Stara hindujska legenda...

Stara Hindujska legenda pravi, da so bili nekoč bogovi ljudje. A zlorabljali so svoje božanske moči do te mere, da se je Brahma, bog vseh bogov odločil, da jim le te vzame in jih skrije nekam, kjer jih ne bi mogli najti. Potrebno je bilo najti še primerno skrivališče.

Brahma je sklical svet bogov, ki bi mu pomagali najti primerno mesto, kamor bi skril božanske moči. 

Predlagali so: »Zakaj jih ne bi pokopal v zemlji?« 

In Brahma jim je odgovoril: » Ne, ljudje bi kopali globoko in jih našli.«

Bogovi so rekli: »Torej bomo poslali njihovo božje moči v največje globine oceana.«
Brahma jim je zopet odgovoril: »Slej ali prej bodo ljudje raziskali globine oceanov in zanesljivo jih bodo našli in jih privlekli na površje.« 

Bogovi so predlagali: »Odnesimo jih na vrh najvišje gore in jih tam skrijmo.«

Brahma je ponovno odgovoril: »Tudi to ne bo dobro. Slej ali prej bodo preplezali vse gore ter ponovno našli božanskost in si jo prisvojili.«

Tako so bogovi prišli do zaključka: »Niti zemlja niti morje ni prostor, pred katerim bi bile božje moči varne, zato ne vemo kam jih skriti.«

V tistem trenutku Brahma srečen vzklikne: »Takole bomo storili. Njihovo božanskost bomo skrili globoko znotraj njihove lastne biti, saj je to edini prostor, kamor se ne bodo odločili pogledati.«

Vsi bogovi so se strinjali, da je to fenomenalno skrivališče. In tako je Brahma tudi storil.

Od takrat ljudje hodijo križem kražem po zemlji, kopljejo, se potapljajo, plezajo in raziskujejo-v iskanju nečesa, kar se skriva v njih samih...

Vir: Eric Butterworth, Discover the Power Within Yourself

Zadnji sončni žarek...

Za mano je dolg dan... Napol sedim, napol ležim pod odejo na kavču in se tresem od mraza... Včasih mi kar nekako zmanjka energije. Vsi ljudje okoli mene mi počasi izpijejo pozitivno energijo... Najprej se pomanjkanje energije kaže z utrujenostjo, zaspanostjo... V bolj kritičnih primerih pa se nikakor več ne morem ogreti in se tresem kot sredi najhujše zime...
Trepetam pod toplo odejico... V topli jopici žareče rdeče barve. S pašmino nekajkrat ovito okoli vratu, da sem skoraj kot kraljica Elizabeta... Razmišljam o stvareh... In se trudim iz svoje glave odstraniti vse misli... Prav vse. Vse misli o današnjem dnevu. O stvareh, ki jih MORAM narediti. O obveznostih, tegobah, nadlogah... Ko bi najraje na svetu samo izbrisala vse to in našla svojo nirvano... Lebdela 7cm nad tlemi... Na oblačku sanj... Misli mi še vedno mrzlično brnijo v glavi...
Nisem jaz... To nisem jaz in že nekaj časa se ne počutim dobro v svoji koži... Prevečkrat moram preko sebe... Preko svojih želja... Preko tistega, kar čutim, da je dobro zame... In nujno potrebujem dopust... Nekaj dni brez obveznosti... Nekje v naravi... Sama... S kakšno dobro knjigo v rokah... Moje misli odtavajo tja, kjer ni vsakdanjih obveznosti... K tistim nekaj dnem na leto, ko sem lahko popolnoma svobodna duša... Bolj svobodna kot ptica na nebu...
In glej... Skozi okno se prikradejo zadnji sončni žarki tega dne... Pozabim na mraz in tisočero vrtoglavih misli... Zlati in iskreči sončni žarki se previdno prebijajo skozi globoko zelenilo mladih listkov... Med mladimi brezami si utirajo svojo pot do mojega srca...
Kako malo je potrebno... Le nekaj minut zahajajočega sonca... Le tistih nekaj sončnih žarkov v zatonu... Da ogrejejo mojo dušo in jo razbremenijo vseh skrbi... Tišina narave... Le šumenje potočka, ki nagajivo skaklja čez kamne... Ptičje petje... In tu pa tam že kakšen zaljubljen čriček ali murenček... Kdo bi vedel...
Tišina narave, zelenilo klorofila in zlata svetloba zahajajočega sonca... To so nebesa za mojo dušo... Moja osebna meditacija v kaosu vsakdana... Moja sprostitev po napornem dnevu...
Zadnji sončni žarki le še šibko mežikajo za mladimi zelenimi vejami.... Še en pomežik... In sonce se odpravi v Pančevo deželo... Mir v srcu in na svetu... In ljubezen <3

Konec...

Ko skupna pot pripelje do konca,

Te solze v grlu dušijo,

Vse nezaceljene rane v prsih žgejo in nepredstavljivo bolijo,

Srce več ne vidi sonca.

Vsi spomini glodajo možgane,

Le kaj sva storila narobe,

Da najina tako močna ljubezen šla je po gobe,

Da z roko v roki ne greva več na razcvetele poljane.

Črnina žalnega pajčolana,

Ko skozi okno strmim sama.

Po licu mi solza spolzi.

Ko ponovno zavem se,

da ne obstajava več jaz in ti.

Meglen pogled zre v daljavo,

Misli polne spominov vabijo nazaj v skušnjavo.

