Vsake toliko časa sem nekaj trenutkov posvetila tudi razmišljanju o teh zadevah... Da, pri sebi opažam, da se mi že kakšni dve leti dogajajo spremembe... Karmično čiščenje, bi morda temu rekli nekateri... Ko se vsa navlaka preteklosti nabere in formira v boleč absces... Ki raste in zori... Dokler ne poči in se smrdljiv gnoj izlije na plano... Nato sledi ozdravitev... Zdravo tkivo izloči bolni del. In se obnovi... Postane še bolj zdravo in vitalno kot prej.
Konec sveta? Hmmmmm... Konec sveta smo čakali že na silvestrovo leta 1999... Pa smo kljub temu natanko minuto čez polnoč s šampanjcem nazdravili novemu letu 2000. Ampak spremembe? Da, spremembe in premiki se vse bolj intenzivno in pogosteje dogajajo na vsakem koraku. Dogajajo se meni, dogajajo se ljudem okoli mene, dogajajo se popolnim neznancem, ki jih kdaj srečam in besede enostavno nanesejo na to...
Hmmmmm... Spremembe... Eden najbolj naravnih strahov pri ljudeh je prav strah pred spremembami. Strah pred neznanim. Ko raje trpimo poznano trpljenje, kot pa da se podamo v neznano... Ko se bolestno oklepamo stare bolečine, namesto da bi spustili njeno roko, ter tipajoče odšli v gosto belo meglo, ki leži pred nami... Ker to staro bolečino poznamo... Toliko časa smo že z njo, da je na nek način že naša stara prijateljica... Morda smo celo navezani na njo... Da, mislim da imamo z njo celo neko bolestno ljubezensko razmerje, ki se je razvilo skozi leta... Ker ta bolečina, ki nas razžira pri živem telesu, nam je dobro znana... Kdo pa ve, kakšne grozote nas čakajo v nepredirni megli, ki leži pred nami in v katero bi stopili, če bi bolečino pustili za seboj... Najhuje od vsega-lahko bi bili srečni!!!
Včasih sem mislila, da je poleg straha pred spremembami najpogostejši strah pred neuspehom... Toda, kdo bi si mislil... Po nešteto urah pogovora z različnimi ljudmi in poglabljanju vase, sem ugotovila, da naš ego zelo rad obrne različne izraze... Lažje je reči: "Tega in tega nisem storil, ker me je strah neuspeha." To je nekaj čisto normalnega in popolnoma družbeno sprejemljivo... In ker je družbeno sprejemljivo... Me je strah neuspeha. In ne grem na izpit. Ali ne pustim službe, ki me onesrečuje... Toda... Po razmišljanju in poglabljanju v zadevo, se mi je nekega dne v glavi prižgala žarnica! Strah pred neuspehom?!!! Aha-definitivno! Ne bo kruha iz te moke! Bolj od vsega se bojimo biti srečni!!! V bistvu nas je strah uspeha!!! Kajti od nekdaj nas učijo, da je nekaj povsem normalnega, če ne uspemo. Samo pomislite, koliko uspešnih ljudi poznate... Jih lahko naštejete na prste ene roke? Sedaj pa pomislite, koliko neuspešnih ljudi poznate? Takšnih, ki dan za dnem tarnajo, kaj jim manjka v življenju; ki hodijo v službo, ki je ne marajo. In ko jih vprašate, zakaj je potem ne pustijo, vam znajo našteti tisoč razlogov zakaj je NE MOREJO pustiti... Ljudi, ki so nesrečni... In ko jih vprašate, zakaj ne naredijo tistega logičnega in ne preveč težkega koraka v smeri proti sreči... Vam povedo cel kup razlogov, zakaj NE MOREJO... Nesrečni znamo biti. Znamo biti neuspešni. To je normalno in družbeno sprejemljivo. Tega nas učijo od malega. V šoli, doma, na ulici... Toda biti uspešen...? Ali kdo ve kakšna so pravila takrat? Ni pravil. Ni navodil, kako se obnašati, kako živeti, če si uspešen... In večina ljudi potrebuje nek koncept, neka pravila, kako živeti, kako se obnašati v določenih situacijah... In v resnici nas je bolj strah uspeha, kot pa tega, da ne bi uspeli..
Opažam tudi, kako te spremembe, ki se dogajajo, različno vplivajo na ljudi... Nekateri kar cvetijo od sreče... Zadnje čase jim vse prav čudežno uspeva... Našli so svojo drugo polovico... So srečno zaljubljeni... Načrtujejo družino ali pa so jo že ustvarili... Tudi na profesionalnem področju jim vse cveti... So v boljši telesni kondiciji, kot kadarkoli prej. Bolj zdravi, bolj srečni, bolj veseli in polni energije... Vsak dan se še bolj razvijajo ter rastejo... In kot majhni otroci s široko odprtimi očmi in z nasmehom na obrazu, vsak dan pričakujejo in opazujejo čudež življenja... Uživajo prav ta trenutek in s sladkim nemirom in metuljčki v trebuhu pričakujejo presenečenje, ki ga prinaša nov dan. Z radostjo v srcu in iskricami v očeh... Opažam, da so se pričeli odpirati tudi tisti najbolj zakrknjeni "kamenčki" *. Kot školjke na dnu morja... Ko se lupina milimeter za milimetrom odpira... In skozi to režo osuplo kukajo v lepoto sveta, ki jih obdaja... Neverjetno! :) Tudi kamenčki se mehčajo in se premikajo...
Potem pa so tu še ljudje, ki se krčevito oklepajo preteklosti, navad in stvari, ki so bile. In jih nikakor nočejo izpustiti... Se za nobeno ceno nočejo prepustiti toku življenja... In za te ljudi je ta čas, intenzivnih in močnih sprememb, nočna mora. Kajti premetava jih sem ter tja, kot slaboten splav sredi divje reke... Splav simbolizira vse tisto, kar bi morali na obali zakuriti in se pogreti, da bi jim toplota ognja pregnala hlad iz osamljenega srca, kjer vlada brezup... In ti ljudje sedaj resnično trpijo. Trpijo, ker si ne dovolijo, da bi preteklost pustili za sabo. Ker si ne dovolijo stopiti korak naprej. Ker jih je strah. Strah jih je vsega. Še najbolj pa neznanega... In za te ljudi molim... Naj jih mati Zemlja navdihne s svojo spokojno in močno energijo. In naj v sebi najdejo davno izgubljeni pogum... Da ponosno vstanejo na splavu, se zazrejo v brbotajoče brzice, globoko vdihnejo, se primejo za nos... In skočijo v mrzlo vodo... Svojemu novemu življenju in sreči naproti... Vso srečo vam želim!
____________________________
*Izraz "kamenček" je čisto slučajno "nastal" nekega dne, ko sem bivšemu fantu rekla: "Še v kamenčku je več duhovnosti kot v tebi." Beseda "kamenček" opisuje ljudi, ki so popolnoma racionalni ter verjamejo samo v tisto, kar dokaže znanost in kar lahko primejo z roko, ter ne verjamejo v NIČ višjega, nadnaravnega, spiritualnega... Beseda ni mišljena slabšalno ali kot zmerljivka, temveč bolj ljubkovalno za osebe, ki niso spiritualne, ki ne verjamejo v duhovno in osebnostno rast itd...
Ni komentarjev:
Objavite komentar