjeti vanj, da ne bom na koncu ostala hudobna, zagrenjena čarovnica, zaprta v stolpu... Ali pa kot Motovilčica česala lase ter čakala, kdaj bodo tako dolgi in močni, da jih bom lahko spustila iz stolpa, da se po njih povzpne moj princ...


No pa saj to ni važno... To je že druga zgodba...
Sprašujem se, ali sploh obstajajo "sorodne duše"... Ali je možno spoznati človeka nasprotnega spola, s katerim se ujameš... Ne telesno, ampak na nekem višjem nivoju... Da sta resnično na isti valovni dolžini in da čutita isto ali vsaj podobno... Ko besede niso pomembne... Ko se združita nekje na spiritualnem nivoju... Ko je telesno združenje samo višek prepleta energije, nekakšna češnja na vrhu tortice... So morda moški resnično tako "plehka" in plitva bitja, brez duhovnih globin, ali pa morda samo jaz še nisem srečala takšnega?
Zavedam se tega, da mora človek sam duševno rasti... Če izhajaš iz družine, kjer imata starša nefunkcionalen zakon, kjer sicer je ljubezen, ki pa se je skozi leta sporov in nerazumevanj sprevrgla v sovraštvo in življenje eden mimo drugega, moraš definitivno ogromno narediti na razvoju svojega ranjenega srca in duševno rasti, se preobraziti iz bube v metulja, da lahko pritegneš "pravo" dušo, ko si na višjem nivoju. Kajti na nivoju ranjene duše, pritegneš v svoje življenje drugo ranjeno dušo, s katero podoživljaš razdore in trenja lastne družine, ki si jih spremljal celo otroštvo...
Toda, ali resnično obstaja možnost, če delaš na svoji duhovni rasti, če vsak dan postajaš boljši človek, če negativnost zamenjaš za pozitivne misli in energijo, če sebi pomagaš na tak način, da pomagaš drugim, ki so v težavah in večji stiski kot si ti... Ali obstaja možnost, da srečaš osebo na isti valovni dolžini? Ali obstaja karmična združitev duš? Ne princ na belem konju... Ali črnem... Morda lisastem ali rjavem, morda celo lisjaku... Ne princ, ampak neka druga duša, ki je na našem nivoju, katere srce bije v ritmu z našim...
Pravzaprav ne znam povsem izraziti, kaj čutim v sebi... Ker, kadarkoli komurkoli poskušam razložiti, kaj želim, o čemer sanjam, vsak razume to kot "princ na belem konju" ali "idealni moški". In to ne obstaja... Ampak, jaz ne želim tega in se ne sprašujem, če to čudežno bitje obstaja... Ker dandanes je svet postal tako površen, potrošniški in nepoduhovljen, da se ljudem ne da ukvarjati s tistim, kar je pod površjem... S tistim, kar se skriva pod "fasado"...
Jaz se sprašujem, če dejansko obstaja duša, s katero se povežeš na višjem nivoju... Moški, s katerim bi skupaj brala knjige in jih predebatirala... Moški, kateremu bi duhovnost pomenila toliko kot meni in bi se o spiritualnem svetu in o nevidnih silah okoli nas tudi pogovarjala... Moški, ki bi... Redko se zgodi, da mi zmanjka besed, toda po pravici povedano, ne znam pojasniti tega... Verjamem, da veliko ljudi natanko ve, kaj želim povedati... Kaj je tisto, česar se ne da opisati z besedami, pa nas toliko čuti natanko to... Tisto energijo, tista čustva, avro, kozmično združitev, karmo... Ne da se opisati z besedami, to se lahko samo čuti...
Toda, ali to sploh obstaja? Ali smo res samo ženske tiste, ki se ukvarjamo s spiritualnim svetom, z energijami in silami, ki so prostemu očesu nevidne... Ali so vsi moški tako površinski, da jim nekaj pomeni v življenju samo dobra služba, pivo s prijatelji, stanovanje in avto... Mi zna kdo odgovoriti, ali sploh obstaja nekje na svetu tista "druga polovica"? Ne idealen moški ali princ na belem konju... Tista druga polovica, ki nas dopolnjuje? In ki jo dopolnjujemo mi...
Ali pa smo sami sebi zadostni... In je vse kar je potrebno storiti samo to, da najdemo ljubezen v sebi, razvijamo svoj duhovni svet, pa čeprav ob nekomu, ki mu duhovnost pomeni toliko kot npr. martinčku, ki se nastavlja zadnjim sončnim žarkom...

torek, 23. avgust 2011

Out of thin air...

