Neznani avtor

Every year I come to the cemetery,

Our journals of love , I do carry.

Three years have passed since my lover's death,

With her own , she took my breath,

Shadows around me move on their own .

I see a face made of sacred stone .

My darling angel, where are you now?

Staring at me is the jilted moon,

Who never had her over which to swoon.

Six centuries shared turned into six feet,

The wholeness once felt has become incomplete.

I hang my head to weep at our separation,

To fully experience what is now desperation.

As I hang my head, I do not know why,

But I feel eyes staring at me as I cry.

When will the season of winter pass from my heart?

And I know , it is when we are no longer apart.

Temne sanje...

Starodavne kosti nekje pod mostom.

Kamenje se spreminja v prah.

Tih šepet med listjem.

Črnina reže nočni zrak.

Počasi plazim se med drevjem.

Trnje zbada me v kožo.

Vejevje mrši mi lase.

Srh me spreletava.

Kurja polt vso naježi me.

Ledene kapljice  spozijo za vrat.

Groza me vso prevzame.

Drevo se me dotakne z mrzlo roko.

V krču grabijo še dolgi prsti.

Tema, mrak, praznina…

Strah.

Ivje, led in mraz.

Plazim se med drevjem.

Kamenje spotika me.

Padem, vstanem…

Vse ponavlja se.

Vse bolj se groza plazi vame.

Naj pridem tja že do mostu.

Do reke,

 Ki prinaša sanje.

Ki odnaša bolečino,

Ki posrka ves nemir.

Ki prinaša sladke sanje.

Da sklonim glavo,

Odprem srce.

In se nežno potopim vanje.

Stara šara... ;)

Every time I think I learned how to fly,

 there must be someone who breaks my wings 

and I fall down from the sky...

-------------------------------------------------------------------------

Dreamin' wide awake…
Your gentle touch,
Your warm breath upon my skin,
Caress soft as silk,
Kisses like wings of butterfly.
Only flutter in thin air…
First ray of sun…
My dream has ended…
Your touch has vanished…
But your scent still lingers in the shadows…

-------------------------------------------------------------------------------

I am gonna dream my wildest dreams,
I am gonna wish my craziest wishes,
I am gonna be full of hope in most hopeless times,
I am gonna scream when everybody will silently bend their heads,
I am gonna walk all over the moon, above the rainbow and put my head down on a little puffy cloud…
And I will make my deepest dreams come true.
All because of me, and not because of you.

Čakam...

Čakam stoletja, tisočletja…

Čakam te.

Vsa moja strast v meni ujeta.

Da šibko telo več ne zdrži.

Ampak čakam…

Čakam te.

Prekipevam od teh čustev.

Od strasti me vse boli.

Ampak čakam.

Poželjenje me duši.

Oklepa vrat kot močna roka.

Tvoja.

Oklepa se okoli grla.

Stiska.

Da iztisne zadnji vdih.

Kosti pokajo pod pritiskom.

Mene pa le strast duši.

Pohotno našobljene ustnice.

Temna kri polzi iz njih.

Spolzi po vratu.

Krik razpara prsi.

Blede prsi polne bolečine.

Strast se plazi izza hrbta.

Napade me kot divja zver.

Zagrize v vrat.

Zada mi zadnji stisk.

Oči peklenske v temi.

Oprezno vame zrejo.

Tisoč sedemsto ugrizov.

Me ne pokonča.

Vsa strast nabrana v meni.

Ko čakam te že tisočletja.

Me ubila bo.

Prerezala bo grlo.

Strla šibko bo telo.

Ko se osvobodi telesa.

Ki hrepeni po tebi.

Ostala bo le čista strast.

Takrat se zavijem okoli tvojega grla.

In stisnem.

Stisnem tvojo strast iz tebe.

Na njo, ki jo čakam tisoč let.

Nastopi le katarza.

In  duši dve spojita se.

Ostane strast in poželenje.

Poželenje.

Ki razžira me…

Smisel življenje...

... Ni ležanje na plaži z možgani na na off in s čivavo na straži. Ampak potovanja. Prepotovala bi ves svet. Od severa do juga, od vzhoda do zahoda. Pred mano niso varni niti najbolj skriti in odročni kotički...

