torek, 07. avgust 2012

Pelji me...

Hrepenim po tebi... Sanjam tvoje temne oči v katerih prepoznam pogled in dušo, ki sem ju nekoč poznala. Tvoj pogled mi sega v srce. Dovolj je bilo, da si mi podal roko in da sem se zazrla v te tvoje čudovite temne oči... In skozme je stekla nevidna energija in me vso preplavila.

Podaj mi ponovno roko. Povabi me na sprehod. Pelji me na cvetoče poljane, brez besed, samo z roko v roki. Pelji me na dehteč travnik. Kjer bova sedela v visoki travi in štela oblačke in letala na nebu. Sanjarila, da letiva svobodno kot ptice. Ti boš imel s seboj kitaro in mi igral na njo. Jaz pa se bom utapljala v globini tvojih temnih oči.

Ko ne bodo potrebne besede. Le stisk roke in pogled, ki pove vse. Samo jaz in ti, obkrožena s cvetočo naravo, modrim nebom in pesmijo čričkov ob zahajajočem soncu. Ko me boš ob prvem večernem hladu ogrnil s svojo majico. In se primaknil malce bližje k meni, da me ne bo zeblo. Ter me ponovno ogrel s svojim žarečim pogledom. In tvoja roka bo ponovno poiskala mojo... Prsti se bodo plaho in sramežljivo prepletli... In čakajoče bom zrla v tvoje oči... Ko se boš sklonil... Ter mi podaril prvi poljub.



Ni komentarjev:

Objavite komentar