Moja življenjska pot...

Veliko trenutkov v svojem življenju sem se spraševala, kakšna je moja življenjska pot. Zakaj sem se rodila na ta svet? Zakaj sem se rodila staršem, katerim sem se? Zakaj sem se rodila v Sloveniji, če pa nisem prilagojena na hladnejše podnebje? Zakaj se mi dogajajo stvari, ki se drugim ne? Zakaj včasih čutim, kaj se bo zgodilo? Zakaj zdravim živali? (In sedaj ko sem premagala sramežljivost in nezaupanje, tudi ljudi.) Zakaj mi droben glasek šepeta drugo, kot mi govori razum? Zakaj se mi dogajajo čudovite stvari, kadar se popolnoma predam in zaupam tihemu glasku, ki me vodi? In zakaj nastane v mojem življenju zmeda, postanem preobremenjena, bolna, dogajajo se kar neke neumne in ne preveč prijetne stvari, če poslušam razum?

Vedno, že kot otrok, sem se spraševala. Še mojo mami sem redno spravljala ob živce z mojim večnim: "Zakaj, mami...?" Vse me je zanimalo in še vedno me... In v določenem trenutku življenja sem uspela premagati strah, zadržanost, nezaupanje, sramežljivost... In se predala, odprla... Od takrat na vsakem koraku dobivam odgovore.

Zakaj sem se rodila na ta svet in zakaj se mi dogajajo stvari, ki se mi dogajajo? Zato, da se na njih učim. Da postajam z vsakim dnem bolj zrela in modra. Kar ne pomeni z vsakim dnem bolj zagrenjena in resna, kot sem si včasih predstavljala pod "biti odrasla in odgovorna oseba". Še vedno sem zvedav in igriv otrok, z večnim "zakajem" na jeziku. Še vedno tekam po travnikih za metulji in še vedno, ko prvič zagledam morje, začnem vsa navdušena poskakovati v avtu in kričati: "Glej, morje!!! Morje se vidi!!!" Še vedno se rada stisnem k moji ljubi mami. Še vedno potrebujem ljubeč objem in tolažilno besedo, ko sem ranjena. Še vedno vsa navdušena opazujem letala na nebu in se jim čudim, kot takrat, ko sem bila majhen otrok. Še vedno je toliko stvari, ki jih počnem prvič, z vso vnemo otroka, ki se prvič sreča z nečim in ga vsega prevzame. Ko z na široko odprtimi očmi, ki se iskrijo in blaženim nasmeškom 5letnika na obrazu počnem nekaj novega.

Kot zadnjič, ko sem prvič sedla v športno letalo Cessna in kar požirala vse okoli mene. Takrat sem bila ponovno majhna punčka, ki jo ati posede na kolena v avtu in ji dovoli "voziti avto". Ko on menja, tišči gas in zavira, jaz pa obračam volan. In ko sem se kobacala v ozko jadralno letalo. Ko sem polna navdušenja in malce s strahom sedela v njem, ter si z metuljčki v trebuhu predstavljala, kakšen nor občutek je to, ko si v tej mali lupinici kot nebogljen piščanček v prostrani modrini neba. Ko jadraš med oblački... Ko loviš trenutke, ko se dvigaš, ter drugič, ko zgubljaš višino in padaš... Občudujem pilote, ki vozijo jadralna letala. Imam občutek, da je dosti lažje voziti letalo z motorjem, kot pa biti v tej mali lupinici, kjer sem se počutila nebogljeno kot Sneguljčica v njeni stekleni krsti.

Dobila sem odgovor na to, kaj je moja življenjska pot. Moja življenjska pot je ponosno in z dvignjeno glavo, žarom v očeh in nasmeškom na obrazu stopati skozi življenje. Se učiti v vsakem trenutku dneva in na vsaki novi izkušnji in situaciji... Ker me vedno poiščejo ljudje, ki so ranjeni. Ki potrebujejo mojo bodrilno besedo... Stisk roke... Da jih začutim... Njih in njihovo bolečino... Ker sem tudi sama v določenem trenutku življenja tako čutila... Ker se lahko poistovetim z njimi... In to tudi oni začutijo... In mi lahko zaupajo... Ter resnično slišijo besede, ki jim jih namenim...

Tu sem, da pomagam. Vsem ranjenim dušam, ki se iščejo. In na poti svojega iskanja naletijo na mene. Tu sem, da ti podarim lepo besedo, ti podarim nasmeh in te objamem. In ti povem, da si na pravi poti, četudi si za trenutek izgubil/a kompas. V tem trenutku si natanko tam, kjer moraš biti. In jaz prav tako.

Rada te imam, ranjena duša! Nisi sam/sama. ❤