Vsak se kdaj vpraša, kaj je smisel njegovega življenja... Zaradi česa je vredno živeti. In včasih najdemo odgovor na to vprašanje, včasih pa ne... Jaz sem že dolgo sumila, kaj bi znal biti moj odgovor... Vendar sum ni isto kot odločen in trden odgovor... In prejle me je spreletelo...
Smisel mojega življenja so potovanja. Ker noben občutek ni enak temu, ko daš ruzak na rame, sončna očala na nos, karto v žep in pot pod noge v neznano... Tisto ščemenje in val energije, ki preplavi telo... Edina stvar, ki resnično požene kri po mojih žilah, ki mi pospeši utrip srca... Pot v neznano. Odkrivanje novih kotičkov. Spoznavanje novih ljudi, kultur, hrane, narave... Preplet pisane mavrice vseh različnih stvari, ki obstajajo na naši Zemlji... Srečanje Aboriginov, različnih afriških plemen, Indijancev, Eskimov... Spoznavanje njihovih običajev, verovanj, želja, navad... Ali je sploh kaj lepšega in bolj pustolovskega kot to? Zame ne.
Občutek, ko se ti pred očmi odpre nov razgled na starodavno mesto, na ruševine ali neokrnjeno naravo... Pesem ptic, šepet vetra, božajoč dotik hladne reke... Nič ni lepšega od tega...
Posebej navdušena sem nad ruševinami in starodavnimi gradovi, obzidji. Občutek, ki me prevzame, ko se jim približam... Ko naslonim svojo dlan na stoletja star kamen... Ko se sprašujem čemu vsemu so prisostvovali ti kamni in podirajoče se stene... Ali so videli vse ljubezni, ki so se dogajale skozi stoletja. Ali so bili navzoči skrivnim srečanjem ljubimcev. Ali so spremljali pomembne odločitve, ki so krojile usodo... Koliko ljudi je živelo tu skozi zgodovino te ruševine. Koliko ljudi je ljubilo, sovražilo, se rodilo, umiralo... Čutim vsa ta čustva, ki so se nekoč pretakala med temi zidovi. Ki so napolnjevala sobane, hodnike, stopnišča... Njihovih prebivalcev že dolgo ni več... Vendar ostaja njihova energija... In lepo jo je čutiti... Dovolj je samo, da se naslonim z roko na zid in se prepustim ruševini, da mi govori svojo zgodbo. Včasih je tiha, drugič glasnejša. A vedno govori svojo zgodbo. Zgodbo o ljubeznih in sovraštvu. O prijateljstvu in nevoščljivosti. O dobrem in slabem... Preplet in vrtinec različnih čustev in energije... Poznam ljudi, ki jim starodavne ruševine pomenijo samo kup starega kamenja... Meni ne... Meni ta kup kamenja vedno pripoveduje zgodbe... Zgodbe o davnih dneh in njih prebivalcih... Ki so ljubili kot ljubim jaz, ki so sanjali sanje o lepšem jutri, ki so si želeli sreče... Nekateri so jo našli, nekateri so prej umrli... Le kdo bi vedel... Ruševine pa kljubujejo času... In pravijo svojo zgodbo vsem, ki so pripravljeni poslušati s srcem...

Pa narava... Neokrnjena narava, daleč od civilizacije. Vedno znova me očara. Pa naj bo to čudovit gozd, ki se ga nikoli ni dotaknila človeška roka, skrivnostni ocean, mogočna divja reka ali pa samo majhen igriv potoček, ki žubori po skalah in si vztrajno utira svojo pot. Pa gore... Gore me vedno znova impresionirajo... Ko s težavo lezeš v hrib. Pa počasi že obupuješ in se sprašuješ: "Le kaj mi je bilo treba tega..." Ali pa: "Gora ni nora, nor je tist, ki gre gor..." Vendar ko prilezeš gor... In se ti odpre veličasten razgled... Takrat verjamem, da je nekaj nad nami... Čutim božansko prisotnost v vsem, kar vidim... Takrat sem v svojih malih nebesih :) In na svetu vidim samo dobre in lepe stvari. Verjamem v boljši danes in jutri... Verjamem, da lahko razširim krila in poletim... Ter se dotaknem zvezd. In dosežem svoje sanje... Pa še nekaj je v gorah, kar me privlači... V gorah ne srečaš tečnih in zoprnih ljudi... Vsi tisti ostanejo v dolinah :) V gore gredo samo veseli ljudje. Ki se pozdravljajo, vedno podarijo nasmeh, ki vriskajo, da odmeva od vrhov, ki si v planinskih kočah privoščijo čaj z rumom in joto. Ki tudi zapojejo od srca. To je lepota in čar gora.

In tu se moja miselnost skrega s splošno mentaliteto, ki valovi okoli mene... In mislim, da je kar tipična za našo Podalpsko kokoško, ki trenutno nese gnila jajca... Pri nas si "normalen" in ne greš preveč v nos ljudem okoli tebe, če je vse kar si želiš vredu služba, mala hiška z vrtom, na katerem popoldne po službi riješ kot krt, sadiš solato, ubijaš polže in voluharje, pleveš zeli in si na tak način prišparaš obiske pri psihiatru. Potem pa še letni dopust nekje na Hrvaški obali... S tem da prej in po njem čisto spljuvamo Hrvate, kako so grozni, kako nas odirajo in da ne gremo več na Hrvaško na morje... Potem pa v isti sapi hvalimo lepote Dalmacije, Dalmatinske klape in njihovo petje pa nam spravijo solze v oči... Eh... In potem še višek luksuza je teden smučanja pozimi... Pri tem smo že malce bolj napredni in gremo smučat ne le na Roglo ali v Kranjsko Goro, temveč vse več Slovenceljnov rine celo v Italijo med porka di Fašisti, v Avstrijo med Švabe, predvsem študenti in drugi nekje pod 30 pa prilezejo celo do Francije... No ja... Moderno je postalo tudi kam it za novo leto. In to je glavno vprašanje, ki ti ga zastavljajo ljudje že tam nekje od septembra naprej... Ko se zaključijo vprašanja o tem, kje si bil na morju. Sledi meni najbolj zoprni: "In kje boste pa kaj za novo leto?" "Doma v postelji, bom Galuniča gledala, sama spila šampanjec in šla spat. Pa boli me ... za novo leto." Pa tudi prvi maj se je počasi začel prijemati in se vse bolj uveljavlja... Seveda je za prvi maj na sporedu morje. Pa po možnosti Hrvaška obala. Mogoče celo kakšna Budva za tiste "bolj predrzne"

