Molitev “Male Arabke”

Gospod Jezus, v tihoti prebujajočega se jutra prihajam k Tebi in Te ponižno in zaupno prosim, da mi podariš svoj mir, svojo modrost in svojo moč.
Daj mi, da bom danes gledal svet z očmi polnimi ljubezni. 
Daj mi razumeti, da vsa krasota Cerkve izvira iz Tvojega križa. 
Naj sprejemam svojega bližnjega kot človeka, ki ga Ti hočeš ljubiti po meni. 
Podari mi pripravljenost, da mu s predanostjo služim in v njem odkrivam vse dobro kar si Ti položil vanj. 
Moje besede naj izžarevajo krotkost in vse moje ravnanje naj ustvarja mir. 
V mojem duhu naj ostanejo le tiste misli, ki razširjajo blagoslov. 
Zapri moja ušesa pred vsako nedobrohotno besedo in vsako slabo namerno kritiko. 
Moj jezik naj služi le povzdigovanju dobrote. 
Predvsem pa stori o Gospod, da bom pol vedrine in dobrohotnosti, da bodo vsi, ki me bodo srečali začutili Tvojo navzočnost in Tvojo ljubezen.
Obleci me s sijajem Tvoje dobrote in Tvoje lepote, da Te bom ves današnji dan razodeval. 
Amen.

Ljubezenska uspavanka

Tiho, mirno, čisto mirno,

noč in zvezde in poljubi.

Tiho, komaj, komaj slišno

v srcu kliče: Ljubi, ljubi!

Ljubi trave, tiste mehke,

ki šumijo na ravnini,

tiho, mehko kakor v srcu

polpozabljeni spomini.

Ljubi rože, čudne rože,

ki nikoli ne cvetijo,

to so duše, ki življenje

brez ljubezni preživijo.

Tiho, mirno, čisto mirno,

noč in zvezde pritajene . ..

Ljubi, ljubi noč in zvezde

in še malo malo mene,

ki slonim ta hip nad tabo,

se lepoti tvoji čudim

in ponavljam komaj slišno

staro pesem: Ljubim, ljubim.

Tone Pavček, moj najljubši slovenski pesnik

SONNET 130

My mistress' eyes are nothing like the sun;

Coral is far more red than her lips' red;

If snow be white, why then her breasts are dun;

If hairs be wires, black wires grow on her head.

I have seen roses damask'd, red and white,

But no such roses see I in her cheeks;

And in some perfumes is there more delight

Than in the breath that from my mistress reeks.

I love to hear her speak, yet well I know

That music hath a far more pleasing sound;

I grant I never saw a goddess go;

My mistress, when she walks, treads on the ground:

And yet, by heaven, I think my love as rare

As any she belied with false compare.

(William Shakespeare)

Ne, ona nima žametnih oči

                       in niti kodrov kakor svila;

če sneg je bel, 

ga v njenih nedrih ni;

in usta bi se od koral ločila;

sem videl rože, bele in rdeče 

-na njenih licih take ne cvetó;

in so dišave, mnogo bolj dehteče

kot vonj, ki veje njeno ga telo;

njen glas poslušam rad, 

četudi vem,da zvoki strun prijetneje zvené;

kako boginje hodijo, ne vem,

ko ona hodi - stopa kot ljudje;

in vendar se mi zdi bolj očarljiva

kot vse, ki pesem jih slaví lažniva.

Prevod Janez Menart 

Rainbow bridge

Just this side of heaven is a place called Rainbow Bridge.

When an animal dies that has been especially close to someone here, that pet goes to Rainbow Bridge.

There are meadows and hills for all of our special friends so they can run and play together.

There is plenty of food, water and sunshine, and our friends are warm and comfortable.

All the animals who had been ill and old are restored to health and vigor; those who were hurt or maimed are made whole and strong again, just as we remember them in our dreams of days and times gone by.

The animals are happy and content, except for one small thing; they each miss someone very special to them, who had to be left behind.

They all run and play together, but the day comes when one suddenly stops and looks into the distance. His bright eyes are intent; His eager body quivers. Suddenly he begins to run from the group, flying over the green grass, his legs carrying him faster and faster.