Sometimes I just miss you out of thin air...
Sometimes my soul just lingers...
Wondering how would it be if I wouldn't do what I did...
But the reality is like it is.
Sometimes I am miserable, 
sometimes I am happy...
Life goes on...
But sometimes...
My soul aches for yours...
My body wants to feel yours again.
My neck wants to feel your hold again.
You are the only one that did that to me... 


And as long as I am alive I will never forget it.
And I will be longing to feel it someday again.
I don't know why I am feeling the way I am...
You said that you didn't feel me in your nostrils...
But sometimes I just feel the way I do...
It saddens me...
But fuck it!
I feel the way I do.
And even if you think that I am not the one...
I think that me and you together...
Might be true.

četrtek, 28. julij 2011

Molitev “Male Arabke”


Gospod Jezus, v tihoti prebujajočega se jutra prihajam k Tebi in Te ponižno in zaupno prosim, da mi podariš svoj mir, svojo modrost in svojo moč.
Daj mi, da bom danes gledal svet z očmi polnimi ljubezni. 
Daj mi razumeti, da vsa krasota Cerkve izvira iz Tvojega križa. 
Naj sprejemam svojega bližnjega kot človeka, ki ga Ti hočeš ljubiti po meni. 
Podari mi pripravljenost, da mu s predanostjo služim in v njem odkrivam vse dobro kar si Ti položil vanj. 
Moje besede naj izžarevajo krotkost in vse moje ravnanje naj ustvarja mir. 
V mojem duhu naj ostanejo le tiste misli, ki razširjajo blagoslov. 
Zapri moja ušesa pred vsako nedobrohotno besedo in vsako slabo namerno kritiko. 
Moj jezik naj služi le povzdigovanju dobrote. 
Predvsem pa stori o Gospod, da bom pol vedrine in dobrohotnosti, da bodo vsi, ki me bodo srečali začutili Tvojo navzočnost in Tvojo ljubezen.
Obleci me s sijajem Tvoje dobrote in Tvoje lepote, da Te bom ves današnji dan razodeval.
 
Amen.



Ljubezenska uspavanka


Tiho, mirno, čisto mirno,
noč in zvezde in poljubi.
Tiho, komaj, komaj slišno
v srcu kliče: Ljubi, ljubi!

Ljubi trave, tiste mehke,
ki šumijo na ravnini,
tiho, mehko kakor v srcu
polpozabljeni spomini.

Ljubi rože, čudne rože,
ki nikoli ne cvetijo,
to so duše, ki življenje
brez ljubezni preživijo.

Tiho, mirno, čisto mirno,
noč in zvezde pritajene . ..
Ljubi, ljubi noč in zvezde
in še malo malo mene,

ki slonim ta hip nad tabo,
se lepoti tvoji čudim
in ponavljam komaj slišno
staro pesem: Ljubim, ljubim.

Tone Pavček, moj najljubši slovenski pesnik


SONNET 130

My mistress' eyes are nothing like the sun;
Coral is far more red than her lips' red;
If snow be white, why then her breasts are dun;
If hairs be wires, black wires grow on her head.
I have seen roses damask'd, red and white,
But no such roses see I in her cheeks;
And in some perfumes is there more delight
Than in the breath that from my mistress reeks.
I love to hear her speak, yet well I know
That music hath a far more pleasing sound;
I grant I never saw a goddess go;
My mistress, when she walks, treads on the ground:
And yet, by heaven, I think my love as rare
As any she belied with false compare.

(William Shakespeare)


Ne, ona nima žametnih oči
                       in niti kodrov kakor svila;
če sneg je bel, 
ga v njenih nedrih ni;
in usta bi se od koral ločila;
sem videl rože, bele in rdeče 
-na njenih licih take ne cvetó;
in so dišave, mnogo bolj dehteče
kot vonj, ki veje njeno ga telo;
njen glas poslušam rad, 
četudi vem,da zvoki strun prijetneje zvené;
kako boginje hodijo, ne vem,
ko ona hodi - stopa kot ljudje;
in vendar se mi zdi bolj očarljiva
kot vse, ki pesem jih slaví lažniva.