Pač-vsako tele ima svoje veselje... In moje veselje ni biti "normalen" po teh merilih. Moje veselje je biti ekscentrik, posebnež in prepotovati svet do zadnjega kotička. Ves denar "pognati v luft" za potovanja. Mojega prašička Joškota Hujhuja pitati z evrčki samo in izključno za potovanja. Takšna, ko se da v ruzak 7 gat in zoknov, ruzak na hrbet, sončna očala na nos, na glavo kakšen odštekan klobuček daleč od modnih trendov in smeri, karto v žep, pot pod noge in via neznano, novim dogodivščinam naproti... To je smisel mojega življenja :)

Limone...

Včasih smo tako zaposleni, da nimamo časa niti jesti, niti piti... Kaj šele razmišljati o naših problemih, življenjih, željah, sanjah... In tako sem sedaj živela v nekakšni noriji. Premalo spanja, premalo počitka. In sem pozabila, da sploh obstajaš. Da si kdaj bil ali ne. Ampak potem pa nenadoma... Kot kolika pri konju... Prej še čisto vredu, potem pa malce nemira... In bolečina... Ostra. Parajoča... Pekoča bolečina. Kot strela z jasnega.

Ampak zakaj? Saj nisi ti. Nisi zame, ne jaz zate... Če bi bila drug za drugega, bi to čutila. Nobena prepreka ne bi bila previsoka, noben problem prevelik. Enostavno bi čutila in vedela... Vendar tega ni... Ampak zakaj bolečina? Tako iznenada, nepričakovana... Ko bi človek mislil, da se je rana že povsem zacelila... Saj ni bila velika... Ni zgledala... Hitro se je zaprla... Vendar je bila očitno globoka... Segala do samega jedra... In se je zarasla na površini... V notranjosti pa so nastopili anaerobni pogoji in bakterije so se namnožile... Potem pa krč... In bolečina... Drobovje parajoča...
To je tako, ko čustva pometemo pod preprogo... Tam so, samo ne vidimo jih. Problemi, čustva, stvari... In tavamo naokoli po sobi... In v določenem trenutku, ko pozabimo na kupček pod preprogo, pozabimo dovolj dvigniti nogo ter se spotaknemo in pademo na nos...
Ampak... Rana boli, se gnoji in paca...Vendar ne bom stala križem rok. Takrat sem pustila, da se je rana takoj zarasla... Probleme sem pometla pod preprogo... Tokrat pa ne bo tako! Vzela bom skalpel in zarezala... Zarezala direktno v srce ter izrezala vse nekrotizitano in bolno tkivo. Preprala bom rano in izsesala gnoj... Brez sedativa ali anestetika... Direktno. Na živo... V rano dam še dren in pustim, da se gnoj počasi izceja... Ter jo zašijem in sterilno povijem...

Ne boš več Clostridium tetani... Ne boš več povzročal bolečin in krčev skrit pod preprogo... Ker te bom izrezala iz srca. In akutna bolečina, ki bo ob tem nastala, ne bo tako boleča, kot pa kronična, ki bi trajala in trajala nekje v globini, ko bi mi razžiral dušo...
Za piko na i pa še en deci šnopca... Za zihr... Da razkuži...

Ker ko ti življenje ponudi limone... Vzameš pač še tekilo in sol... ;)

Črnina

Živimo v svojem malem svetu... Potem pa zapiha droben vetrič in ugasne svečo... In nastopi tema... Črna in nepredirna tema, ki človeka kar duši. Ki se usede na ramena, priplazi v pljuča, zadrgne grlo, pade na oči... Vse naokoli samo tema, nikjer nobene svetle točke... Vendar treba je počakati. Globoko vdihniti, prešteti do 7... In počakati. Panika ničesar ne reši. Včasih je potrebnih samo tistih 5 minut... Ker noč je najtemnejša ravno čisto pred svitom. In čeprav je vse naokoli nepredirna tema, tako ne bo večno. Kmalu bo posijal prvi sončni žarek, kateremu bo sledil drugi in tretji... Ter pregnal temo.
Ker ko ti Bog zapre vrata, ti nekje odpre okno. Ampak če svoje misli fiskiramo na ta vrata in vso svojo energijo porabimo za to, da jih poskušamo odpreti, vreči s tečajev ali razbiti... Potem spregledamo okno, ki nas čaka odprto...
Mogoče je ta črnina moje okno... Okno do nečesa, kar je lepo... Okno, ki vodi do mojih sanj... Mogoče je ta črnina samo opomin, da se moram zbuditi ter uporabiti mojo energijo, talente in razum. Ker vsaka stvar je za nekaj dobra. Mogoče je v resnici najboljša stvar, ki se mi je kadarkoli zgodila... Think pink... ;)

Slovenija, odkod lepote tvoje...

