ponedeljek, 07. november 2011

Princesa

Nekoč, davno tega je v starem dvorcu princesa živela.
Med zaprašenimi sivimi kamni je sanjala pisane pesmi,
Si koprneče je pravega princa na iskrem vrancu želela.

Sanjala je mavrične pesmi polne hrepeneče ljubezni,
Ki bi pregnale pajčevino v srcu in razbile sive zidove.
Kot s čarobno paličico bi zlomila črne uroke skrbi in bolezni.

Njene botrice bile so iskreče dobre vile.
So pričarale obleke, so pričarale kočijo.
A želje po princu niso izpolnile.

Po mračnem strašnem gozdu je žalostna tavala.
Izgubila srebrne  čeveljčke in upanje v boljši jutri.
Iskala je globok tolmun želja.

Želela je priti do tistega daljnega brega.
Ob katerem bi slekla vsa žametna krila in životec.
In se utapljala v mislih na njega.

Kjer bi slekla svoje bogate svilene tančice.
Se osvobodila vseh spon in verig.
Ter v vodo potopila svoje drobne nožice.

Globoko zelenilo tolmuna želja vabilo jo je v sanje.
Sanje o princu, o domu, ljubezni in o boljšem jutri.
Ko zaplava, zapre oči in se nežno potopi vanje.









Ni komentarjev:

Objavite komentar