Prevod Janez Menart 




Rainbow bridge

Just this side of heaven is a place called Rainbow Bridge.

When an animal dies that has been especially close to someone here, that pet goes to Rainbow Bridge.
There are meadows and hills for all of our special friends so they can run and play together.
There is plenty of food, water and sunshine, and our friends are warm and comfortable.

All the animals who had been ill and old are restored to health and vigor; those who were hurt or maimed are made whole and strong again, just as we remember them in our dreams of days and times gone by.
The animals are happy and content, except for one small thing; they each miss someone very special to them, who had to be left behind.

They all run and play together, but the day comes when one suddenly stops and looks into the distance. His bright eyes are intent; His eager body quivers. Suddenly he begins to run from the group, flying over the green grass, his legs carrying him faster and faster.

You have been spotted, and when you and your special friend finally meet, you cling together in joyous reunion, never to be parted again. The happy kisses rain upon your face; your hands again caress the beloved head, and you look once more into the trusting eyes of your pet, so long gone from your life but never absent from your heart.

Then you cross Rainbow Bridge together....

Author unknown...

Prevod z interneta:

Obstaja kraj, kjer sta si nebo in zemlja najbliže.
Tu je most v sedmih barvah, ki ta dva svetova združuje. To je MAVRIČNI MOST.

Čisto zraven mostu je prečudovit vrt, poln listja in pisanega cvetja, ki žari kot najbolj žlahtni dragulji.
Pomlad je tu večna, sončni dnevi se izmenjujejo z zvezdnatimi nočmi in v ta vrt prihajajo živali, ko zapustijo svoje drage.
Prekrasen je ta kraj, hrane, vode in topline je v izobilju, živali prosto tekajo in se igrajo.

Vse nekdanje bolezni izginejo, stari so ponovno mladi, šibki postanejo močni - vse je tako, kot v naših sanjskih spominih na dneve in leta, ki smo jih preživeli skupaj z njimi.

A kaj bi vse to - njihova sreča ni popolna, kvari jo mala, a ne nepomembna podrobnost - vsaka od živali  pogreša nekoga, ki ji je bil najdražji, ker je bila tudi sama njemu najdražja,.. nekoga, ki je ostal sam.
Sam v svoji bolečini, v svoji žalosti.

Toda lepega dne se ušesa postavijo pokonci in visoko dvignjen smrček zazna nikoli pozabljen vonj.
Loči se od skupine in kot na krilih vetra poleti prek zelenih travnikov, naravnost v tvoje naročje, v tvoj objem.

Tvoj izgubljeni prijatelj je tu, lepši in srečnejši, kot je bil kdajkoli prej. Ponovno ga lahko pobožaš, poljubiš njegov ljubljeni smrček, spet ga lahko objameš in kot že tolikokrat prej, opazuješ zvesto in neizmerno ljubezen v njegovih očeh.

Nič na svetu vaju ne bo moglo več ločiti - skupaj bosta prečkala mavrični most.

(neznani avtor)

Ko se je potrebno posloviti od ljubljene živali...

Pesem, ki mi vedno prikliče solze v oči...


If it be I shall grow frail and weak
And pain should wake me from my sleep
Then you must do what must be done
For this last battle can’t be won
You will be sad, I understand
But don't let your grief then stay your hand
For this day more than all the rest
Your love and friendship must stand the test
We've had so many happy years
What is to come will hold no fears
You'll not want me to suffer, so
When the time comes, please let me go
I know in time, you too will see
It is a kindness you do for me
Although my tail its last has waved
From pain and suffering I’ve been saved

Do not grieve that it should be you
Who has to decide this thing to do
We've been so close, we two, these years
Don't let your heart hold any tears
Three score and ten are given to man
But our is a much briefer span
So, though I give you all my heart
The time will come when we must part
But all around you, you will see
Creatures that speak to you of me
A tired horse, a hunted thing
A sparrow with a broken wing
Pity and help, I know you will
And somehow I'll be with you still
And I shall know although I'm gone
The love I gave you lingers on.