Človek razmišlja... Ko gledaš poročila, ko poslušaš ljudi okoli sebe... Eno samo jambranje, jokanje in stokanje... Kako je hudo, kako nas vsi tlačijo...
Potem pa se spomnim zgodovine... Vedno smo bili pod nekom... Pod AvstroOgrsko, potem pod Nemci, sedaj nas tlači vlada... In razmišljam in razmišljam... Čeprav politika in podobne fore niso najbolj v repertoarju mojih najljubših tem za razmišljanje. Na politiko gledam v smislu-manj vem, bolje in bolj srečno živim...
No in po določenem času razmišljanja ugotovim: Slovenci smo eni EMOTI! Ves čas jokamo in tarnamo, kako nam je hudo, kako nismo srečni, kako smo revni, kako nas tlačijo z davki, delamo za male plače... In ugotovim še tole. Ne da smo Emoti, v bistvu smo mazohisti.
Ker če se človek ozre okoli sebe in resnično odpre oči... Kaj je skupno Slovencem? To, da uživamo v tem, ko nas nekdo tlači, saj lahko potem jokamo, stokamo, jambramo, tarnamo in se smilimo sami sebi... Ker če bi to resnično sovražili, bi stopili skupaj in se otresli jarma in spon. Ampak kaj nam je še skupnega? To da nismo enotni. Da se drobimo na majhne skupinice. Da nismo Slovenci ampak smo Štajerci, Dolenjci, Primorci, Prekmurci, Gorenjci... Pa potem še znotraj teh enot na manjše... In na manjše in manjše... Kaj nam je še skupnega... Aja saj res... Da ne maramo Hrvatov, pa ne maramo Italijanov, Avstrijcev tudi ne, da o Švabih niti ne govorimo, Madžarov tudi ne maramo, o čefurjih, šiptarjih in ciganih pa raje ne bi zgubljali besed...
Kaj je še kakšna naša lepa in tradicionalna lastnost? Da nič ne naredimo... Da vso energijo, ki bi jo lahko vložili v neko dejanje za boljše življenje, boljši jutri, porabimo za jambranje in jezo... Ko se razburjamo... Zaradi vlade, zaradi denarja, zaradi davkov, zaradi novih kazni pri prometnih prekrških, zaradi novih zakonov... Zaradi vsega. Ampak nič pa ne naredimo. Nihče ne ukrepa... Ker je pač najlažje samo opletati z jezikom. Ker v naši preljubi državici na sončni strani Alp niti ni najbolje, če se izpostavljaš.
Ker takoj, ko je kdo pripravljen kaj narediti in ne samo opletati z jezikom, se najde skupina ljudi, ki jim ni prav, da se ima nekdo za "nekaj več" od drugih in bi kar vzel stvari v svoje roke in ga takoj zatrejo kolikor se da. Ker ne... Ker če se mu ne upajo pridružiti ali pa vsaj izraziti podpore, bi lahko bili vsaj tiho... Vendar ne. To ni značilno za Slovence. Če se nekdo trudi za skupno dobro, ga je potrebno onesposobiti. Ker to ni zdravo. Ker bo lahko vse samo še slabše, če se bo ta človek trudil za dobrobit in drezal v sršenje gnezdo... Slabše, bolj grozno, groznoooo groznoooo in še trikrat groznoooo...
Saj sploh ne rabimo policajev, ne rabimo niti vojaškega režima... Ker totalen nadzor opravljamo že mi sami. Vsak preži na napake drugega, kje bo kdo naredil kakšno napako ali kaj nezaslišanega. In takoj ko jo kdo naredi, ukrepamo... Sami ga kaznujemo in onesposobimo. Ne potrebujemo sodišč in pravnega sistema...
Kot tisti vic, ko potuje Dante skozi pekel in ko pride do jame napolnjene z drekom, ki je nihče ne čuva. Ampak kljub temu so vsi ujeti v jami dreka. Ker takoj, ko komu le uspe prilesti na rob, ga drugi potegnejo nazaj v drek. Tako da nihče ne more pobegniti. To je Slovenija.
Takšna mentaliteta se mi upira. Že odkar pomnim, mi to ni všeč. Verjamem, da je lahko tudi drugače. Da se ni potrebno vtikati v druge, da lahko lepo mirno živimo poglobljeni vase, ko se trudimo urediti naše življenje, rešiti naše težave, ter tistim, ki nas prosijo za pomoč, pomagati. Ne pa se vtikati v druge ter vsiljevati nezaželjeno pomoč tistim, ki je nočejo.
In zato že dolgo razmišljam o tem, da bi si poiskala svoj kotiček pod soncem. Da bi šla v širni svet iskat moj mali prostorček. Spoznavat druge ljudi, druge kulture, druge mentalitete... In kaj mi pravijo ljudje? Zabijejo me na celi črti. Da če mislim, da je drugje lepše. Da je drugje še slabše. Da najlepše je doma. Da drugje je samo trpljenje in beda... Da me izven naših meja ne čaka nič lepega... Da bom kmalu to spoznala in objokana zbežala domov. Da bom že videla...
Vendar kdo mi to govori. To mi govorijo ljudje, ki še niso pomolili svojega nosu izza svojih plank. Ki tičijo za svojo živo mejo ter si ne upajo nikamor. Ki se tolažijo, da je tu živel njihov praded, ded in oče. In če je bilo za njih dobro, je tudi zanj... Vendar zakaj toliko ljudi sili v tujino? In zakaj se jih ogromno nikoli ne vrne. Ker nimajo denarja za pot domov? Ker jih tam ubijejo? Mogoče tudi. Ampak ne vsi. Glede na to, da jih dosti ne pride več nazaj, očitno le ni vse tako slabo izven naših meja. Ker ljudje smo si različni, a ne? In mogoče nekaterim paše tudi kaj drugega kot biti na toliko in toliko kvadratih znotraj žive meje...
Ampak nekomu, ki ima sanje, ki se ne skladajo z normami njegove okolice, je treba te sanje ubiti takoj v samem štartu... In mu onemogočiti, da ne bi teh sanj slučajno uspel uresničiti... Zakaj? ... Zato, ker potem bi bil nekaj "več"... Ker potem bi se tisti, ki niso bili nikoli pripravljeni nič storiti za svojo srečo, počutili manjvredne. Ker je nekdo sanjal, ter se trudil svoje sanje uresničiti. In jih celo dejansko dosegel. Uspeh nekoga drugega je moj neuspeh... Se pravi, če se trudim na vse pretege, da moj bližnji ne bo uspel... Je to neke vrste moj osebni uspeh? Očitno... Bilo bi zelo verjetno...
In sedaj smo pri še eni zelo značilni in tradicionalni stvari za Slovenijo... FOVŠIJA!!! Če fovšija bi gorela... Bi bila Slovenija bogatejša od Arabskih Emiratov... Ker kaj bi z nafto? Naftne rezerve se izčrpajo... Vir fovšije je pa večen. Fovšija je bila in fovšija bo... Lahko bi jo izvažali po vsem svetu ter jo mastno prodajali kot vir energije. Ker fovšija dejansko je zelo energijsko bogata zadeva.
In le kako bi lahko sosed živel v miru, če pa je njegovemu sosedu bolje kot njemu... Ne more. Ker se to pač ne da. Ker je za to kriva fovšija. :)
Ah ta fovšija... O njej je bilo že toliko napisanega in povedanega... Res bi jo lahko izvažali, predno nam zgori celotna Slovenija... Pa jo bom rajši pustila pri miru, da ne eksplodira kot sodček smodnika...
Ampak kljub vsemu temu, kljub vsem temnim napovedim moje prihodnosti, vsem napovedim kakšne grozote me čakajo izven meja naše male kokoške (saj včasih so tudi verjeli da je Zemlja ploščata in če boš rinil daleč od hiše, boš padel s planeta :) ) vem, da ne bom poslušala... Kljub vsemu temu bom spakirala kufre ter se odpravila iskati moj kotiček pod soncem, moj mali košček sreče... Ker sreča ni cilj. Sreča je potovanje samo ;)

