Bela cvetača se je zaljubila,
ko sonce zlato na nebo se je vzpelo,
z zelenimi listi si je rdečico zakrila,
ko si je strastno želela, da bi jo v objem vzelo.
Tam v vrtu je sanjarila o soncu,
cele dni zrla v modro je nebo,
ponoči štela zvezde in čakala na jutro,
ko sonce spet bo na obzorju vzšlo.
Sonce jo je v vrtu opazilo,
vso cvetočo in očarljivo,
nesmrtno se je vanjo zaljubilo,
sedaj z neba pošilja ji poljube zapeljivo.
Cele dni traja ta zaljubljeni ples,
da cvetača še ponoči ne spi,
in sonce misli na cvetačo,
ko na drugo stran Zemlje hiti.
Cvetača ljubi sonce,
in sonce ljubi njo,
k njej pošilja božajoče žarke,
ko mu ona vrača strast in nepotešljivo slo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar