Zimsko sonce...

Dan se počasi poslavlja... Svetloba novega dne vse bolj ugaša, ko se zunaj nad reko dvigajo meglice in naravo ovijajo v tišino in pozabo... Skozi žaluzije si pot utirajo zadnji sončni žarki tega nežnega zimskega dne... In si utirajo pot v moje srce... Moje srce, ki pozimi kar nekako zaspi... Brez sonca tone v zimsko spanje, kot Trnuljčica... In čaka na pomlad, ko bo sončni princ z neba poslal svoj nežni poljub... Ter moje srce ponovno obudil v življenje...

Zima... Mraz... Megla... Vlaga... Pomanjkanje svetlobe... Hmmmmmmmmm... Ni ravno moj najljubši letni čas... Zima je zame obdobje, ko se umirim, predelam stvari preteklega leta, počivam, se regeneriram ter se pripravljam na novo pomlad, ki mi prinese nove cilje in nove dogodivščine. Tako kot narava-drevesa odvržejo svoje čudovito listje, ter se pogreznejo v zimsko spanje. Cvetlice sklonijo svoje dehteče cvetje, ter padejo na tla, kjer trohnijo in gnijejo. Narava počiva in se pripravlja na novo sezono, na še več lepote, na še več divje energije in sle po življenju... Samo ljudje smo tisti, ki se že dolga leta ne znamo več ustaviti, počiti, razmisliti...

Zima je bila vedno čas, ko so tudi ljudje počivali. Skupaj z naravo. Naši dedki in babice so ob svetlobi leščerb prebirali fižol, bob, lečo... Ob zimskih večerih so si ob zvokih prasketanja ognja ter igri plamenov pripovedovali zgodbe. Družina je bila več skupaj, bili so bolj povezani... Zima je bila čas miru. Pa je še? Ne. Dandanes je zima čas "veselega decembra". Čas prednovoletnih zabav, popivanja, zapravljanja denarja iz proračuna, da podjetje za naslednje leto ne bi dobilo manj financ... Čas mrzličnega nakupovanja daril... Čas, ko trgovine že kmalu po prvem novembru vse okrasijo z lučkami, okraski, iglavci... Potem novoletne zabave... Novoletne zaobljube, kako bomo v novem letu boljši, kako bomo živeli bolj polno življenje, kako bomo bolj skrbeli zase, bili bolj prijazni... Se začeli rekreirati, nehali popivati ali kaditi... Na tisoče praznih zaobljub, na katere pozabimo kmalu za tem, ko pospravimo zadnje okraske z božičnega drevesca... In obljube romajo v prašno škatlo na podstrešje, tako kot okraski...

Zimski solsticij je za nami... Pomemben datum... Pomemben datum za naše prednike in za vsa ljudstva, ki so živela v sožitju z naravo... Dan, ko svetloba premaga temo... Dnevi se daljšajo... Moje srce ponovno utripa... V mojih žilah ponovno vre kri... Vsak dan bolj divje in vroče... Srce utripa, oči pričakujoče strmijo v nebo z nekim posebnim žarom, na ustnicah komaj zaznaven nasmešek čiste sreče...

Da, pomlad prihaja... Skoraj jo že voham... Čutim jo v srcu, čutim jo v žilah, čutim jo na koži... Čutim jo... Prihaja... Vse bližje je... Kmalu bo tu...