FLOWER POWER

Že dolgo časa se iščem... Blodim v tem svetu potrošništva, kjer nas vsak dan bombandirajo z reklamami na vsakem koraku. Kako bomo srečni in zadovoljni, če bomo kupili ta in ta produkt... Na svetu so trenutno najpomembnejše gladko zdepilirane noge ter čvrsta in napeta ritka brez celulita... Pa kaj bi dala za tisto kremo proti mozoljem... Pa še nekaj proti šlavfkom, ki so se med študijem nabrali na trebuščku... Če dobro pomislim... Koliko že pride lasersko odstranjevanje dlak? Ker glede na vse obveznosti v tem norem tempu življenja, bi mi res prišlo prav, da bi te tečne dlake za vedno izginile... Uhhh pa nekaj kilogramov dol... Samo nekaj kilogramov dol, pa bi bila tako srečna. Na topshopu ravno prodajajo neko novo čudežno napravico, ki dejansko obljublja marsikaj... Tistih nekaj evrov, pa bi imela raven in mišičast trebuh, napeto ritko, stegna za ugriznit huda... Mogoče... Mogoče bi pa imela to. Ali pa tisti slavni šejki, ki jih sedaj toliko ljudi pije... Kaj ko bi reskirala tistih nekaj evrov za to čudežno zdravilo v prahu... Ki me bo rešilo odvečnih kilogramov, ki mi bo dalo energije, ki me bo naredilo oh in sploh fit in zaradi katerega bom ves čas zdrava. Še gripa se bo tokrat obrisala pod nosom :) Saj če takole preračunam, niti ne pride toliko... Toliko in toliko evrov na obrok, pa ne bom lačna, narejeno je hitro in enostavno, moje telo dobi vse kar potrebuje, pa še tako hudo in seksi telo bom dobila... Uffffffff... Mika me... Zelo me mika... Ampak... Kaj pa tista krema, pri kateri bom lahko še vedno jedla čokolado, sedela pred televizijo in mišice bodo postajale vse močnejše, maščoba se bo pa kar sama od sebe topila. Pa poleg dodam še tisto zadevo, zaradi katere se potiš, pa iz telesa odstranim še toksine... Uffff tole bi bilo zakon. Tole pa res... Pa še tista krema za moje uboge razpokane roke, ki jih zima vedno zdela, pogosto umivanje in razkuževanje ter rokavice iz lateksa pa prav nič ne pripomorejo... Če bi kupila to kremo, bi mogoče imela tako nežno kožo, kot jo imam sredi poletja... Pa saj me nič ne stane če probam... Kaj pa ti novi kosmiči? Izgledajo res zdravo... Mogoče bi jih kupila, ko so ravno v akciji. Nekaj je potrebno storiti zase, za svoje zdravje. Ampak ne maram kosmičev.. Vendar... Kaj ko bi jih kupila, da končno storim nekaj zase? ... .... ... ...
Na bruhanje mi gre!!!! Za kozlat!!! A so to nočne more zadetega junkija ali pa naš ponoreli svet, kjer nam na vsakem koraku ponujajo nekakšne "poceni" in instant rešitve vseh naših problemov? Na žalost je resničnost. Ponoreli svet kapitalizma in potrošništva. Svet, kjer ti s pomočjo jumbo plakatov vsak dan vsiljujejo neke lažne kvazi ideale. Kjer se začne človek, ki je popolnoma zadovoljen sam s sabo, obremenjevati zaradi stvari, ki mu v življenju niso bile nikoli pomembne... Dejansko za bruhat!!! Zakaj smo tako neumni? Zakaj to dovolimo? Zakaj se naša družba spreminja v trop neumnih ovc, ki brezglavo bezljajo naokoli in jim je edina sreča zapravljanje denarja?  Zakaj se moraš s prijateljem srečati na pijački? Zakaj? Domač čaj je prav tako dober, toplina doma ima večji čar kot pa neka gostilna ali bar... Zakaj domača kava ni tako dobra? Ker je postalo modno in trendi zahajati v lokale in na pijačke... In če tega ne počneš pač nisi in. Si out... In kdo si želi biti out?
Zakaj vsi nekam brezglavo norimo? Ne vem. Na to vprašanje ne najdem odgovora. Preprosto smo zblazneli. Drvimo brez smisla, brez nekega načrta... Še naš ljubi GPS smo izgubili... GPS ja... Phhhh... Meni osebno je ljubša navadna karta. Mi je ljubše iskanje določene destinacije. Ko moraš ustaviti ob poti, pozdraviti človeka, mu podariti nasmeh in ga vprašati za smer. Ker sem nekoč nekje prebrala eno misel... Da življenje resnično živimo, ko se izgubimo. Ko se ne vozimo po avtocesti življenja ampak zavijemo na stran in vidimo potoke, reke, travnike, gozdove, cvetice... Takrat, na stranpoteh življenja, živimo naše resnične sanje. Te poti si zapomnemo veliko bolj kot prostrano avtocesto.
