Živimo v svetu, kjer vsi nekaj govorimo, uporabljamo tisoče in tisoče praznih besed, neizpolnjenih obljub, retoričnih vprašanj, ki jih postavimo iz "vljudnosti" in na katere definitivno ne želimo odgovora... Vsi govorimo vse povprek, eden čez drugega, nihče pa nikogar ne posluša. Vedno redkeje naletimo na osebo, ki nam je resnično pripravljena prisluhniti ter slišati globlji pomen za našimi besedami.
Besede uporabljamo kot orožje, kot ščit, kot masko, kot sredstvo za odvrnitev pozornosti... Vse drugo, samo da ne bi komu slučajno rekli, da ga imamo radi, da nam veliko pomeni, da nam je všeč, da bi koga pohvalili, da bi komu priznali zasluge za delo, ki ga je opravil. Veliko raje naokoli delimo kritike, zgražanja, še rajši kažemo s prstom na napake drugih, ker upamo, da potem naše napake ne bodo tako očitne. Poskušamo se zliti z okolico, biti ovca v čredi ovac. Ko vsi grdo govorijo čez nekoga, moramo z njimi grdo govoriti tudi mi. Kajti, če se slučajno potegnemo za tisto osebo, lahko kaj hitro preusmerimo pozornost nase in si nakopljemo kritiko ljudi, ki so še trenutek nazaj svoj bes in jezo zlivali na nekoga drugega. Torej-najbolj varno je biti kameleon in se zliti z ozadjem. Ko smo med rdečimi, oblečemo rdeč plašč, med zelenimi pa zelenega. To je tako, kot če bi prišli na metalski koncert oblečeni v živo roza oblekico... Nekoliko bi izstopali, kajne? Mogoče bi si celo nakopali jezo kakšnega posameznika ali celo večje skupine ljudi.
Narava nam je dala nagon. Ko smo živeli v sožitju z naravo, besede niso bile potrebne. Tako kot živali čutijo energijo drug drugega, smo to čutili mi. Čutili smo, kdaj je nekdo srečen ali žalosten, prestrašen ali kdaj prekipeva od pozitivne energije... Znali smo prebrati govorico telesa, obrazno mimiko... Sedaj vse to ignoriramo in uporabljamo besede, besede, cel kup obrabljenih fraz... Ko nam nekdo v obraz reče: "Sovražim te!", slišimo samo to. Ne vidimo pa telesa, ki v nemoči kriči: "Prosim objemi me, reči mi, da me imaš rad, kljub vsem mojim napakam in grdim besedam!" Vendar si rajši zatiskamo oči. In izrečemo še kup grdih besed, ki še bolj prizadenejo tisto osebo in ki prizadenejo tudi nas. In začaran krog je tu... Grda beseda se z grdo besedo vrača...
Namesto nasmeha se raje obrnemo stran ali pa namrščeno pogledamo. Namesto tople in iskrene besede raje izrečemo kaj plehkega in obrabljenega. Ker se bojimo biti drugačni. Kajti trenutno je popularno biti namrgoden, zaskrbljen, živčen, popularno je, da smo pod stresom. Da se brigamo vsak zase, kajti že naših težav imamo dovolj, zakaj bi poslušali še težave koga drugega... Vendar je resnica drugačna. Vse težave so v očeh drugega manjše, kot pa v očeh tistega, ki s težavo živi in njeno breme prenaša naokoli. Ko zaupamo svojo težavo nekomu, ko nam on zaupa svojo, ko skušamo njemu pomagati pri njegovi in on nam pri naši... Kar naenkrat naša težava ne zgleda tako zelo velika kot takrat, ko smo jo prenašali sami. Ampak se bojimo... Bojimo se, da če komu pokažemo, da nismo iz kamna, da bo izkoristil našo šibko točko in nam prizadejal še večjo bolečino. Vendar kakšno bolečino pa prizadejamo sami sebi ves čas, ko se sami soočamo s svojimi težavami, strahovi... V večini primerov je bolje tvegati in se izpostaviti, kot pa bolečino prenašati sam.
Besede, besede, tisoče besed... Ali so besede res tako pomembne? Še posebej, če so prazne... Brez duše? Ali so resnično besede tiste, s pomočjo katerih komuniciramo? Vedno znova naletim na puhle in prazne ljudi, ki se imajo za sofisticirane, izobražene, razgledane, pa se zgražajo nad mano, kako le vem, kaj ima moja žival rada ter kaj ji ustreza in kaj ne... Ali je odgovor na to res tako težak? Sem morda jasnovidna ali pa berem misli? Morda moje živali znajo govoriti, ali pa celo pisati... Ja, najverjetneje bo ena izmed teh možnosti... So ljudje dandanes res postali tako zagledani sami vase, da ne vidijo dlje od svojega nosu? Takšni ljudje bi se lahko vprašali, kako pa veterinar diagnosticira bolezen, ko mu v ambulanto pripeljejo psa, ki je zbolel? Ali mu reče: "Dober dan, gospod Rex, kaj bo dobrega danes? Ali vas kaj boli? Ali se slabo počutite?" In gospod Rex odvrne: "Veste, gospod doktor, že dva dni ne morem normalno spati, nimam apetita, imam prebavne motnje, čudno se počutim..." In veterinar bi malce premislil in vprašal lastnika: "Imate v bližini slučajno kakšno psičko?" In lastnik bi ugotovil, da imajo pri sosedu res psičko, ki je ravno sedaj godna. In veterinar bi rekel: "Gospod Rex, nič hujšega ni. Sosedova psička je godna in zaradi vonjav, ki jih oddaja v zrak, se pri vas pojavljajo vsi ti simptomi. Predpisal vam bom naravne kapljice za pomiritev in v nekaj dneh boste kot novi. Za preprečitev ponovnega pojava teh simptomov pa bi vam priporočal še manjši kirurški poseg, po katerem ne bi imeli nikoli več takšnih težav." In lastnik in Rex bi zadovoljna odšla domov... Vendar pregled pri veterinarju ne izgleda ravno tako. Res, da veterinar marsikaj vpraša lastnika in pri tem uporablja besede. Vendar pri pregledu same živali, besede nikoli niso potrebne. Pa kljub temu, veterinarji že toliko let bolj ali manj uspešno zdravijo živali.
Tu se pojavi še drugo vprašanje - kako pa sploh lastnik ugotovi, da je žival bolna? Saj žival ne reče: "Ti, Francelj, danes me pa grlo boli pa mislim, da imam tudi vročino..." Če so za vse potrebne besede, le kako je mogoče, da lastnik ugotovi, da je žival zbolela?
In navsezadnje, kako mati ve, kaj potrebuje dojenček, saj dojenčki tudi še ne znajo govoriti.
Le kako? Mislim, da smo na žalost besedam dali preveliko težo in zanemarili vse ostalo. Narava nam je dala toliko načinov komunikacije, mi pa smo izbrali tistega najmanj zanesljivega. Tisto obliko, s katero je najlažje zavajati, goljufati, lagati, varati... So besede res tako pomembne? Jaz mislim, da ne! Najbolj pomembno je prisluhniti in gledati s srcem!
