Ko sem te prvič zagledala, je šla skozi mene silna energija... Bilo je, kot da bi se čas ustavil, kot da bi se Zemlja nehala vrteti in da sva sama v vesolju. Izzvzeta iz tukaj in sedaj. Iz sodobnega časa in postavljena tja nekam nazaj, kjer sva se ljubila in bila eno... Kjer si bil ti Orion in kjer sem bila jaz Artemida. Ko se dve duši prepoznata skozi čas in vesolje... Ko ti zastane dih in ko ti prsni koš napolnjuje roj tisočih metuljev.
Prepoznala sva se. Kljub drugim maskam, ki sva jih nosila. Kljub preobleki novega telesa. V tistem trenutku se je del moje energije ugnezdil v tebi in tvoja energija je poiskala pot vame. Zgodila se je izmenjava, ki je nisem mogla preprečiti takrat in ki je ne morem izkoreniniti sedaj. Ko se delček duše odkrhne in odplava v drugo telo.
Energija, ki sem jo začutila, me je popolnoma prevzela. Moje telo je bilo mlado in vsa ta nasprotujoča si in silovita čustva so trgala moje srce in mi burila misli. Ponoči mi nisi pustil spati in podnevi si mojo kožo opekel bolj kot opoldansko sonce.
Najprej sem se predala... Popolnoma in neustrašno predala... Ker sem v istem hipu prepoznala tvojo starodavno dušo in vsa ljubezen in povezanost tistih davnih dni je silovito udarila obme, kot udarijo bučeči valovi ob čeri. Vsa ta energija se je razpršila v tisočero malih morskih kapljic, ki so nežno deževale na mojo ljubezni žejno dušo. Napolnile so me s spokojnostjo in neskončnim nemirom ob enem. Bežala sem in se vračala nazaj k tvojemu plamenu, kot nočni metulj, ki se želi opeči.
Moje telo se je trgalo od vse silovitosti starodavnih čustev... Vse kar sem čutila in doživljala je bilo preveč zame. In zato sem se obdala z zapredkom, v katerem sem zorela kot bodoči metulj. Kokon sem skrila v jamo tisoč metrov pod površjem, ujeto v kamnu in pečinah... Tam, kamor ti nisi imel dostopa. Tja, ker sem se skrila pred sijem, ki si ga izžareval in ki me je usodno privlačil... Tja, kjer nisem več slišala šepeta tvoje duše...
Ampak pozabila sem... Pozabila sem, da se globoko v moji notranjosti skriva delček tebe... Delček tebe, ki sva si ga takrat izmenjala... In čeprav sem se razvijala in šla skozi procese preobrazbe... Čeprav sem prišla iz kokona kot mavričen metulj... Je delček tvoje energije še vedno zasidran nekje globoko v meni. In kljub temu, da sem se trudila to iztrgati iz mene, sem pri tem ranila samo sebe. Rezala in mrcvarila sem svojo dušo, a delčka te starodavne energije, ki sem jo prepoznala na molekularnem nivoju, nisem mogla uničiti...
Zato se ne bom trudila več... Ta delček je takrat moral preiti v mene. Ta delček bo ostal v meni. Ni tako velike moči, ki bi ga lahko izničila. Zato ga sprejemam. Zdaj in za vedno.
Tebi pa danes z veliko ljubezni in miru sporočam: "Now I let you go."
Ni komentarjev:
Objavite komentar