Potrošništvo... Hmmmm... Kaj naj rečem... Najrajši bi narisala en velik kup gnoja, takšnega zelo zelo smrdljivega in vrh tega gnoja narisala tablo "potrošništvo". Ker to je to... Kot mi je vedno rekla mami za strah, ko sem bila majhna. Strah je votel, okoli ga pa nič ni... To je potrošništvo. Nič od njega, samo votli se počutimo v sebi... In še en velik smrdljiv kup dreka. To je to. Ampak zakaj mu vztrajno podlegamo? Zakaj mislimo, da bomo srečni samo, če si bomo kupili nekaj lepega, nekaj novega... Ker po uspešno opravljenem izpitu se je potrebno nagraditi. Ne da bi šla s prijateljico na izlet, kjer bi se nastavljale sončnim žarkom, klepetale in se smejale... Ah ne... Bolje se nagraditi tako, da si nekaj kupim...
Bolano... Bolano od neskončno do amena... Ampak tako živimo... Nekako smo se vdali v ta vsakdan, pustimo da nas vsak dan obstreljujejo z raznimi reklamami in podobnim sranjem ter nam vsiljujejo neke zablojene ideale, ki so daleč od tega... Še za prototip niso dobri, ampak nam jih drago drago prodajo...
Prodajo nam jih tako, da nam ukradejo naše sanje, da naše ideale ubijejo in nam vsilijo njihove... Da nas prepričajo, da verjamemo v pravljice ter da je to neumno. Ker kdo pa še verjame v pravljice? Otroci. Otroci so pa tako ali tako ena nevedna in neizobražena bitja...
Ampak jaz imam tega DOSTI. Vrh glave in še čez. Zato jutri zjutraj takoj nalepim na poštni nabiralnik nalepko, da nočem reklam. Ker ne bom dovolila, da podrejo toliko čudovitih dreves, ki nam dajejo naš dragoceni zrak, zato da na njih tiskajo neke nagnusne in smrdljive reklame. Ja dejansko smrdljive. Ker cel kup prospektov smrdi. Smrdijo po vseh tistih strupenih barvah, ki jih vtisnejo v lep papir, ki je neke vrste posmrtni ostanek lepih in čudovitih dreves... In v mojem stanovanju resnično ne rabim nikakšrnih posmrtnih ostankov. Ne hvala. Zaradi mene jih lahko prenehate izdelovati. Bom zelo vesela...
In hočem postati hipi. Otrok cvetja, otrok narave. Hočem ponovno čutiti z naravo. Hočem najti vez, ki jo je pretrgalo potrošništvo... Ker za srečo ne potrebujem kupa nekih novih plastičnih oblek iz Tajvana, ki jih šivajo ubogi reveži za takšne plače, da je sramota, da temu drobižu rečejo plače, potem pa jih nam prodajo za takšno ceno, da te prime... Ma saj ni važno...
Za srečo ne potrebujem hiše, ki je zgrajena po zadnjih trendih, z nekimi vesoljskimi superduper materiali, cela iz plastike, jekla in betona, z 9 spalnicami in 7 kopalnicami, fitnes studiom in kaj vem čim še... Ne ne potrebujem in niti nočem. Želim si dom. Želim si dom, ki bo v sožitju z naravo. Ki bo prehajal v naravo in v katerega bo prehajala narava. Dom, v katerem ne bom imela težav zaradi suhega zraka pozimi, alergij in podobnih bedarij, ki jih je "izumil" pametni sodobni in civiliziran človek. Moj dom bom zgradila sama. Upam, da se mi bodo pri gradnji pridružili prijatelji. Za gradnjo mojega doma bom uporabila naravne materiale... Les, kamen, slamo, glino, apnenec... Streha bo pokrita s travo, ker zakaj bi uporabljala neke drage strešnike, pa drago izolacijo in ne vem kaj, če vse to obstaja v naravi... Narava nam daje vse. Najboljše izolacijske materiale, najboljši material za zdravo in udobno bivanje...  Narava nam daje tudi hrano... Zakaj je boljša solata iz trgovine, ki včasih niti ne zgleda več kot solata, da o okusu niti ne govorim... Ne, imela bom svojo solato. Pa bučke, fižol, zelje, papriko, paradižnik, špinačo, blitvo, korenje...

