FLOWER POWER

Že dolgo časa se iščem... Blodim v tem svetu potrošništva, kjer nas vsak dan bombandirajo z reklamami na vsakem koraku. Kako bomo srečni in zadovoljni, če bomo kupili ta in ta produkt... Na svetu so trenutno najpomembnejše gladko zdepilirane noge ter čvrsta in napeta ritka brez celulita... Pa kaj bi dala za tisto kremo proti mozoljem... Pa še nekaj proti šlavfkom, ki so se med študijem nabrali na trebuščku... Če dobro pomislim... Koliko že pride lasersko odstranjevanje dlak? Ker glede na vse obveznosti v tem norem tempu življenja, bi mi res prišlo prav, da bi te tečne dlake za vedno izginile... Uhhh pa nekaj kilogramov dol... Samo nekaj kilogramov dol, pa bi bila tako srečna. Na topshopu ravno prodajajo neko novo čudežno napravico, ki dejansko obljublja marsikaj... Tistih nekaj evrov, pa bi imela raven in mišičast trebuh, napeto ritko, stegna za ugriznit huda... Mogoče... Mogoče bi pa imela to. Ali pa tisti slavni šejki, ki jih sedaj toliko ljudi pije... Kaj ko bi reskirala tistih nekaj evrov za to čudežno zdravilo v prahu... Ki me bo rešilo odvečnih kilogramov, ki mi bo dalo energije, ki me bo naredilo oh in sploh fit in zaradi katerega bom ves čas zdrava. Še gripa se bo tokrat obrisala pod nosom :) Saj če takole preračunam, niti ne pride toliko... Toliko in toliko evrov na obrok, pa ne bom lačna, narejeno je hitro in enostavno, moje telo dobi vse kar potrebuje, pa še tako hudo in seksi telo bom dobila... Uffffffff... Mika me... Zelo me mika... Ampak... Kaj pa tista krema, pri kateri bom lahko še vedno jedla čokolado, sedela pred televizijo in mišice bodo postajale vse močnejše, maščoba se bo pa kar sama od sebe topila. Pa poleg dodam še tisto zadevo, zaradi katere se potiš, pa iz telesa odstranim še toksine... Uffff tole bi bilo zakon. Tole pa res... Pa še tista krema za moje uboge razpokane roke, ki jih zima vedno zdela, pogosto umivanje in razkuževanje ter rokavice iz lateksa pa prav nič ne pripomorejo... Če bi kupila to kremo, bi mogoče imela tako nežno kožo, kot jo imam sredi poletja... Pa saj me nič ne stane če probam... Kaj pa ti novi kosmiči? Izgledajo res zdravo... Mogoče bi jih kupila, ko so ravno v akciji. Nekaj je potrebno storiti zase, za svoje zdravje. Ampak ne maram kosmičev.. Vendar... Kaj ko bi jih kupila, da končno storim nekaj zase? ... .... ... ...
Na bruhanje mi gre!!!! Za kozlat!!! A so to nočne more zadetega junkija ali pa naš ponoreli svet, kjer nam na vsakem koraku ponujajo nekakšne "poceni" in instant rešitve vseh naših problemov? Na žalost je resničnost. Ponoreli svet kapitalizma in potrošništva. Svet, kjer ti s pomočjo jumbo plakatov vsak dan vsiljujejo neke lažne kvazi ideale. Kjer se začne človek, ki je popolnoma zadovoljen sam s sabo, obremenjevati zaradi stvari, ki mu v življenju niso bile nikoli pomembne... Dejansko za bruhat!!! Zakaj smo tako neumni? Zakaj to dovolimo? Zakaj se naša družba spreminja v trop neumnih ovc, ki brezglavo bezljajo naokoli in jim je edina sreča zapravljanje denarja?  Zakaj se moraš s prijateljem srečati na pijački? Zakaj? Domač čaj je prav tako dober, toplina doma ima večji čar kot pa neka gostilna ali bar... Zakaj domača kava ni tako dobra? Ker je postalo modno in trendi zahajati v lokale in na pijačke... In če tega ne počneš pač nisi in. Si out... In kdo si želi biti out?
Zakaj vsi nekam brezglavo norimo? Ne vem. Na to vprašanje ne najdem odgovora. Preprosto smo zblazneli. Drvimo brez smisla, brez nekega načrta... Še naš ljubi GPS smo izgubili... GPS ja... Phhhh... Meni osebno je ljubša navadna karta. Mi je ljubše iskanje določene destinacije. Ko moraš ustaviti ob poti, pozdraviti človeka, mu podariti nasmeh in ga vprašati za smer. Ker sem nekoč nekje prebrala eno misel... Da življenje resnično živimo, ko se izgubimo. Ko se ne vozimo po avtocesti življenja ampak zavijemo na stran in vidimo potoke, reke, travnike, gozdove, cvetice... Takrat, na stranpoteh življenja, živimo naše resnične sanje. Te poti si zapomnemo veliko bolj kot prostrano avtocesto.
Potrošništvo... Hmmmm... Kaj naj rečem... Najrajši bi narisala en velik kup gnoja, takšnega zelo zelo smrdljivega in vrh tega gnoja narisala tablo "potrošništvo". Ker to je to... Kot mi je vedno rekla mami za strah, ko sem bila majhna. Strah je votel, okoli ga pa nič ni... To je potrošništvo. Nič od njega, samo votli se počutimo v sebi... In še en velik smrdljiv kup dreka. To je to. Ampak zakaj mu vztrajno podlegamo? Zakaj mislimo, da bomo srečni samo, če si bomo kupili nekaj lepega, nekaj novega... Ker po uspešno opravljenem izpitu se je potrebno nagraditi. Ne da bi šla s prijateljico na izlet, kjer bi se nastavljale sončnim žarkom, klepetale in se smejale... Ah ne... Bolje se nagraditi tako, da si nekaj kupim...
Bolano... Bolano od neskončno do amena... Ampak tako živimo... Nekako smo se vdali v ta vsakdan, pustimo da nas vsak dan obstreljujejo z raznimi reklamami in podobnim sranjem ter nam vsiljujejo neke zablojene ideale, ki so daleč od tega... Še za prototip niso dobri, ampak nam jih drago drago prodajo...
Prodajo nam jih tako, da nam ukradejo naše sanje, da naše ideale ubijejo in nam vsilijo njihove... Da nas prepričajo, da verjamemo v pravljice ter da je to neumno. Ker kdo pa še verjame v pravljice? Otroci. Otroci so pa tako ali tako ena nevedna in neizobražena bitja...
Ampak jaz imam tega DOSTI. Vrh glave in še čez. Zato jutri zjutraj takoj nalepim na poštni nabiralnik nalepko, da nočem reklam. Ker ne bom dovolila, da podrejo toliko čudovitih dreves, ki nam dajejo naš dragoceni zrak, zato da na njih tiskajo neke nagnusne in smrdljive reklame. Ja dejansko smrdljive. Ker cel kup prospektov smrdi. Smrdijo po vseh tistih strupenih barvah, ki jih vtisnejo v lep papir, ki je neke vrste posmrtni ostanek lepih in čudovitih dreves... In v mojem stanovanju resnično ne rabim nikakšrnih posmrtnih ostankov. Ne hvala. Zaradi mene jih lahko prenehate izdelovati. Bom zelo vesela...
In hočem postati hipi. Otrok cvetja, otrok narave. Hočem ponovno čutiti z naravo. Hočem najti vez, ki jo je pretrgalo potrošništvo... Ker za srečo ne potrebujem kupa nekih novih plastičnih oblek iz Tajvana, ki jih šivajo ubogi reveži za takšne plače, da je sramota, da temu drobižu rečejo plače, potem pa jih nam prodajo za takšno ceno, da te prime... Ma saj ni važno...
Za srečo ne potrebujem hiše, ki je zgrajena po zadnjih trendih, z nekimi vesoljskimi superduper materiali, cela iz plastike, jekla in betona, z 9 spalnicami in 7 kopalnicami, fitnes studiom in kaj vem čim še... Ne ne potrebujem in niti nočem. Želim si dom. Želim si dom, ki bo v sožitju z naravo. Ki bo prehajal v naravo in v katerega bo prehajala narava. Dom, v katerem ne bom imela težav zaradi suhega zraka pozimi, alergij in podobnih bedarij, ki jih je "izumil" pametni sodobni in civiliziran človek. Moj dom bom zgradila sama. Upam, da se mi bodo pri gradnji pridružili prijatelji. Za gradnjo mojega doma bom uporabila naravne materiale... Les, kamen, slamo, glino, apnenec... Streha bo pokrita s travo, ker zakaj bi uporabljala neke drage strešnike, pa drago izolacijo in ne vem kaj, če vse to obstaja v naravi... Narava nam daje vse. Najboljše izolacijske materiale, najboljši material za zdravo in udobno bivanje...  Narava nam daje tudi hrano... Zakaj je boljša solata iz trgovine, ki včasih niti ne zgleda več kot solata, da o okusu niti ne govorim... Ne, imela bom svojo solato. Pa bučke, fižol, zelje, papriko, paradižnik, špinačo, blitvo, korenje...