IMAM KAJ PRAZNOVATI: DANAŠNJI DAN

Te tarejo skrbi?
Potem poglej v svoje srce,
kakšne skrbi te težijo.
Kako se jih lahko znebiš?
Ne skušaj bežati pred njimi.
Skrbi ti gnezdijo pod kožo.
Bežale bodo s teboj.
Skrivaj ti bodo razjedale
vso življenjsko radost.
Če jih ne boš izbezal iz njihovega skrivališča,
bodo povsod prežale nate.

Kako se lahko znebiš svojih skrbi?
Pravzaprav obstaja samo ena pot:
zdrava življenjska filozofija.
Ozdravi svoje misli, očisti čustva,
zazri se v nebo, poišči svetlobo.
Ne praičakuj od življeja več,
kot ti lahko da.
Skušaj biti srečen
na preprost način.
Vsak dan hvaležno uživaj
preproste stvari.

IMAMO KAJ PRAZNOVATI:
KOŠČEK ŽIVLJENJA,
KI NAM JE PREPROSTO PODARJEN:
DANAŠNJI DAN.

Avtor: Phil Bosmans


ŽIVLJENJE JE... ?



Kaj je sploh naše življenje? 

Ali nam je naša življenjska pot položena že v zibelko? Ali je že vse v naprej določeno? Ali vse naše napake, ki jih storimo v življenju, v resnici sploh niso napake, ampak so samo dejanja, ki so bila že davno tega zapisana v našo knjigo življenja in odločitve sploh niso naše ampak se po nepotrebnem obremenjujemo s tehtanjem kaj storiti, saj bomo to tako ali tako storili, ker drugega sploh ne moremo? 






Ali pa je naše življenje kot pot… In vedno znova prihajamo do križišč ter si pletemo svoje mreže usode s tem, ko se podamo v določeno smer… Ali je možno, da s tem, ko sprejmemo določeno odločitev, popolnoma spremenimo koordinate našega potovanja ali pa v bistvu ves čas potujemo v določeni smeri in s tem, ko se odločimo za smer naravnost, nazaj, levo ali desno, samo izbiramo med avtocesto, obvozom, kolovozom, makadamsko cesto, kozjo stezico, magistralo… In samo malce vijugamo sem ter tja, vendar na koncu še vedno pridemo na določen cilj…






Ali pa nad nami bdi neko bitje, nadnaravna sila, Bog, energija… In nam pošilja nekakšna znamenja, katero odločitev sprejeti, da bomo potovali v smeri, ki je za nas najboljša…




Mogoče pa je življenje le en ogromen vrtinec nekih naključij, dogodkov, čustev, ljudi, barv, odnosov, ki se neskončno divje vrti ter vse to povezuje skupaj naključno noro, da ni važno kaj človek stori, saj je vse eno veliko ekscentrično naključje, vse je nepredvidljivo in nikoli ne veš kaj te čaka, ne glede na to, kaj počneš in kakšen človek si… Le en nori vrtinec vseh mogočih stvari in oseb in glede na to, kaj storiš, se ta vrtinec naprej prelije v drug vrtinec in potem naprej in naprej in naprej… Kot nek neuravnovešeni perpetuum mobile…



Morda pa je življenje en preplet vsega tega… In je naša edina naloga, da se iz dneva v dan trudimo biti boljša oseba ter rasti v duhu… Delati čim boljše stvari, se razvijati, občasno razvajati sebe in osebe okoli nas… Vsak dan komu pokloniti iskren nasmešek in lepo besedo… In predvsem se ne obremenjevati z nepomembnimi stvarmi, temveč zaupati vase in v svoje sposobnosti ter se zavedati, da se je treba temu noremu vrtincu maksimalno predati, saj ni nič večno in je vsak dan, ko ne rastemo in se izboljšujemo ter se pozabimo smejati in uživati v malih rečeh, izgubljen… Torej »CARPE DIEM«!!!!




Tisočero praznih besed...

