Duši, ki se dopolnjujeta... ?

Ko sem bila otrok, sem verjela v palčke, vile in princa na belem konju... Oziroma mojega lastnega princa na črnem vrancu, ki bo nekoč prigalopiral čez prostrane zelene travnike, ko se bom zasanjana sprehajala po poljih... Me dvignil v sedlo, odjezdil z menoj v sončni zahod in me ljubil vse dokler bodo obstajale zvezde in nebo... Kot najstnica sem še vedno verjela v princa... Ker takrat konji niso bili tako priljubljeni in pogosti, kot so zadnje čase, sem se sprijaznila s tem, da bi bil vredu tudi princ, ki bi se pripeljal na motorju...
Sedaj sem odrasla ženska... Srečala sem že kar nekaj različnih "oprod", "vitezov", "razbojnikov"... Toda princa? Princa še ni bilo... Se je že zgodilo, da sem nekaj let mislila, da je morda princ v preobleki... Pa se je nazadnje izkazalo, da je navaden oproda... In sedaj ne čakam več na princa na črnem vrancu, ker sem nehala verjeti vanj... Ker si ne upam več verjeti vanj, da ne bom na koncu ostala hudobna, zagrenjena čarovnica, zaprta v stolpu... Ali pa kot Motovilčica česala lase ter čakala, kdaj bodo tako dolgi in močni, da jih bom lahko spustila iz stolpa, da se po njih povzpne moj princ...

No pa saj to ni važno... To je že druga zgodba...
Sprašujem se, ali sploh obstajajo "sorodne duše"... Ali je možno spoznati človeka nasprotnega spola, s katerim se ujameš... Ne telesno, ampak na nekem višjem nivoju... Da sta resnično na isti valovni dolžini in da čutita isto ali vsaj podobno... Ko besede niso pomembne... Ko se združita nekje na spiritualnem nivoju... Ko je telesno združenje samo višek prepleta energije, nekakšna češnja na vrhu tortice... So morda moški resnično tako "plehka" in plitva bitja, brez duhovnih globin, ali pa morda samo jaz še nisem srečala takšnega?
Zavedam se tega, da mora človek sam duševno rasti... Če izhajaš iz družine, kjer imata starša nefunkcionalen zakon, kjer sicer je ljubezen, ki pa se je skozi leta sporov in nerazumevanj sprevrgla v sovraštvo in življenje eden mimo drugega, moraš definitivno ogromno narediti na razvoju svojega ranjenega srca in duševno rasti, se preobraziti iz bube v metulja, da lahko pritegneš "pravo" dušo, ko si na višjem nivoju. Kajti na nivoju ranjene duše, pritegneš v svoje življenje drugo ranjeno dušo, s katero podoživljaš razdore in trenja lastne družine, ki si jih spremljal celo otroštvo...
Toda, ali resnično obstaja možnost, če delaš na svoji duhovni rasti, če vsak dan postajaš boljši človek, če negativnost zamenjaš za pozitivne misli in energijo, če sebi pomagaš na tak način, da pomagaš drugim, ki so v težavah in večji stiski kot si ti... Ali obstaja možnost, da srečaš osebo na isti valovni dolžini? Ali obstaja karmična združitev duš? Ne princ na belem konju... Ali črnem... Morda lisastem ali rjavem, morda celo lisjaku... Ne princ, ampak neka druga duša, ki je na našem nivoju, katere srce bije v ritmu z našim...
Pravzaprav ne znam povsem izraziti, kaj čutim v sebi... Ker, kadarkoli komurkoli poskušam razložiti, kaj želim, o čemer sanjam, vsak razume to kot "princ na belem konju" ali "idealni moški". In to ne obstaja... Ampak, jaz ne želim tega in se ne sprašujem, če to čudežno bitje obstaja... Ker dandanes je svet postal tako površen, potrošniški in nepoduhovljen, da se ljudem ne da ukvarjati s tistim, kar je pod površjem... S tistim, kar se skriva pod "fasado"...
Jaz se sprašujem, če dejansko obstaja duša, s katero se povežeš na višjem nivoju... Moški, s katerim bi skupaj brala knjige in jih predebatirala... Moški, kateremu bi duhovnost pomenila toliko kot meni in bi se o spiritualnem svetu in o nevidnih silah okoli nas tudi pogovarjala... Moški, ki bi... Redko se zgodi, da mi zmanjka besed, toda po pravici povedano, ne znam pojasniti tega... Verjamem, da veliko ljudi natanko ve, kaj želim povedati... Kaj je tisto, česar se ne da opisati z besedami, pa nas toliko čuti natanko to... Tisto energijo, tista čustva, avro, kozmično združitev, karmo... Ne da se opisati z besedami, to se lahko samo čuti...
Toda, ali to sploh obstaja? Ali smo res samo ženske tiste, ki se ukvarjamo s spiritualnim svetom, z energijami in silami, ki so prostemu očesu nevidne... Ali so vsi moški tako površinski, da jim nekaj pomeni v življenju samo dobra služba, pivo s prijatelji, stanovanje in avto... Mi zna kdo odgovoriti, ali sploh obstaja nekje na svetu tista "druga polovica"? Ne idealen moški ali princ na belem konju... Tista druga polovica, ki nas dopolnjuje? In ki jo dopolnjujemo mi...
Ali pa smo sami sebi zadostni... In je vse kar je potrebno storiti samo to, da najdemo ljubezen v sebi, razvijamo svoj duhovni svet, pa čeprav ob nekomu, ki mu duhovnost pomeni toliko kot npr. martinčku, ki se nastavlja zadnjim sončnim žarkom...