You have been spotted, and when you and your special friend finally meet, you cling together in joyous reunion, never to be parted again. The happy kisses rain upon your face; your hands again caress the beloved head, and you look once more into the trusting eyes of your pet, so long gone from your life but never absent from your heart.

Then you cross Rainbow Bridge together....

Author unknown...

Prevod z interneta:

Obstaja kraj, kjer sta si nebo in zemlja najbliže.
Tu je most v sedmih barvah, ki ta dva svetova združuje. To je MAVRIČNI MOST.

Čisto zraven mostu je prečudovit vrt, poln listja in pisanega cvetja, ki žari kot najbolj žlahtni dragulji.
Pomlad je tu večna, sončni dnevi se izmenjujejo z zvezdnatimi nočmi in v ta vrt prihajajo živali, ko zapustijo svoje drage.
Prekrasen je ta kraj, hrane, vode in topline je v izobilju, živali prosto tekajo in se igrajo.

Vse nekdanje bolezni izginejo, stari so ponovno mladi, šibki postanejo močni - vse je tako, kot v naših sanjskih spominih na dneve in leta, ki smo jih preživeli skupaj z njimi.

A kaj bi vse to - njihova sreča ni popolna, kvari jo mala, a ne nepomembna podrobnost - vsaka od živali  pogreša nekoga, ki ji je bil najdražji, ker je bila tudi sama njemu najdražja,.. nekoga, ki je ostal sam.
Sam v svoji bolečini, v svoji žalosti.

Toda lepega dne se ušesa postavijo pokonci in visoko dvignjen smrček zazna nikoli pozabljen vonj.
Loči se od skupine in kot na krilih vetra poleti prek zelenih travnikov, naravnost v tvoje naročje, v tvoj objem.

Tvoj izgubljeni prijatelj je tu, lepši in srečnejši, kot je bil kdajkoli prej. Ponovno ga lahko pobožaš, poljubiš njegov ljubljeni smrček, spet ga lahko objameš in kot že tolikokrat prej, opazuješ zvesto in neizmerno ljubezen v njegovih očeh.

Nič na svetu vaju ne bo moglo več ločiti - skupaj bosta prečkala mavrični most.

(neznani avtor)

Ko se je potrebno posloviti od ljubljene živali...

Pesem, ki mi vedno prikliče solze v oči...

If it be I shall grow frail and weak

And pain should wake me from my sleep

Then you must do what must be done

For this last battle can’t be won

You will be sad, I understand

But don't let your grief then stay your hand

For this day more than all the rest

Your love and friendship must stand the test

We've had so many happy years

What is to come will hold no fears

You'll not want me to suffer, so

When the time comes, please let me go

I know in time, you too will see

It is a kindness you do for me

Although my tail its last has waved

From pain and suffering I’ve been saved

Do not grieve that it should be you

Who has to decide this thing to do

We've been so close, we two, these years

Don't let your heart hold any tears

Three score and ten are given to man

But our is a much briefer span

So, though I give you all my heart

The time will come when we must part

But all around you, you will see

Creatures that speak to you of me

A tired horse, a hunted thing

A sparrow with a broken wing

Pity and help, I know you will

And somehow I'll be with you still

And I shall know although I'm gone

The love I gave you lingers on.

IMAM KAJ PRAZNOVATI: DANAŠNJI DAN

Te tarejo skrbi?

Potem poglej v svoje srce,

kakšne skrbi te težijo.

Kako se jih lahko znebiš?

Ne skušaj bežati pred njimi.

Skrbi ti gnezdijo pod kožo.

Bežale bodo s teboj.

Skrivaj ti bodo razjedale

vso življenjsko radost.

Če jih ne boš izbezal iz njihovega skrivališča,

bodo povsod prežale nate.

Kako se lahko znebiš svojih skrbi?

Pravzaprav obstaja samo ena pot:

zdrava življenjska filozofija.

Ozdravi svoje misli, očisti čustva,

zazri se v nebo, poišči svetlobo.