Živimo v svetu, kjer vsi nekaj govorimo, uporabljamo tisoče in tisoče praznih besed, neizpolnjenih obljub, retoričnih vprašanj, ki jih postavimo iz "vljudnosti" in na katere definitivno ne želimo odgovora... Vsi govorimo vse povprek, eden čez drugega, nihče pa nikogar ne posluša. Vedno redkeje naletimo na osebo, ki nam je resnično pripravljena prisluhniti ter slišati globlji pomen za našimi besedami.
Besede uporabljamo kot orožje, kot ščit, kot masko, kot sredstvo za odvrnitev pozornosti... Vse drugo, samo da ne bi komu slučajno rekli, da ga imamo radi, da nam veliko pomeni, da nam je všeč, da bi koga pohvalili, da bi komu priznali zasluge za delo, ki ga je opravil. Veliko raje naokoli delimo kritike, zgražanja, še rajši kažemo s prstom na napake drugih, ker upamo, da potem naše napake ne bodo tako očitne. Poskušamo se zliti z okolico, biti ovca v čredi ovac. Ko vsi grdo govorijo čez nekoga, moramo z njimi grdo govoriti tudi mi. Kajti, če se slučajno potegnemo za tisto osebo, lahko kaj hitro preusmerimo pozornost nase in si nakopljemo kritiko ljudi, ki so še trenutek nazaj svoj bes in jezo zlivali na nekoga drugega. Torej-najbolj varno je biti kameleon in se zliti z ozadjem. Ko smo med rdečimi, oblečemo rdeč plašč, med zelenimi pa zelenega. To je tako, kot če bi prišli na metalski koncert oblečeni v živo roza oblekico... Nekoliko bi izstopali, kajne? Mogoče bi si celo nakopali jezo kakšnega posameznika ali celo večje skupine ljudi.
Narava nam je dala nagon. Ko smo živeli v sožitju z naravo, besede niso bile potrebne. Tako kot živali čutijo energijo drug drugega, smo to čutili mi. Čutili smo, kdaj je nekdo srečen ali žalosten, prestrašen ali kdaj prekipeva od pozitivne energije... Znali smo prebrati govorico telesa, obrazno mimiko... Sedaj vse to ignoriramo in uporabljamo besede, besede, cel kup obrabljenih fraz... Ko nam nekdo v obraz reče: "Sovražim te!", slišimo samo to. Ne vidimo pa telesa, ki v nemoči kriči: "Prosim objemi me, reči mi, da me imaš rad, kljub vsem mojim napakam in grdim besedam!" Vendar si rajši zatiskamo oči. In izrečemo še kup grdih besed, ki še bolj prizadenejo tisto osebo in ki prizadenejo tudi nas. In začaran krog je tu... Grda beseda se z grdo besedo vrača...
Namesto nasmeha se raje obrnemo stran ali pa namrščeno pogledamo. Namesto tople in iskrene besede raje izrečemo kaj plehkega in obrabljenega. Ker se bojimo biti drugačni. Kajti trenutno je popularno biti namrgoden, zaskrbljen, živčen, popularno je, da smo pod stresom. Da se brigamo vsak zase, kajti že naših težav imamo dovolj, zakaj bi poslušali še težave koga drugega... Vendar je resnica drugačna. Vse težave so v očeh drugega manjše, kot pa v očeh tistega, ki s težavo živi in njeno breme prenaša naokoli. Ko zaupamo svojo težavo nekomu, ko nam on zaupa svojo, ko skušamo njemu pomagati pri njegovi in on nam pri naši... Kar naenkrat naša težava ne zgleda tako zelo velika kot takrat, ko smo jo prenašali sami. Ampak se bojimo... Bojimo se, da če komu pokažemo, da nismo iz kamna, da bo izkoristil našo šibko točko in nam prizadejal še večjo bolečino. Vendar kakšno bolečino pa prizadejamo sami sebi ves čas, ko se sami soočamo s svojimi težavami, strahovi... V večini primerov je bolje tvegati in se izpostaviti, kot pa bolečino prenašati sam.

