četrtek, 08. december 2011

Tema in tišina

Sedim v ležalniku sredi sobe... V čudoviti kristalni čaši se pretaka medeno muškatno vino... Nežno in občudujoče ga pijem požirek za požirkom... Tema okoli mene... Trudim se, da ne bi mislila na nič. Da bi se popolnoma predala temi in tišini. Neke vrste osebna meditacija za zaključek dneva...
Moje misli šumijo, brnijo, skačejo sem in tja... Kapljica muškata na drugo kapljico omili njihov silovit tok... Kot deroča voda skozi stoletja obrusi skale, jih zaobli... Moje misli že preskočijo in so pri Soči... Pri naši smaragdno pravljični reki. Ki izvira v skalovju in se vije med pašniki, na katerih se spokojno pasejo tropi ovčic. Ki v kamen reže čudovita korita, ki strastno šumi in se tu in tam nežno razlije čez prodnike... Ozki mostički se pnejo čez njo... V ozadju postavne vitke smreke... Sivi očaki kraljujejo nad njimi. Tu in tam se je kateri izmed njih vdal pritiskom tisočletij in se okrušil ter zgrmel v dolino... Ko se človek približa tem mogočnim ostankom še mogočnejšega vrha, se v svoji majhnosti počuti tako krhek in neznaten...
Pa sem zopet nazaj... V temi in tišini...
Sprašujem se, kdo pravzaprav sem? Teža zadnjih dni mi oklepa prsa in grlo, da ne morem zadihati s polnimi pljuči... Sprašujem se, kdo pravzaprav sem? Še kakšen teden nazaj, sem bila popolnoma prepričana vase, točno vedela kaj in kako... Danes pa spet dvomim... Prišla sem nazaj in nekako podlegla tej tipični Slovenski melanholiji...
Ponovno čutim, da se rabim odmakniti... Nekam stran od ljudi, njihovih kričečih misli, njihovih vsiljivih mnenj... V množici nezadovoljnih, zamorjenih in nesrečnih ljudi se kar nekako kot kameleon začnem zlivati z ozadjem... Otepam se in se borim kot Don Kihot z mlini na veter... Pa vendar srkam to negativo in občutek izgubljenosti lastne duše nase...
Ponovno čutim v prsih, da je čas, da si vzamem kakšen dan zase in se odpravim stran od "civilizacije". Od prostorov natrpanih z ljudmi, negativnimi mislimi, skupinskim egom...
Ruzak na rame in v naravo... Mojo ljubo, predrago naravo... Tja, kjer šumi kristalno čista voda, ki mi tiho šepeta, kdo sem jaz, ki mi ne vsiljuje svojega mnenja, kdo bi morala biti, temveč prisluhne MENI in mi to tudi govori... Tja v gozdove, kjer se energija dreves zlije z mojo in smo vsi eno... Kjer nihče ne izstopa, kjer je vsak cenjen član družbe. Kjer se ti ni potrebno metati v ospredje, da šef dejansko opazi tvoj prispevek, ki je v civilizaciji zanemarljiv, če nisi glasen in se ne hvališ sam... Tam je pomembna samo energija... Besede so nične... Puhle in prazne.
Besede so tam lahko le vesela pesem ali otožen stih iz dna duše... In ritem srca, melodija sanj in krik upanja.



Ni komentarjev:

Objavite komentar