Včasih me prime, da bi šla kar stran od te poneumljene in zblaznele "civilizacije". Nekam stran... Med kakšno pleme. Kjer ne bi imela budilke, ampak bi vstajala s sončnim vzhodom. Kjer bi bila moja skrb, kaj bom jedla, kako bom zamašila luknjo v strehi, da mi ob dežju ne bo zamakala, kako bom pridelala dovolj hrane, kakšno bo vreme... Včasih me prime... Mogoče pa se kdaj opogumim, spakiram kufre in odidem... Mogoče bi me pa sprejeli. Mogoče so ti ljudje dosti bolj prijazni, kot pa jezni in zamorjeni ljudje iz "civilizacije". Mogoče pa res spakiram kufre in odidem. Odidem nekam, kjer bom brez težav otrok cvetja in sonca... Nekam, kjer bom lahko jaz.

Ampak do takrat se bom pa vsak dan trudila živeti kot otrok cvetja tu kjer sem trenutno... Jesti manj, plesati več, sekirati se manj, več se družiti s prijatelji, manj nakupovati, več ustvariti sam... In več bom brala... Ker pogrešam knjige... Knjige, ki niso nujno veterinarska literatura. Leposlovje... Takšne stvari... Za dušo.

Manj doma, več v naravi in na svežem zraku in sončku... Pa čeprav me bo zeblo... Pa kaj... Živi se samo enkrat... Ko me ne bo več, mi tudi tudi toplota zemlje ne bo več pomagala... Živi se samo enkrat  - CARPE DIEM in ljubi naravo.

Navdih: http://www.simondale.net/house/

Sorodne duše...

Na internetu sem našla zanimiv članek, ki mi je bil všeč, zato sem se odločila, da ga vključim sem :)

Finding true, soulful love is not a destination, its a journey. A real and lasting relationship with a spiritual soul mate requires inner work and outer preparation. But what is a "soul mate" really? What does the term mean in an age of online dating and a fast-paced life?

You don't have to agree on politics, but you better have compatible ideas on the nature of G-d (even if you practice different religions).

You don't have to like the same comedians, but you have to understand each other's humor.

You may give to different charities, but you have to share a generosity of spirit.

One can be Felix and one can be Oscar, but you both better be on the same page when it comes to running the household moneywise.

The man doesn't have to be Brad Pitt and the woman doesn't have to be Angelina Jolie, but the man needs to see his soulmate as HIS Angelina Jolie and the woman needs to see her soulmate as HER Brad Pitt.

Most of all, you have to feel a connection -- a connection so strong that you say, "This may be the most remarkable person I have ever met in my life." Where you look forward just as much to conversations and activities out of bed as the other way around (although you want both).

And where it's a connection that defies time -- that you know you may raise a family together and will definitely grow old together, and the prospect excites you rather than scares you.

God is my soul mate. God plays the music and calls the dances. I'm dancing to God's tune. I can feel God's rhythm in my feet and the way the bass line resonates in my core. Now, I have a dance card. Right now, I can't read the names, but I have one. God filled it out with men who would make good parteners for me. If a dancer who is not listed tries to dance with me, we won't dance well because we are not suited. The men on the card will do well because God thinks that we would do well. Not that we would be flashy, but that we would enjoy dancing together. We would make that joyful noise.








Link: http://www.beliefnet.com/Love-Family/Relationships/2008/09/What-Is-a-Soul-Mate.aspx

Pustite nam ta svet...

Vse naše pravljice s papirja nam bežijo,

junaki njihovi med nami živijo.

Vse naše pravljice zaklepamo v svet zase,

na vratih piše le:"Ni vhoda za odrasle."

Pustite nam ta svet,

nedolžen in drugačen,

naj vsak ki vanj je ujet,

bo pristen, ne popačen.

Vse naše pravljice, so naše prve želje,

kdor ne sanja več naj ne zahaja vanje.

Vse naše pravljice so stvarnost, ne prividi,

kdor sam ni del tega, ne sliši in ne vidi.

Pustite nam ta svet,

nedolžen in drugačen,

naj vsak ki vanj je ujet,

bo pristen, ne popačen.