Besede, besede, tisoče besed... Ali so besede res tako pomembne? Še posebej, če so prazne... Brez duše? Ali so resnično besede tiste, s pomočjo katerih komuniciramo? Vedno znova naletim na puhle in prazne ljudi, ki se imajo za sofisticirane, izobražene, razgledane, pa se zgražajo nad mano, kako le vem, kaj ima moja žival rada ter kaj ji ustreza in kaj ne... Ali je odgovor na to res tako težak? Sem morda jasnovidna ali pa berem misli? Morda moje živali znajo govoriti, ali pa celo pisati... Ja, najverjetneje bo ena izmed teh možnosti... So ljudje dandanes res postali tako zagledani sami vase, da ne vidijo dlje od svojega nosu? Takšni ljudje bi se lahko vprašali, kako pa veterinar diagnosticira bolezen, ko mu v ambulanto pripeljejo psa, ki je zbolel? Ali mu reče: "Dober dan, gospod Rex, kaj bo dobrega danes? Ali vas kaj boli? Ali se slabo počutite?" In gospod Rex odvrne: "Veste, gospod doktor, že dva dni ne morem normalno spati, nimam apetita, imam prebavne motnje, čudno se počutim..." In veterinar bi malce premislil in vprašal lastnika: "Imate v bližini slučajno kakšno psičko?" In lastnik bi ugotovil, da imajo pri sosedu res psičko, ki je ravno sedaj godna. In veterinar bi rekel: "Gospod Rex, nič hujšega ni. Sosedova psička je godna in zaradi vonjav, ki jih oddaja v zrak, se pri vas pojavljajo vsi ti simptomi. Predpisal vam bom naravne kapljice za pomiritev in v nekaj dneh boste kot novi. Za preprečitev ponovnega pojava teh simptomov pa bi vam priporočal še manjši kirurški poseg, po katerem ne bi imeli nikoli več takšnih težav." In lastnik in Rex bi zadovoljna odšla domov... Vendar pregled pri veterinarju ne izgleda ravno tako. Res, da veterinar marsikaj vpraša lastnika in pri tem uporablja besede. Vendar pri pregledu same živali, besede nikoli niso potrebne. Pa kljub temu, veterinarji že toliko let bolj ali manj uspešno zdravijo živali.
Tu se pojavi še drugo vprašanje - kako pa sploh lastnik ugotovi, da je žival bolna? Saj žival ne reče: "Ti, Francelj, danes me pa grlo boli pa mislim, da imam tudi vročino..." Če so za vse potrebne besede, le kako je mogoče, da lastnik ugotovi, da je žival zbolela?
In navsezadnje, kako mati ve, kaj potrebuje dojenček, saj dojenčki tudi še ne znajo govoriti.
Le kako? Mislim, da smo na žalost besedam dali preveliko težo in zanemarili vse ostalo. Narava nam je dala toliko načinov komunikacije, mi pa smo izbrali tistega najmanj zanesljivega. Tisto obliko, s katero je najlažje zavajati, goljufati, lagati, varati... So besede res tako pomembne? Jaz mislim, da ne! Najbolj pomembno je prisluhniti in gledati s srcem!

torek, 05. julij 2011

PREKLETSTVO ZAKONSKE POSTELJE

"Alora...zakonska postelja/skupno ležišče sterilizira in kasrtira partnerja, če mene vprašaš!!!!!" [Neli]



