Lucard...

Ko je beli dan in sonce sije toplo ,

Ter beli oblački krasijo modro nebo,

Ko v pisani jeseni rože na polju opojno cveto,

Takrat zaprem oči, pomislim nate,

 In pri srcu mi je tako lepo.

A ko  pade mrak na zemljo,

Ko se dvigajo prosojne meglice nad vodo…

Ko pride temna in hladna noč…

Takrat si želim,

Da bi me stisnil k sebi močno,

Ter mi dal poljub strasten in vroč.

Po tebi koprneče hrepenim,

Tvojega ljubečega objema in poljubov si želim,

Oh naj že pride kmalu spet ta dan,

Ko radostno stečem ti v objem,

Ter ti povem,

Kako zelo močno te rada imam.

V moji sobi posušena vrtnica rdeča,

Ki spominja na pravljični trenutek,

Ko se je izpolnila težko pričakovana sreča,

In ko v srcu se rodil je nov občutek.

Pol pozabljeni spomini,

Ki so se izgubili v dolgi, temni zimi,

A prišla je ta skrivnostna jesen,

Ko sva se po desetletjih iskanja ponovno našla,

In si me stisnil v meni tako ljub in domač objem,
Da mi v srcu spet najlepša angelska glasba igra,

V očeh se spet vesoljna modrost iskri,
Ko v najinih združenih dušah vroč ogenj ljubezni gori.