petek, 08. junij 2012

Gaia...

V kristalne dežne kaplje,
ujeta esenca čiste sreče,
s trepetom plahega srca zlito,
valujoče skoraj zrelo zlato žito,
kjer skrivajo se sive čaplje,
in kjer za obzorje spušča se sonce žareče.

Ko lahno moči dež težko zemljo izsušeno,
in listje na grmovju postaja z vsakim dnem bolj zeleno,
zamišljeno in z zasanjanim korakom,
stopam po kamniti poti svoje resnice,
 moje misli zmoti le prhutanje nežnih kril,
mlade sivo modre ptice.


Z barja se dvigajo prosojne,
skrivnostno tihe meglice,
globoko zelenilo sveže pokošene trave,
in starega drevesa,
ki k meni sklanja svoje težke veje,
pod njimi skrivajo se mokre krave.


V daljavi na temnem nebu opazim,
očarljivo navihan ples puhastih belih oblakov,
ki plešejo kot nagajive gozdne vile,
ki so se na Gorjancih, 
v smaragdnem tolmunu nedolžno opile.

Z naravo zlivava se v eno,
jaz sem Gaia,
kot Vesna-poosebljena pomlad,
sredi sončnega maja.
ali je Gaia jaz,
ko marca zemlja ponovno zamrzne,
in se za hip ustavi čas.

Nalahno zaprem oči,
globoko vdihnem vabljivo sladko opojnost,
tu sredi čarobne junijske kresne noči,
drobcene mežikajoče kresnice,
ljubezen iščejo vso noč hrepeneče,
vedro poskočno svatbeno pesem ptice,
mi na uho poletni vetrc prinese,
ter me v mislih ponese tja nekam preko lune iskreče,
in preplavi me čista spokojnost.











Ni komentarjev:

Objavite komentar