Vsak se kdaj vpraša, kaj je smisel njegovega življenja... Zaradi česa je vredno živeti. In včasih najdemo odgovor na to vprašanje, včasih pa ne... Jaz sem že dolgo sumila, kaj bi znal biti moj odgovor... Vendar sum ni isto kot odločen in trden odgovor... In prejle me je spreletelo...
Smisel mojega življenja so potovanja. Ker noben občutek ni enak temu, ko daš ruzak na rame, sončna očala na nos, karto v žep in pot pod noge v neznano... Tisto ščemenje in val energije, ki preplavi telo... Edina stvar, ki resnično požene kri po mojih žilah, ki mi pospeši utrip srca... Pot v neznano. Odkrivanje novih kotičkov. Spoznavanje novih ljudi, kultur, hrane, narave... Preplet pisane mavrice vseh različnih stvari, ki obstajajo na naši Zemlji... Srečanje Aboriginov, različnih afriških plemen, Indijancev, Eskimov... Spoznavanje njihovih običajev, verovanj, želja, navad... Ali je sploh kaj lepšega in bolj pustolovskega kot to? Zame ne.
Občutek, ko se ti pred očmi odpre nov razgled na starodavno mesto, na ruševine ali neokrnjeno naravo... Pesem ptic, šepet vetra, božajoč dotik hladne reke... Nič ni lepšega od tega...
Posebej navdušena sem nad ruševinami in starodavnimi gradovi, obzidji. Občutek, ki me prevzame, ko se jim približam... Ko naslonim svojo dlan na stoletja star kamen... Ko se sprašujem čemu vsemu so prisostvovali ti kamni in podirajoče se stene... Ali so videli vse ljubezni, ki so se dogajale skozi stoletja. Ali so bili navzoči skrivnim srečanjem ljubimcev. Ali so spremljali pomembne odločitve, ki so krojile usodo... Koliko ljudi je živelo tu skozi zgodovino te ruševine. Koliko ljudi je ljubilo, sovražilo, se rodilo, umiralo... Čutim vsa ta čustva, ki so se nekoč pretakala med temi zidovi. Ki so napolnjevala sobane, hodnike, stopnišča... Njihovih prebivalcev že dolgo ni več... Vendar ostaja njihova energija... In lepo jo je čutiti... Dovolj je samo, da se naslonim z roko na zid in se prepustim ruševini, da mi govori svojo zgodbo. Včasih je tiha, drugič glasnejša. A vedno govori svojo zgodbo. Zgodbo o ljubeznih in sovraštvu. O prijateljstvu in nevoščljivosti. O dobrem in slabem... Preplet in vrtinec različnih čustev in energije... Poznam ljudi, ki jim starodavne ruševine pomenijo samo kup starega kamenja... Meni ne... Meni ta kup kamenja vedno pripoveduje zgodbe... Zgodbe o davnih dneh in njih prebivalcih... Ki so ljubili kot ljubim jaz, ki so sanjali sanje o lepšem jutri, ki so si želeli sreče... Nekateri so jo našli, nekateri so prej umrli... Le kdo bi vedel... Ruševine pa kljubujejo času... In pravijo svojo zgodbo vsem, ki so pripravljeni poslušati s srcem...
Pa narava... Neokrnjena narava, daleč od civilizacije. Vedno znova me očara. Pa naj bo to čudovit gozd, ki se ga nikoli ni dotaknila človeška roka, skrivnostni ocean, mogočna divja reka ali pa samo majhen igriv potoček, ki žubori po skalah in si vztrajno utira svojo pot. Pa gore... Gore me vedno znova impresionirajo... Ko s težavo lezeš v hrib. Pa počasi že obupuješ in se sprašuješ: "Le kaj mi je bilo treba tega..." Ali pa: "Gora ni nora, nor je tist, ki gre gor..." Vendar ko prilezeš gor... In se ti odpre veličasten razgled... Takrat verjamem, da je nekaj nad nami... Čutim božansko prisotnost v vsem, kar vidim... Takrat sem v svojih malih nebesih :) In na svetu vidim samo dobre in lepe stvari. Verjamem v boljši danes in jutri... Verjamem, da lahko razširim krila in poletim... Ter se dotaknem zvezd. In dosežem svoje sanje... Pa še nekaj je v gorah, kar me privlači... V gorah ne srečaš tečnih in zoprnih ljudi... Vsi tisti ostanejo v dolinah :) V gore gredo samo veseli ljudje. Ki se pozdravljajo, vedno podarijo nasmeh, ki vriskajo, da odmeva od vrhov, ki si v planinskih kočah privoščijo čaj z rumom in joto. Ki tudi zapojejo od srca. To je lepota in čar gora.
In tu se moja miselnost skrega s splošno mentaliteto, ki valovi okoli mene... In mislim, da je kar tipična za našo Podalpsko kokoško, ki trenutno nese gnila jajca... Pri nas si "normalen" in ne greš preveč v nos ljudem okoli tebe, če je vse kar si želiš vredu služba, mala hiška z vrtom, na katerem popoldne po službi riješ kot krt, sadiš solato, ubijaš polže in voluharje, pleveš zeli in si na tak način prišparaš obiske pri psihiatru. Potem pa še letni dopust nekje na Hrvaški obali... S tem da prej in po njem čisto spljuvamo Hrvate, kako so grozni, kako nas odirajo in da ne gremo več na Hrvaško na morje... Potem pa v isti sapi hvalimo lepote Dalmacije, Dalmatinske klape in njihovo petje pa nam spravijo solze v oči... Eh... In potem še višek luksuza je teden smučanja pozimi... Pri tem smo že malce bolj napredni in gremo smučat ne le na Roglo ali v Kranjsko Goro, temveč vse več Slovenceljnov rine celo v Italijo med porka di Fašisti, v Avstrijo med Švabe, predvsem študenti in drugi nekje pod 30 pa prilezejo celo do Francije... No ja... Moderno je postalo tudi kam it za novo leto. In to je glavno vprašanje, ki ti ga zastavljajo ljudje že tam nekje od septembra naprej... Ko se zaključijo vprašanja o tem, kje si bil na morju. Sledi meni najbolj zoprni: "In kje boste pa kaj za novo leto?" "Doma v postelji, bom Galuniča gledala, sama spila šampanjec in šla spat. Pa boli me ... za novo leto." Pa tudi prvi maj se je počasi začel prijemati in se vse bolj uveljavlja... Seveda je za prvi maj na sporedu morje. Pa po možnosti Hrvaška obala. Mogoče celo kakšna Budva za tiste "bolj predrzne"
Pač-vsako tele ima svoje veselje... In moje veselje ni biti "normalen" po teh merilih. Moje veselje je biti ekscentrik, posebnež in prepotovati svet do zadnjega kotička. Ves denar "pognati v luft" za potovanja. Mojega prašička Joškota Hujhuja pitati z evrčki samo in izključno za potovanja. Takšna, ko se da v ruzak 7 gat in zoknov, ruzak na hrbet, sončna očala na nos, na glavo kakšen odštekan klobuček daleč od modnih trendov in smeri, karto v žep, pot pod noge in via neznano, novim dogodivščinam naproti... To je smisel mojega življenja :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar