ponedeljek, 13. avgust 2012

Napisana pred nekaj dnevi...

V meni vre ljubezen,
kot vroč izvir,
kot skrivnostni nemir,
ki v duši divja in gori,
kot rdeči plameni ognja,
ki na gori Olimp večno gori.

Nabira se rušilna energija,
ki me duši in tre telo,
ker ponorela je organska kemija,
in matematika in tudi fizika,
in zgodovina ter geografija in biologija.

Trga me in me razganja,
ko me ovira in nazaj drži,
pa ko spodbuja in naprej poganja,
ko me dvigne in ko me obteži.

Poda mi kot mladi ptici krila,
pelje me do kristalnega tolmuna,
iz katerega vso strast sem željno pila,
s srebrnimi žarki me boža polna luna,
ko gola plešem na dežju,
in mi ni mar, da bi se skrila.

Ljubezen me razganja in poganja,
ljubezen me zaznamuje in v zvezde kuje,
ljubezen mi da energijo in krila,
da poletim v tvoj objem,
kjer se bom kot plaha srna v smaragdnem gozdu skrila.



petek, 10. avgust 2012

Lepota...

Lepota človeka se skriva v očeh,
kot drobne kresnice,
ki svetijo v toplih poletnih nočeh,
kot dobra materina dlan,
ki ljubeče boža otroka,
kadar pride mračen in nevihten dan.

Lepota se skriva v pesmi,
ki svobodne jo ptice na nebu pojo,
lepota se skriva v drevoredu,
ko fant pelje dekle na sprehod v mraku,
tik pred nočjo,
in mlada ljubezen je v zraku.

Lepota se skriva v poljubih,
nežnih, sramežljivih in plahih,
ko dekletu rdečica zalije pegasta lica,
in sanja gradove v oblakih.

Ki skupaj jih bosta gradila,
ko ležala bosta v visoki travi,
se držala za roke,
štela zvezde na nebu,
in se poklonila čudoviti materi naravi.

Lepota je poosebljena v ljubezni,
ki pričara iskrice v oči,
ko sramežljivo dekle na obrazu nek nov sijaj dobi,
in ni je več tegobe ali pa bolezni,
ki pogumno srce je oklepala nekoč,
dušila misli, navdih in lomil krila...
Vse to je danes davno, davno, daleč proč.



Ali misliš name?

V tišini novega dne,
moje misli uhajajo k tebi,
ali ti je kaj mar za me,
ali bi me stisnil k sebi?

Glavo bi položila ti na prsa,
privila bi se na srce,
poljubila tvoje vroče ustne,
s prsti šla skozi temne lase.

Ali misliš sploh kaj name?
Ko se vzpenja luna na nebo.
Ali ti je sploh mar zame?
Ko je sonce na obzorju vzšlo.

Jaz mislim nate,
ko se odpravljam spat,
jaz te sanjam v spanju,
ko je zjutraj treba vstat.

In hrepenim po dnevu,
ko boš pogledal me žareče,
podal mi svojo roko,
in poljubil me goreče.

Srci polni nepopisljive mlade sreče,
ko me poljubljaš lačno,
ko me poljubljaš strastno,
ko me poljubljaš sredi narave dehteče.

Podaj mi roko, 
predaj mi svoje srce,
stisni me na prsa svoja,
naj tam počiva srce moje,
ki bije le za te.

sreda, 08. avgust 2012

Psevdonim...

Zakaj pišem pod psevdonimom, oziroma, kot mu jaz rada rečem - umetniškim imenom?

Nekoč sem na nekem predavanju slišala, da ljudje objavljajo pod psevdonimom, ker želijo ostati skriti. Ker ne želijo, da bi jih kdo sodil. Sodil po temu, kar so, kako se pišejo, kako izgledajo, iz kje izhajajo... Še posebej, da jih ne bi sodili ljudje, ki jih "poznajo". Se pravi - poznajo na videz in sodijo človeka po njihovem lastnem vtisu o človeku in ne dejanskem stanju ali karakterju človeka. Še manj po njihovih talentih ali sposobnostih... Ker so preveč kritični ali negativno nastrojeni...

Ta trditev mi je resnično razburkala moje morje. Z njo se ukvarjam že nekaj mesecev... Po eni strani jo razumem in se tudi do ene mere strinjam z njo. Definitivno je lažje sproščeno pisati, če pišeš pod psevdonimom. Na tak način je tudi lažje zagotoviti anonimnost oseb, ki se pojavljajo v tvojih zapiskih...

