ŽIVLJENJE JE... ?

Kaj je sploh naše življenje? 

Ali nam je naša življenjska pot položena že v zibelko? Ali je že vse v naprej določeno? Ali vse naše napake, ki jih storimo v življenju, v resnici sploh niso napake, ampak so samo dejanja, ki so bila že davno tega zapisana v našo knjigo življenja in odločitve sploh niso naše ampak se po nepotrebnem obremenjujemo s tehtanjem kaj storiti, saj bomo to tako ali tako storili, ker drugega sploh ne moremo? 

Ali pa je naše življenje kot pot… In vedno znova prihajamo do križišč ter si pletemo svoje mreže usode s tem, ko se podamo v določeno smer… Ali je možno, da s tem, ko sprejmemo določeno odločitev, popolnoma spremenimo koordinate našega potovanja ali pa v bistvu ves čas potujemo v določeni smeri in s tem, ko se odločimo za smer naravnost, nazaj, levo ali desno, samo izbiramo med avtocesto, obvozom, kolovozom, makadamsko cesto, kozjo stezico, magistralo… In samo malce vijugamo sem ter tja, vendar na koncu še vedno pridemo na določen cilj…

Ali pa nad nami bdi neko bitje, nadnaravna sila, Bog, energija… In nam pošilja nekakšna znamenja, katero odločitev sprejeti, da bomo potovali v smeri, ki je za nas najboljša…

Mogoče pa je življenje le en ogromen vrtinec nekih naključij, dogodkov, čustev, ljudi, barv, odnosov, ki se neskončno divje vrti ter vse to povezuje skupaj naključno noro, da ni važno kaj človek stori, saj je vse eno veliko ekscentrično naključje, vse je nepredvidljivo in nikoli ne veš kaj te čaka, ne glede na to, kaj počneš in kakšen človek si… Le en nori vrtinec vseh mogočih stvari in oseb in glede na to, kaj storiš, se ta vrtinec naprej prelije v drug vrtinec in potem naprej in naprej in naprej… Kot nek neuravnovešeni perpetuum mobile…

Morda pa je življenje en preplet vsega tega… In je naša edina naloga, da se iz dneva v dan trudimo biti boljša oseba ter rasti v duhu… Delati čim boljše stvari, se razvijati, občasno razvajati sebe in osebe okoli nas… Vsak dan komu pokloniti iskren nasmešek in lepo besedo… In predvsem se ne obremenjevati z nepomembnimi stvarmi, temveč zaupati vase in v svoje sposobnosti ter se zavedati, da se je treba temu noremu vrtincu maksimalno predati, saj ni nič večno in je vsak dan, ko ne rastemo in se izboljšujemo ter se pozabimo smejati in uživati v malih rečeh, izgubljen… Torej »CARPE DIEM«!!!!