Ne praičakuj od življeja več,

kot ti lahko da.

Skušaj biti srečen

na preprost način.

Vsak dan hvaležno uživaj

preproste stvari.

IMAMO KAJ PRAZNOVATI:

KOŠČEK ŽIVLJENJA,

KI NAM JE PREPROSTO PODARJEN:

DANAŠNJI DAN.

Avtor: Phil Bosmans

ŽIVLJENJE JE... ?

Kaj je sploh naše življenje? 

Ali nam je naša življenjska pot položena že v zibelko? Ali je že vse v naprej določeno? Ali vse naše napake, ki jih storimo v življenju, v resnici sploh niso napake, ampak so samo dejanja, ki so bila že davno tega zapisana v našo knjigo življenja in odločitve sploh niso naše ampak se po nepotrebnem obremenjujemo s tehtanjem kaj storiti, saj bomo to tako ali tako storili, ker drugega sploh ne moremo? 

Ali pa je naše življenje kot pot… In vedno znova prihajamo do križišč ter si pletemo svoje mreže usode s tem, ko se podamo v določeno smer… Ali je možno, da s tem, ko sprejmemo določeno odločitev, popolnoma spremenimo koordinate našega potovanja ali pa v bistvu ves čas potujemo v določeni smeri in s tem, ko se odločimo za smer naravnost, nazaj, levo ali desno, samo izbiramo med avtocesto, obvozom, kolovozom, makadamsko cesto, kozjo stezico, magistralo… In samo malce vijugamo sem ter tja, vendar na koncu še vedno pridemo na določen cilj…

Ali pa nad nami bdi neko bitje, nadnaravna sila, Bog, energija… In nam pošilja nekakšna znamenja, katero odločitev sprejeti, da bomo potovali v smeri, ki je za nas najboljša…

Mogoče pa je življenje le en ogromen vrtinec nekih naključij, dogodkov, čustev, ljudi, barv, odnosov, ki se neskončno divje vrti ter vse to povezuje skupaj naključno noro, da ni važno kaj človek stori, saj je vse eno veliko ekscentrično naključje, vse je nepredvidljivo in nikoli ne veš kaj te čaka, ne glede na to, kaj počneš in kakšen človek si… Le en nori vrtinec vseh mogočih stvari in oseb in glede na to, kaj storiš, se ta vrtinec naprej prelije v drug vrtinec in potem naprej in naprej in naprej… Kot nek neuravnovešeni perpetuum mobile…

Morda pa je življenje en preplet vsega tega… In je naša edina naloga, da se iz dneva v dan trudimo biti boljša oseba ter rasti v duhu… Delati čim boljše stvari, se razvijati, občasno razvajati sebe in osebe okoli nas… Vsak dan komu pokloniti iskren nasmešek in lepo besedo… In predvsem se ne obremenjevati z nepomembnimi stvarmi, temveč zaupati vase in v svoje sposobnosti ter se zavedati, da se je treba temu noremu vrtincu maksimalno predati, saj ni nič večno in je vsak dan, ko ne rastemo in se izboljšujemo ter se pozabimo smejati in uživati v malih rečeh, izgubljen… Torej »CARPE DIEM«!!!!

Tisočero praznih besed...