Ampak, da se skrivam? Ne vem... Moje besede, ki jih skrbno zapisujem, kot ena tančica za drugo odvrženo tančico, razgalijo mojo dušo. Pred vami stojim gola, kot na dan, ko sem se rodila ter nisem hotela zajokati. Vsaka beseda me razgali. In na nek način naredi ranljivo. A ob enem močnejšo. Se skrivam? Morda... Morda skrivam svoje "posvetno" ime... Ime, ki me zaznamuje ali označuje v tem življenju. To je pa tudi vse, kar skrivam. Vsaj mislim...

Zakaj Artemis Butterfly? Morda malce hinavsko do mojega maternega jezika, priznam... Vendar imam ambicije tudi zunaj Slovenije, tako da mi Metuljček s šumnikom ni preveč ustrezal... Metulj pa mi je deloval tako... Ne pisan na mojo kožo. Artemis Butterfly sta dve besedi, ki skupaj opisujeta mojo dušo. Ki ji pristojita in ki sta mi prišli na misel po čakanju, da najdem primerno umetniško ime, oziroma psevdonim.

Kdo je Artemis, oziroma po slovensko Artemida? Artemida je grška boginja (Wikipedia: Artemida ( starogrško (Imenovalnik)"Ἄρτεμις": Ártemis, (Rodilnik) "Ἀρτέμιδος": Artémidos) je v grški mitologiji ena od dvanajstih velikih bogov. Je boginja lova, živali, narave, rasti, rojstva in zaščitnica slabotnih ter otrok.). Ker obožujem naravo in živali, ter od nekdaj pomagam ubogim ter se zavzemam za pravice slabotnih, mi je bilo to ime pisano na kožo.

In zakaj Butterfly oziroma po slovensko metuljček? Ker sem metuljček :) Rada sem svobodna, rada imam rožice in modro nebo, cvetoče travnike in sonce... Lahkotnost in letenje. Krila. Ko pišem, sem svobodna in razigrana kot metuljček.

In sem razmišljala... Se res skrivam? Ne, mislim, da ne. Ampak, ko pišem pod psevdonimom, se moja duša prosto preliva na papir oziroma v čudežni računalniški jezik... Prosta sem kot metuljček, nič me ne veže na tla. Tu ni nikakršnih spon in nikakršnih omejitev. Tu sem resnično jaz. Ko stojim pred vami z razgaljeno dušo, ko sem odvrgla vse tančice. In stojim gola pred vami, ponosno kot grška boginja in razigrano svobodna kot metuljček. Kot metuljček, ki lahko poleti do vašega srca. Ter mu prišepne kaj lepega :)



Moja življenjska pot...

Veliko trenutkov v svojem življenju sem se spraševala, kakšna je moja življenjska pot. Zakaj sem se rodila na ta svet? Zakaj sem se rodila staršem, katerim sem se? Zakaj sem se rodila v Sloveniji, če pa nisem prilagojena na hladnejše podnebje? Zakaj se mi dogajajo stvari, ki se drugim ne? Zakaj včasih čutim, kaj se bo zgodilo? Zakaj zdravim živali? (In sedaj ko sem premagala sramežljivost in nezaupanje, tudi ljudi.) Zakaj mi droben glasek šepeta drugo, kot mi govori razum? Zakaj se mi dogajajo čudovite stvari, kadar se popolnoma predam in zaupam tihemu glasku, ki me vodi? In zakaj nastane v mojem življenju zmeda, postanem preobremenjena, bolna, dogajajo se kar neke neumne in ne preveč prijetne stvari, če poslušam razum?

Vedno, že kot otrok, sem se spraševala. Še mojo mami sem redno spravljala ob živce z mojim večnim: "Zakaj, mami...?" Vse me je zanimalo in še vedno me... In v določenem trenutku življenja sem uspela premagati strah, zadržanost, nezaupanje, sramežljivost... In se predala, odprla... Od takrat na vsakem koraku dobivam odgovore.

Zakaj sem se rodila na ta svet in zakaj se mi dogajajo stvari, ki se mi dogajajo? Zato, da se na njih učim. Da postajam z vsakim dnem bolj zrela in modra. Kar ne pomeni z vsakim dnem bolj zagrenjena in resna, kot sem si včasih predstavljala pod "biti odrasla in odgovorna oseba". Še vedno sem zvedav in igriv otrok, z večnim "zakajem" na jeziku. Še vedno tekam po travnikih za metulji in še vedno, ko prvič zagledam morje, začnem vsa navdušena poskakovati v avtu in kričati: "Glej, morje!!! Morje se vidi!!!" Še vedno se rada stisnem k moji ljubi mami. Še vedno potrebujem ljubeč objem in tolažilno besedo, ko sem ranjena. Še vedno vsa navdušena opazujem letala na nebu in se jim čudim, kot takrat, ko sem bila majhen otrok. Še vedno je toliko stvari, ki jih počnem prvič, z vso vnemo otroka, ki se prvič sreča z nečim in ga vsega prevzame. Ko z na široko odprtimi očmi, ki se iskrijo in blaženim nasmeškom 5letnika na obrazu počnem nekaj novega.



