sreda, 08. avgust 2012

Moji stari mami Tereziji...

Tale je za mojo staro mamo... Ker se nikoli nisem poslovila od nje in ker sem danes v srcu začutila klic, da moramo "poravnati račune"...

Ko sedaj mislim nate, mi oči zalivajo solze. V srcu čutim hrepenenje in ljubezen. Vem, da je bilo marsikaj. Vem, da sem včasih mislila, da te sovražim, zaradi vseh stvari, ki so se dogajale doma. Zaradi vsega trpljenja, očitkov, grdih besed, spletk... Moje srce je tolikokrat napolnjevala grenkoba in parajoča bolečina... Ko sem kot otrok opazovala bitke in poniževanja... Ko sem skozi nedolžne otroške oči gledala, kako se z grozljivimi besedami obmetavata dva človeka, ki sta mi bila vzor in učitelja pri mojih prvih korakih v svet - moja stara mama in stari ata... Kaj vse je bilo... Toliko časa sem v sebi nosila strah, da moški in ženska v življenju ne morata živeti složno in v ljubezni... Da vedno nekdo trpi... Da je vedno nekdo žrtev... Morda oba... Solze... Skrivanja... Bolečina... Prezir... Sovraštvo... Zamere...

Vendar so solze vse to odplavile... Vse to je šlo iz mojega srca. Ne poznam več zamer in ne poznam več tistega trpkega okusa v ustih... In moje oči niso več oči majhne ranjene punčke, ki opazuje koliko sovraštva in prezira se izmenjuje med njenima ljubljenima starim atom in mamo...

Moje srce je polno odpuščanja... Odpuščam ti za vse, kar sem ti nekoč zamerila, vse, kar me je prizadelo... Vse, kar je ranilo moje nedolžno otroško srce in ga zaznamovalo za toliko let. Odpuščam ti! Prav za vse solze in prav za vse besede, ki sicer niso bile namenjene meni, pa so bolele še bolj, kot če bi bile. Odpuščam ti! Iz vsega srca! In ti sporočam, da moje srce napolnjuje ljubezen. Čista ljubezen. Ljubezen do tebe. Do tebe, ki sem te nekoč morda sovražila. Saj ne vem, če sem te res... Mislim, da sem te imela vedno rada, vendar so solze in bolečina popačile sliko ljubezni in jo skrivile v sovraštvo in prezir. Rada te imam! Iz vsega srca! In upam, da si našla srečo in mir, ki ju nisi našla na tem planetu.

Sedaj, ko sem ženska, razumem... Razumem tvoja dejanja. Jih ne opravičujem, niti ne zagovarjam. Vendar jih razumem... Sedaj razumem ranjeno žensko dušo, ki v svoji bolečini rani tudi druge. Razumem stvari, ki jih kot otrok nisem mogla razumeti. Razumem vsa tvoja dejanja in besede. Razumem, kako si tudi ti trpela in hrepenela po ljubezni, ki je nisi dobila. Leta so te ukrivila. Trpljenje te je zaznamovalo. In razumem... Razumem vse... In moja duša kliče tvojo. Kliče te, da slišiš moje opravičilo.

Kajti tudi jaz se želim opravičiti. Želim se opravičiti, da skozi svoje otroške oči nisem videla celotne slike in sem te sodila, obsojala... Predvsem pa me teži, ker se nisem poslovila od tebe.

Stara mama! Rada te imam! Prosim, odpusti mi. Upam, da si sedaj srečna in poznaš mir v duši. Vedno boš z menoj, vedno boš v mojem srcu. In v mojem spominu boš takšna, kakršna si si vedno želela biti. Moja stara mama, ki me je naučila peči kruh... S katero sem hranila kokoši in opazovala čudež življenja, ko so se piščančki valili iz jajc... Dala si mi mnogo. Mnogo, ogromno... Pa se ti nisem nikoli zahvalila za to. Danes bi se ti rada zahvalila za vse lepo, kar si mi dala, kar si me naučila. Za "pršjačo" in ocvirkovo potico. In za vsa na oko pečena jajčka za zajtrk in tri kapljice kave v moji skodelici mleka, po katerih sem tako hrepenela, da bi bila tako odrasla, kot sta bila vidva s starim atom.

Rada te imam, mama Rezi. Žal mi je. Prosim odpusti mi. Pogrešam te. Hvala!




Ni komentarjev:

Objavite komentar