Živimo v svetu, kjer vsi nekaj govorimo, uporabljamo tisoče in tisoče praznih besed, neizpolnjenih obljub, retoričnih vprašanj, ki jih postavimo iz "vljudnosti" in na katere definitivno ne želimo odgovora... Vsi govorimo vse povprek, eden čez drugega, nihče pa nikogar ne posluša. Vedno redkeje naletimo na osebo, ki nam je resnično pripravljena prisluhniti ter slišati globlji pomen za našimi besedami.
Besede uporabljamo kot orožje, kot ščit, kot masko, kot sredstvo za odvrnitev pozornosti... Vse drugo, samo da ne bi komu slučajno rekli, da ga imamo radi, da nam veliko pomeni, da nam je všeč, da bi koga pohvalili, da bi komu priznali zasluge za delo, ki ga je opravil. Veliko raje naokoli delimo kritike, zgražanja, še rajši kažemo s prstom na napake drugih, ker upamo, da potem naše napake ne bodo tako očitne. Poskušamo se zliti z okolico, biti ovca v čredi ovac. Ko vsi grdo govorijo čez nekoga, moramo z njimi grdo govoriti tudi mi. Kajti, če se slučajno potegnemo za tisto osebo, lahko kaj hitro preusmerimo pozornost nase in si nakopljemo kritiko ljudi, ki so še trenutek nazaj svoj bes in jezo zlivali na nekoga drugega. Torej-najbolj varno je biti kameleon in se zliti z ozadjem. Ko smo med rdečimi, oblečemo rdeč plašč, med zelenimi pa zelenega. To je tako, kot če bi prišli na metalski koncert oblečeni v živo roza oblekico... Nekoliko bi izstopali, kajne? Mogoče bi si celo nakopali jezo kakšnega posameznika ali celo večje skupine ljudi.
Narava nam je dala nagon. Ko smo živeli v sožitju z naravo, besede niso bile potrebne. Tako kot živali čutijo energijo drug drugega, smo to čutili mi. Čutili smo, kdaj je nekdo srečen ali žalosten, prestrašen ali kdaj prekipeva od pozitivne energije... Znali smo prebrati govorico telesa, obrazno mimiko... Sedaj vse to ignoriramo in uporabljamo besede, besede, cel kup obrabljenih fraz... Ko nam nekdo v obraz reče: "Sovražim te!", slišimo samo to. Ne vidimo pa telesa, ki v nemoči kriči: "Prosim objemi me, reči mi, da me imaš rad, kljub vsem mojim napakam in grdim besedam!" Vendar si rajši zatiskamo oči. In izrečemo še kup grdih besed, ki še bolj prizadenejo tisto osebo in ki prizadenejo tudi nas. In začaran krog je tu... Grda beseda se z grdo besedo vrača...
Namesto nasmeha se raje obrnemo stran ali pa namrščeno pogledamo. Namesto tople in iskrene besede raje izrečemo kaj plehkega in obrabljenega. Ker se bojimo biti drugačni. Kajti trenutno je popularno biti namrgoden, zaskrbljen, živčen, popularno je, da smo pod stresom. Da se brigamo vsak zase, kajti že naših težav imamo dovolj, zakaj bi poslušali še težave koga drugega... Vendar je resnica drugačna. Vse težave so v očeh drugega manjše, kot pa v očeh tistega, ki s težavo živi in njeno breme prenaša naokoli. Ko zaupamo svojo težavo nekomu, ko nam on zaupa svojo, ko skušamo njemu pomagati pri njegovi in on nam pri naši... Kar naenkrat naša težava ne zgleda tako zelo velika kot takrat, ko smo jo prenašali sami. Ampak se bojimo... Bojimo se, da če komu pokažemo, da nismo iz kamna, da bo izkoristil našo šibko točko in nam prizadejal še večjo bolečino. Vendar kakšno bolečino pa prizadejamo sami sebi ves čas, ko se sami soočamo s svojimi težavami, strahovi... V večini primerov je bolje tvegati in se izpostaviti, kot pa bolečino prenašati sam.