Kot zadnjič, ko sem prvič sedla v športno letalo Cessna in kar požirala vse okoli mene. Takrat sem bila ponovno majhna punčka, ki jo ati posede na kolena v avtu in ji dovoli "voziti avto". Ko on menja, tišči gas in zavira, jaz pa obračam volan. In ko sem se kobacala v ozko jadralno letalo. Ko sem polna navdušenja in malce s strahom sedela v njem, ter si z metuljčki v trebuhu predstavljala, kakšen nor občutek je to, ko si v tej mali lupinici kot nebogljen piščanček v prostrani modrini neba. Ko jadraš med oblački... Ko loviš trenutke, ko se dvigaš, ter drugič, ko zgubljaš višino in padaš... Občudujem pilote, ki vozijo jadralna letala. Imam občutek, da je dosti lažje voziti letalo z motorjem, kot pa biti v tej mali lupinici, kjer sem se počutila nebogljeno kot Sneguljčica v njeni stekleni krsti.



Dobila sem odgovor na to, kaj je moja življenjska pot. Moja življenjska pot je ponosno in z dvignjeno glavo, žarom v očeh in nasmeškom na obrazu stopati skozi življenje. Se učiti v vsakem trenutku dneva in na vsaki novi izkušnji in situaciji... Ker me vedno poiščejo ljudje, ki so ranjeni. Ki potrebujejo mojo bodrilno besedo... Stisk roke... Da jih začutim... Njih in njihovo bolečino... Ker sem tudi sama v določenem trenutku življenja tako čutila... Ker se lahko poistovetim z njimi... In to tudi oni začutijo... In mi lahko zaupajo... Ter resnično slišijo besede, ki jim jih namenim...

Tu sem, da pomagam. Vsem ranjenim dušam, ki se iščejo. In na poti svojega iskanja naletijo na mene. Tu sem, da ti podarim lepo besedo, ti podarim nasmeh in te objamem. In ti povem, da si na pravi poti, četudi si za trenutek izgubil/a kompas. V tem trenutku si natanko tam, kjer moraš biti. In jaz prav tako.

Rada te imam, ranjena duša! Nisi sam/sama. ❤



Moji stari mami Tereziji...

Tale je za mojo staro mamo... Ker se nikoli nisem poslovila od nje in ker sem danes v srcu začutila klic, da moramo "poravnati račune"...

Ko sedaj mislim nate, mi oči zalivajo solze. V srcu čutim hrepenenje in ljubezen. Vem, da je bilo marsikaj. Vem, da sem včasih mislila, da te sovražim, zaradi vseh stvari, ki so se dogajale doma. Zaradi vsega trpljenja, očitkov, grdih besed, spletk... Moje srce je tolikokrat napolnjevala grenkoba in parajoča bolečina... Ko sem kot otrok opazovala bitke in poniževanja... Ko sem skozi nedolžne otroške oči gledala, kako se z grozljivimi besedami obmetavata dva človeka, ki sta mi bila vzor in učitelja pri mojih prvih korakih v svet - moja stara mama in stari ata... Kaj vse je bilo... Toliko časa sem v sebi nosila strah, da moški in ženska v življenju ne morata živeti složno in v ljubezni... Da vedno nekdo trpi... Da je vedno nekdo žrtev... Morda oba... Solze... Skrivanja... Bolečina... Prezir... Sovraštvo... Zamere...

Vendar so solze vse to odplavile... Vse to je šlo iz mojega srca. Ne poznam več zamer in ne poznam več tistega trpkega okusa v ustih... In moje oči niso več oči majhne ranjene punčke, ki opazuje koliko sovraštva in prezira se izmenjuje med njenima ljubljenima starim atom in mamo...

Moje srce je polno odpuščanja... Odpuščam ti za vse, kar sem ti nekoč zamerila, vse, kar me je prizadelo... Vse, kar je ranilo moje nedolžno otroško srce in ga zaznamovalo za toliko let. Odpuščam ti! Prav za vse solze in prav za vse besede, ki sicer niso bile namenjene meni, pa so bolele še bolj, kot če bi bile. Odpuščam ti! Iz vsega srca! In ti sporočam, da moje srce napolnjuje ljubezen. Čista ljubezen. Ljubezen do tebe. Do tebe, ki sem te nekoč morda sovražila. Saj ne vem, če sem te res... Mislim, da sem te imela vedno rada, vendar so solze in bolečina popačile sliko ljubezni in jo skrivile v sovraštvo in prezir. Rada te imam! Iz vsega srca! In upam, da si našla srečo in mir, ki ju nisi našla na tem planetu.