Ko človek se počuti na svetu popolnoma sam…

Ko črno temo vidiš, čeprav je dan.

Verjamem v lepši jutri.

Ko z nasmehom se ozrla bom nazaj.

Ko ne bo srca oklepalo več trnje,

Ko stopila z boso bom nogo v zeleni gaj,

Ko spet v očeh iskrile se bodo zvezde,

Ko v toplem ljubečem objemu našla bom svoj mali raj.

Moji ljubezni...

Sanjam te, ljubezen moja... Pogosto si del mojih misli... In molim zate... Vem, da se, prav tako kot jaz, razvijaš in duševno rasteš... Boriš se z viharji in bolečino. In postajaš močnejši in bolj zrel. Tako kot jaz. Kar me ne ubije, me naredi močnejšo. In prav tako tebe. Vem, da tudi ti tam nekje misliš name... In se sprašuješ, kakšna sem... Če sem se sploh že rodila... Ali še vedno plavam nekje v vesolju in iščem način, kako priti ponovno v tvoj objem...
Čutim te... Čutim te nekje v sebi... Čutim, da si že bil moj in jaz tvoja... Nekje v globinah moje duše te čutim tako živo, kot da bi bil tesno ob meni... Celice mojega telesa imajo v sebi še vedno zapisan spomin, kako je tvoje vroče telo privilo moje telo v strasten, ljubeč objem...
Včasih, preden zaspim, imam občutek, kot da tvoja duša v polsnu išče mojo in jo poskuša doseči... Včasih skoraj slišim šepetanje: "Ljubim te, moja najdražja..."
In zašepetam nazaj: "Tudi jaz te ljubim... Pogrešam te..." In te sanjam... V sanjah sva ponovno skupaj... V sanjah se najini duši prepoznata. Ko se dotakneva, se ne dotakneva samo s kožo... Nežen dotik z roko zbudi burno reakcijo... Ko se s konicami prstov nalahno dotakneš mojega lica in umakneš pramen las z oči, me strese kot statična elektrika... Tako majhen, bežen dotik... Ampak tako močna čustva... Začutim te... Ta majhen, nežen dotik, budi spomine... Moja duša se zbudi in te prepozna... Najprej dvomim... Ne verjamem... Potem pa glasen krik srca. Ki kriči od navdušenja in strasti! Ki kriči zaradi dolge ločitve! Ki kriči zaradi vse bolečine, odkar se nisva videla in skozi leta skoraj pozabila, da sva bila nekoč skupaj... Takrat, ko sem jaz še nosila krinoline... In ko si bil ti moj princ na črnem vrancu...
Krik moje in tvoje duše! In objem... Ko se stisnem k tebi, ko se ti stisneš k meni... Najina duša je ponovno enotna... Dve polovici, ki sta se ponovno združili... Dve krili, ki skupaj zamahujeta v istem dobro poznanem ritmu in naju poneseta v nebo...
Jutro bo kmalu prišlo... Samo še malo... Naj te čutim še malce dlje... Naj jutro ne pride tako hitro...
Prvi žarek sonca... In odprem oči... Zmedena sem... Kako prijetne sanje, ki v zori novega dne puščajo sladko boleč občutek v mojih prsih, kjer srce še vedno trepeta... So bile le sanje? Ali je bil spomin na davne dni... Na dni, ko sva bila še skupaj... Ko sva se našla in ko naju je smrt ločila... Ko sem se ponovno rodila in ko si se ponovno rodil ti... In sva šla skozi življenje v iskanju drug drugega... Se ponovno našla... In se ločila v smrti... V upanju na ponovno snidenje...
Iščem te... Ponovno te iščem... In se zavedam, da ne morem čakati nate... Ne bom čakala kot nemočna princesa in točila solz... Če te želim ponovno najti, morem v tem življenju storiti vse tisto, kar mi narekuje srce... Vse, česar se bojim... Moram skozi bolečine in boje... Ker šele takrat, ko bom vse to naredila, ko bom prepotovala svet in rešila nešteto problemov... Takrat bo moja duša brez mask in tančic... Takrat bo moja duša gola... Gola... Da jo ti prepoznaš...
In takrat, ko se me ponovno dotakneš... Ko ponovno s prsti nalahno odmakneš pramen las z mojih oči... Takrat se bo iz mojega grla iztrgal krik hrepenenja... Ko sem toliko let hrepenela, da te ponovno srečam... Ker samo ti... Si druga polovica moje duše. Ljubim te!

Danes je dan...

Danes je dan,

Ko sem se odločila,

Danes je moj najčarobnejši dan,

Dan, ko sem razprla svoja snežnobela krila.

Ko sem se povzpela na goro,

S prsti se dotaknila neba,

Danes se počutim lahkotno in mogoče malce noro,

Danes bi lahko šla daleč, daleč… Vse do konca sveta.

Sončni žarek sem ujela v nasmeh,

Ognjene iskrice bleščijo v mojih se očeh,

Danes živim svoje sanje.

Sledim srcu, čutim naravo in ne mislim na spanje.

Moje srce trepeta od radosti,

Moja duša je prepolna sladke norosti.

Plešem kot zasanjana gozdna vila,

Ki ob tolmunu se je v eno z zelenilom narave zlila.

Danes sem se odločila,

Da je dan, ko treba je razpreti krila.

Dan, ko v nebo bom poletela,

Ko srebrne zvezde v svoje bom naročje vzela.