In sem razmišljala... Nekaj podobnega mi je že velikokrat prišlo na misel... Toda zakaj bi bilo to res? Ali ni lepo, ko se zvečer stisneš eden k drugemu, ko si daš lupčka za lahko noč... Ko se zjutraj zbudiš drug poleg drugega... Ko je postelja tako velika in zelo udobna za "karkoli"... Zakaj bi bila ravno zakonska postelja krivec za upadanje strasti med partnerjema? Seveda edini razlog zagotovo ni. Je pa velik. In spada med takšne spremenljivke v našem življenju, na katere lahko vplivamo. Na količino stresa in obveznosti lahko samo delno vplivamo. Medtem, ko zakonsko posteljo z lahkoto odstranimo iz spalnice... Vsaj načeloma, no... Se tudi zgodi, da koga useka v križu, da komu pade težka postelja na prste... Ampak... Stres pa povzroča raka, pa še enkrat raka, upad libida, zmanjšuje obrambo imunskega sistema in še tisoč drugih bolezni... Glede na to, bolečina v križu in en teden počitka po prenašanju zakonske postelje res ni tako velik problem. Dolgoročno gledano. 
Torej, da malce razmislim, zakaj je tale naša zakonska postelja tako problematična?
Najverjetneje se še vsi dobro se spominjamo naših stiskanj in prerivanj po ozkih študentskih posteljah, pa še prej doma pri starših, ko je bila lahko še tako ozka postelja-samo da sta ate in mama dovolila, da je lubi lahko prespal. Če bi spala na žebljih, pa bi bilo sladko, malce "grešno", ljubko in noro. In smo vsi sanjali zakonske postelje... Tisti daljni čas, ko nas bodo čakale sladkosti zakonske postelje... Zakonska postelja-tako velika, udobna, vse njene razsežnosti, ki so dovolj, da v njej zvadimo celotno kamasutro od a do ž in nazaj... Kjer bomo spali z lubijem zviti v klobčič kot mladi mucki... Kjer nam bo lubi zjutraj prinesel zajtrk v posteljo. Kjer bo ena sama ljubezen in erotika... Tako smo si takrat predstavljali čarobno in mikavno zakonsko posteljo.
Potem pa je postelja prišla, res je bila za kratek čas vse to kar smo pričakovali, potem pa je začelo namesto zakonske postelje škripati spolno življenje. Zakaj? Ker se morava vse dni gledati, ker imava toliko obveznosti, ker sva utrujena, ker bla bla bla... Zato, ker postelja je za spat, za druge stvari pa je dovolj drugih zanimivih "krajev". Ker koliko noči smo prespali sami in hrepeneli po partnerju. Po vročem objemu, ki nas bi kar zdrobil... Sedaj v zakonski postelji definitivno nočemo vročega objema, če pa je že tako vroče in tisti ubogi ventilator tam v kotu nikakor nima zmogljivosti, da bi nadomestil klimo. Ko nas je zeblo in smo hrepeneli po toplem objemu partnerja... Ne, sedaj v zakonski postelji tega ni-ker ko nas zebe, je partnerju vroče in kako naj potem še nas objema... Ne gre! Jutri je služba, pa faks, pa izpit... Je treba spat, ker je jutri nov dan, poln izzivov in skrbi. Lahko noč!
Ko smo spali sami, smo hrepeneli po partnerju, po njegovem objemu, vročih besedah, poljubih... Pa še čem drugem... In ko smo ga videli... Vročina, kocine so šle pokonci!  In romantika in erotika sta bili v hipu tu. To je bila naša predigra. Vsaka beseda ali dotik so bile povod za ljubezensko igro. Nič drugega ni bilo potrebno. Niso bile potrebne rože, niti darila. Potrebna je bila samo bližina ljube osebe, o kateri smo sanjali dolga osamljene noči.
Sedaj v udobju zakonske postelje pa dostikrat tudi rože in darila ne pomagajo... Žara enostavno ni... Je ugasnil v teku let... Ker sva že toliko časa skupaj...
Pa je to res? Da mogoče ni vse kar potrebujeva samo ločeni spalnici, kjer si bova želela dotikov, objemov in bližine... In po intimi in dotikih resnično hrepenela. Ker ne bodo vedno na dosegu roke... Ker ko sem razmišljala, sem ugotovila, da tudi naši dedki in babice v starih časih niso imeli zakonskih postelj, temveč so imeli vsak svojo ozko posteljo, vmes pa nočno omarico... Otrok je bilo pa ogroooomno! Tako da očitno je že nekaj na tem... Želiš si tistega, kar nimaš. Ko nimaš v svojem objemu partnerja, si ga želiš. Ko si ves čas z njim in z njim še spiš v isti postelji, pa kaj kmalu začnejo misli uhajati k sosedom ali še dlje... Ker zanimivo je tisto, česar nimamo ali ne moremo imeti. Torej zakonsko posteljo še v tem hipu ven!!! Potem pa ****** do onemoglosti. In spat vsak v svojo posteljo... Mislim, da bi resnično znalo biti več *****. In naj bo dopust spet to kar je bil-razvajanje v dvoje. Redki trenutki, ko imata dejansko veliko zakonsko posteljo, ko se lahko stisneta drug k drugemu, se pocrkljata... Potem si boste namesto soseda želeli tisti 10 dni na leto, ko se s partnerjem na dopustu predajate kratkotrajnim užitkom zakonske postelje... Ker  še 10 dni na leto biti pijan ni škodljivo, pa najverjetneje tudi to ne more škoditi...
 Mogoče pa je res vsega kriva zakonska postelja...