Besede, besede, tisoče besed... Ali so besede res tako pomembne? Še posebej, če so prazne... Brez duše? Ali so resnično besede tiste, s pomočjo katerih komuniciramo? Vedno znova naletim na puhle in prazne ljudi, ki se imajo za sofisticirane, izobražene, razgledane, pa se zgražajo nad mano, kako le vem, kaj ima moja žival rada ter kaj ji ustreza in kaj ne... Ali je odgovor na to res tako težak? Sem morda jasnovidna ali pa berem misli? Morda moje živali znajo govoriti, ali pa celo pisati... Ja, najverjetneje bo ena izmed teh možnosti... So ljudje dandanes res postali tako zagledani sami vase, da ne vidijo dlje od svojega nosu? Takšni ljudje bi se lahko vprašali, kako pa veterinar diagnosticira bolezen, ko mu v ambulanto pripeljejo psa, ki je zbolel? Ali mu reče: "Dober dan, gospod Rex, kaj bo dobrega danes? Ali vas kaj boli? Ali se slabo počutite?" In gospod Rex odvrne: "Veste, gospod doktor, že dva dni ne morem normalno spati, nimam apetita, imam prebavne motnje, čudno se počutim..." In veterinar bi malce premislil in vprašal lastnika: "Imate v bližini slučajno kakšno psičko?" In lastnik bi ugotovil, da imajo pri sosedu res psičko, ki je ravno sedaj godna. In veterinar bi rekel: "Gospod Rex, nič hujšega ni. Sosedova psička je godna in zaradi vonjav, ki jih oddaja v zrak, se pri vas pojavljajo vsi ti simptomi. Predpisal vam bom naravne kapljice za pomiritev in v nekaj dneh boste kot novi. Za preprečitev ponovnega pojava teh simptomov pa bi vam priporočal še manjši kirurški poseg, po katerem ne bi imeli nikoli več takšnih težav." In lastnik in Rex bi zadovoljna odšla domov... Vendar pregled pri veterinarju ne izgleda ravno tako. Res, da veterinar marsikaj vpraša lastnika in pri tem uporablja besede. Vendar pri pregledu same živali, besede nikoli niso potrebne. Pa kljub temu, veterinarji že toliko let bolj ali manj uspešno zdravijo živali.
Tu se pojavi še drugo vprašanje - kako pa sploh lastnik ugotovi, da je žival bolna? Saj žival ne reče: "Ti, Francelj, danes me pa grlo boli pa mislim, da imam tudi vročino..." Če so za vse potrebne besede, le kako je mogoče, da lastnik ugotovi, da je žival zbolela?
In navsezadnje, kako mati ve, kaj potrebuje dojenček, saj dojenčki tudi še ne znajo govoriti.
Le kako? Mislim, da smo na žalost besedam dali preveliko težo in zanemarili vse ostalo. Narava nam je dala toliko načinov komunikacije, mi pa smo izbrali tistega najmanj zanesljivega. Tisto obliko, s katero je najlažje zavajati, goljufati, lagati, varati... So besede res tako pomembne? Jaz mislim, da ne! Najbolj pomembno je prisluhniti in gledati s srcem!

PREKLETSTVO ZAKONSKE POSTELJE

"Alora...zakonska postelja/skupno ležišče sterilizira in kasrtira partnerja, če mene vprašaš!!!!!" [Neli]

In sem razmišljala... Nekaj podobnega mi je že velikokrat prišlo na misel... Toda zakaj bi bilo to res? Ali ni lepo, ko se zvečer stisneš eden k drugemu, ko si daš lupčka za lahko noč... Ko se zjutraj zbudiš drug poleg drugega... Ko je postelja tako velika in zelo udobna za "karkoli"... Zakaj bi bila ravno zakonska postelja krivec za upadanje strasti med partnerjema? Seveda edini razlog zagotovo ni. Je pa velik. In spada med takšne spremenljivke v našem življenju, na katere lahko vplivamo. Na količino stresa in obveznosti lahko samo delno vplivamo. Medtem, ko zakonsko posteljo z lahkoto odstranimo iz spalnice... Vsaj načeloma, no... Se tudi zgodi, da koga useka v križu, da komu pade težka postelja na prste... Ampak... Stres pa povzroča raka, pa še enkrat raka, upad libida, zmanjšuje obrambo imunskega sistema in še tisoč drugih bolezni... Glede na to, bolečina v križu in en teden počitka po prenašanju zakonske postelje res ni tako velik problem. Dolgoročno gledano. 

Torej, da malce razmislim, zakaj je tale naša zakonska postelja tako problematična?