Včasih me prime, da bi šla kar stran od te poneumljene in zblaznele "civilizacije". Nekam stran... Med kakšno pleme. Kjer ne bi imela budilke, ampak bi vstajala s sončnim vzhodom. Kjer bi bila moja skrb, kaj bom jedla, kako bom zamašila luknjo v strehi, da mi ob dežju ne bo zamakala, kako bom pridelala dovolj hrane, kakšno bo vreme... Včasih me prime... Mogoče pa se kdaj opogumim, spakiram kufre in odidem... Mogoče bi me pa sprejeli. Mogoče so ti ljudje dosti bolj prijazni, kot pa jezni in zamorjeni ljudje iz "civilizacije". Mogoče pa res spakiram kufre in odidem. Odidem nekam, kjer bom brez težav otrok cvetja in sonca... Nekam, kjer bom lahko jaz.

Ampak do takrat se bom pa vsak dan trudila živeti kot otrok cvetja tu kjer sem trenutno... Jesti manj, plesati več, sekirati se manj, več se družiti s prijatelji, manj nakupovati, več ustvariti sam... In več bom brala... Ker pogrešam knjige... Knjige, ki niso nujno veterinarska literatura. Leposlovje... Takšne stvari... Za dušo.

Manj doma, več v naravi in na svežem zraku in sončku... Pa čeprav me bo zeblo... Pa kaj... Živi se samo enkrat... Ko me ne bo več, mi tudi tudi toplota zemlje ne bo več pomagala... Živi se samo enkrat  - CARPE DIEM in ljubi naravo.

Navdih: http://www.simondale.net/house/