Sedaj, ko sem ženska, razumem... Razumem tvoja dejanja. Jih ne opravičujem, niti ne zagovarjam. Vendar jih razumem... Sedaj razumem ranjeno žensko dušo, ki v svoji bolečini rani tudi druge. Razumem stvari, ki jih kot otrok nisem mogla razumeti. Razumem vsa tvoja dejanja in besede. Razumem, kako si tudi ti trpela in hrepenela po ljubezni, ki je nisi dobila. Leta so te ukrivila. Trpljenje te je zaznamovalo. In razumem... Razumem vse... In moja duša kliče tvojo. Kliče te, da slišiš moje opravičilo.

Kajti tudi jaz se želim opravičiti. Želim se opravičiti, da skozi svoje otroške oči nisem videla celotne slike in sem te sodila, obsojala... Predvsem pa me teži, ker se nisem poslovila od tebe.

Stara mama! Rada te imam! Prosim, odpusti mi. Upam, da si sedaj srečna in poznaš mir v duši. Vedno boš z menoj, vedno boš v mojem srcu. In v mojem spominu boš takšna, kakršna si si vedno želela biti. Moja stara mama, ki me je naučila peči kruh... S katero sem hranila kokoši in opazovala čudež življenja, ko so se piščančki valili iz jajc... Dala si mi mnogo. Mnogo, ogromno... Pa se ti nisem nikoli zahvalila za to. Danes bi se ti rada zahvalila za vse lepo, kar si mi dala, kar si me naučila. Za "pršjačo" in ocvirkovo potico. In za vsa na oko pečena jajčka za zajtrk in tri kapljice kave v moji skodelici mleka, po katerih sem tako hrepenela, da bi bila tako odrasla, kot sta bila vidva s starim atom.

Rada te imam, mama Rezi. Žal mi je. Prosim odpusti mi. Pogrešam te. Hvala!




torek, 07. avgust 2012

Pelji me...

Hrepenim po tebi... Sanjam tvoje temne oči v katerih prepoznam pogled in dušo, ki sem ju nekoč poznala. Tvoj pogled mi sega v srce. Dovolj je bilo, da si mi podal roko in da sem se zazrla v te tvoje čudovite temne oči... In skozme je stekla nevidna energija in me vso preplavila.

Podaj mi ponovno roko. Povabi me na sprehod. Pelji me na cvetoče poljane, brez besed, samo z roko v roki. Pelji me na dehteč travnik. Kjer bova sedela v visoki travi in štela oblačke in letala na nebu. Sanjarila, da letiva svobodno kot ptice. Ti boš imel s seboj kitaro in mi igral na njo. Jaz pa se bom utapljala v globini tvojih temnih oči.

Ko ne bodo potrebne besede. Le stisk roke in pogled, ki pove vse. Samo jaz in ti, obkrožena s cvetočo naravo, modrim nebom in pesmijo čričkov ob zahajajočem soncu. Ko me boš ob prvem večernem hladu ogrnil s svojo majico. In se primaknil malce bližje k meni, da me ne bo zeblo. Ter me ponovno ogrel s svojim žarečim pogledom. In tvoja roka bo ponovno poiskala mojo... Prsti se bodo plaho in sramežljivo prepletli... In čakajoče bom zrla v tvoje oči... Ko se boš sklonil... Ter mi podaril prvi poljub.



četrtek, 02. avgust 2012

Kot cvetača...

Bela cvetača se je zaljubila,
ko sonce zlato na nebo se je vzpelo,
z zelenimi listi si je rdečico zakrila,
ko si je strastno želela, da bi jo v objem vzelo.

Tam v vrtu je sanjarila o soncu,
cele dni zrla v modro je nebo,
ponoči štela zvezde in čakala na jutro,
ko sonce spet bo na obzorju vzšlo.

Sonce jo je v vrtu opazilo,
vso cvetočo in očarljivo,
nesmrtno se je vanjo zaljubilo,
sedaj z neba pošilja ji poljube zapeljivo.

Cele dni traja ta zaljubljeni ples,
da cvetača še ponoči ne spi,
in sonce misli na cvetačo,
ko na drugo stran Zemlje hiti.

Cvetača ljubi sonce,
in sonce ljubi njo,
k njej pošilja božajoče žarke,
ko mu ona vrača strast in nepotešljivo slo.