Najverjetneje se še vsi dobro se spominjamo naših stiskanj in prerivanj po ozkih študentskih posteljah, pa še prej doma pri starših, ko je bila lahko še tako ozka postelja-samo da sta ate in mama dovolila, da je lubi lahko prespal. Če bi spala na žebljih, pa bi bilo sladko, malce "grešno", ljubko in noro. In smo vsi sanjali zakonske postelje... Tisti daljni čas, ko nas bodo čakale sladkosti zakonske postelje... Zakonska postelja-tako velika, udobna, vse njene razsežnosti, ki so dovolj, da v njej zvadimo celotno kamasutro od a do ž in nazaj... Kjer bomo spali z lubijem zviti v klobčič kot mladi mucki... Kjer nam bo lubi zjutraj prinesel zajtrk v posteljo. Kjer bo ena sama ljubezen in erotika... Tako smo si takrat predstavljali čarobno in mikavno zakonsko posteljo.

Potem pa je postelja prišla, res je bila za kratek čas vse to kar smo pričakovali, potem pa je začelo namesto zakonske postelje škripati spolno življenje. Zakaj? Ker se morava vse dni gledati, ker imava toliko obveznosti, ker sva utrujena, ker bla bla bla... Zato, ker postelja je za spat, za druge stvari pa je dovolj drugih zanimivih "krajev". Ker koliko noči smo prespali sami in hrepeneli po partnerju. Po vročem objemu, ki nas bi kar zdrobil... Sedaj v zakonski postelji definitivno nočemo vročega objema, če pa je že tako vroče in tisti ubogi ventilator tam v kotu nikakor nima zmogljivosti, da bi nadomestil klimo. Ko nas je zeblo in smo hrepeneli po toplem objemu partnerja... Ne, sedaj v zakonski postelji tega ni-ker ko nas zebe, je partnerju vroče in kako naj potem še nas objema... Ne gre! Jutri je služba, pa faks, pa izpit... Je treba spat, ker je jutri nov dan, poln izzivov in skrbi. Lahko noč!

Ko smo spali sami, smo hrepeneli po partnerju, po njegovem objemu, vročih besedah, poljubih... Pa še čem drugem... In ko smo ga videli... Vročina, kocine so šle pokonci!  In romantika in erotika sta bili v hipu tu. To je bila naša predigra. Vsaka beseda ali dotik so bile povod za ljubezensko igro. Nič drugega ni bilo potrebno. Niso bile potrebne rože, niti darila. Potrebna je bila samo bližina ljube osebe, o kateri smo sanjali dolga osamljene noči.

Sedaj v udobju zakonske postelje pa dostikrat tudi rože in darila ne pomagajo... Žara enostavno ni... Je ugasnil v teku let... Ker sva že toliko časa skupaj...

Pa je to res? Da mogoče ni vse kar potrebujeva samo ločeni spalnici, kjer si bova želela dotikov, objemov in bližine... In po intimi in dotikih resnično hrepenela. Ker ne bodo vedno na dosegu roke... Ker ko sem razmišljala, sem ugotovila, da tudi naši dedki in babice v starih časih niso imeli zakonskih postelj, temveč so imeli vsak svojo ozko posteljo, vmes pa nočno omarico... Otrok je bilo pa ogroooomno! Tako da očitno je že nekaj na tem... Želiš si tistega, kar nimaš. Ko nimaš v svojem objemu partnerja, si ga želiš. Ko si ves čas z njim in z njim še spiš v isti postelji, pa kaj kmalu začnejo misli uhajati k sosedom ali še dlje... Ker zanimivo je tisto, česar nimamo ali ne moremo imeti. Torej zakonsko posteljo še v tem hipu ven!!! Potem pa ****** do onemoglosti. In spat vsak v svojo posteljo... Mislim, da bi resnično znalo biti več *****. In naj bo dopust spet to kar je bil-razvajanje v dvoje. Redki trenutki, ko imata dejansko veliko zakonsko posteljo, ko se lahko stisneta drug k drugemu, se pocrkljata... Potem si boste namesto soseda želeli tisti 10 dni na leto, ko se s partnerjem na dopustu predajate kratkotrajnim užitkom zakonske postelje... Ker  še 10 dni na leto biti pijan ni škodljivo, pa najverjetneje tudi to ne more škoditi...

 Mogoče pa je res vsega kriva zakonska postelja...