Pustite nam ta svet... Svet, za katerega pravijo da ga ni, da ne obstaja... Svet, ki so nam ga ob zimskih večerih pričarali stari starši ter naše ljubeče mame... Ali pa, ko sem bila bolna in se je najdražji stari ata usedel poleg mene in mi bral pravljice... Pravljice o princesah, princih, sirotah, kraljih, kraljicah, žabah, čarovnicah, palčkih, vilah, vrtnicah, zlatolaskah... Toliko jih je bilo. Bile so tako lepe... Polne ljubezni, poguma, pa tudi razočaranj in trpljenja... Toliko magičnega, iskrečega, nežnega...

Začela sem verjeti, da tudi mene nekje na tem svetu čaka moj pogumni princ. Princ, ki bo ubil zmaja, da bi osvojil moje srce... Princ, ki bi prečkal še tako visoko goro ter prebredel še tako deročo reko, samo da bi ukradel moj poljub..........

Leto je sledilo letu... Poljubila sem prvo žabo... Čakala, da postane princ... Vendar je ostala žaba... 

Poljubila sem drugo žabo... Videla sem, kako se je pred mojimi očmi spremenila v očarljivega princa... Našla sem svojo čisto ljubezen, v katero sem verjela od nekdaj... Predala sem se mu. Z vso dušo, srcem in telesom. Verjela sem, da je vse in še več, kot sem iskala in čakala... Verjela sem, da bo vedno moj in jaz njegova... Trepetala sem v njegovem objemu, drhtela pod dotiki njegovih ustnic. Njegov šepet je bil lepši kot šum valov. Vonj njegove kože je bil bolj opojen, kot vonj damaščanskih vrtnic. Ogenj v njegovih očeh, je bil bolj vroč kot tisoče gozdnih požarov. Še nikoli ni bilo takšne ljubezni, kot je bila najina. Še Afrodita in Ares se nista ljubila tako kot midva... Živela sva od nektarja in ambrozije... Ampak...
Mistični princ se je razblinil... Pred mano je še vedno stala žaba... Nagnusna in odurna žaba... Neka eksotična vrsta, katere strup na ustnicah je povzročil iluzije in halucinacije. Da sem videla svojega princa in z njim živela najino ljubezen...

Od takrat sem se žab bala... Nisem si več upala poljubljati njihovih mrzlih ustnic, saj nikoli veš na katerih te čaka strup. Takrat sem našla posebno žabico... Malo, nežno, ljubko...

Izgledala je, da bi mogoče lahko bila prekletstvo, ki v sebi skriva mojega princa. Ampak, kdo bi si upal tvegati? Kaj če so njene ustnice prav tako strupene, kot ustnice prejšnje žabe... Kaj če mi bi prinesla samo leta in leta halucinacij in iluzij... Žabo sem vrgla nazaj v ribnik in odšla stran. Začela sem se izogibati ribnikom in močvirjem. Lepota vode, lokvanjev in ločja me ni več ganila... Kaj mi bo lepota vode, ko pa lahko pod gladino preži nagnusna in strupena žaba...
Dnevi, meseci, leta...
Pričela sem pogrešati moj lepi ribnik... 

Spokojnost vodne gladine, šumenje potočka, čudovite cvetove lokvanja, zelenilo vodnega rastlinja... In malo žabico... Malo žabico, ki je ob večernem mraku v vodi risala odsev mojega princa...
Zbrati pogum, oditi nazaj do ribnika, poljubiti žabico? Strah, dvomi... Pa tudi upanje. Vse večje upanje... In sem odšla. Odšla sem nazaj do ribnika in poiskala tisto malo žabico, ki je pustila dvom v mojem srcu. Zbrala sem pogum in jo poljubila...Toliko čustev zbranih v enem poljubu... Toliko hrepenenja, upov, strahov... Stekla sem stran, saj nisem upala počakati... Preveč me je bilo strah, kaj bo sledilo... Ampak nisem mogla pozabiti... Vsak dan me je bolj mučilo... Ali ob ribniku sedi moj princ? Ali pa le mala zelena žaba... Kaj pa če je on... Kaj pa če je le mogoče on... Kaj pa če...



Odšla sem nazaj... Utirala sem si pot med gostim zelenjem... Strah mi je prežemal celo telo... Pa tudi upanje... Toliko upanja, da me je peklo v prsih... In glej tam na kamnitih tleh ob ribniku... ..... ..... .... .....

Mala zelena žaba...

Čutim te...

Čutim te... Čutim te nekje globoko v sebi... Nekje v praznini mojega srca... V črni luknji moje duše... Čutim te kot lahen trepet metuljevih kril, kot moč najsilovitejšega viharja, ki mi para drobovje... Ampak čutim te... Čutim tvoj nemir, tvojo bolečino, tvojo razdvojenost...
Najhuje je, ker te čutim... Ker tvoja bolečina najde svoj odsev v moji, ker tvoja razdvojenost prehaja v mojo, ker tvoj nemir povzroča nemir mojim mislim in telesu...
Zakaj te čutim? Ne vem... Ni mi jasno... Sprašujem se, vendar odgovora ni... Ti molčiš... Vem, da tudi ti čutiš podobno...
Vendar ali bo tvoja duša slišala krik moje? Ali se boš odzval nanj? Ali boš prestopil brezno kač, sovraštva, strahu, brezciljnosti, trnja in bolečine?...

Ali pa bo krik moje duše zamrl v vetru neskončnosti... In ti boš pozabil name... In jaz nate...