Pot do sanj...

Velikokrat se pogovarjam z ljudmi o njihovih težavah... In vedno znova najdem isto skupno točko... Ti obupani posamezniki imajo skupno težavo-izgubili so svojo rdečo nit. Oziroma, v tem norem potrošniškem tempu so popolnoma pozabili na svoje sanje ali pa so jih samo za nedoločen čas odložili v kot, kjer čakajo na boljše čase. Na čase, ko se bodo izpiti končali; na čase, ko bodo končno diplomirali; na čase, ko bodo dobili službo; na čase, ko se bo trenutna norišnica v službi končala; na čase, ko bodo prišli do denarja; na čase, ko bodo imeli svoj dom...

Odlog za nedoločen čas... Kot profesionalni igralec nogometa, ki na klopi zaman čaka, kdaj ga bodo ponovno povabili nazaj v igro... Z žalostnimi očmi, kjer upanje izpareva v zrak dan za dnem. Z očmi, kjer dan za dnem ugaša življenjska sla in energija ter tisto otroško navdušenje nad življenjem, ki je tam tako močno žarelo nekoč... Ki je žarelo kot močno opoldansko sonce... Pa je sedaj bolj podobno luni tik pred mlajem...

 

 V očeh vseh teh ljudi opažam isti bledi sij lune v zadnjem krajcu. Bolečina, ki iz duše preseva skozi prazne zenice... Malodušnost in občutek nemoči. Občutek, da jih je nekdo posedel v mali napihljivi čolniček, jim polomil krhka vesla ter jih pahnil v deročo reko... Ampak vse to je le ILUZIJA!!!

V resnici sedite v močnem in trdnem čolnu za rafting, z nogami ste krepko zasidrani v elastike na dnu, ki vas držijo v čolnu ter preprečujejo, da bi padli v mrzle vrtince, ki bi vas posrkali v globine in utopili. Namesto, da se osredotočate na grozeče ostre skale in bele pene brzic, bi svoj pogled spustili samo malce nižje in na dnu čolna opazili močna vesla.
Vse kar morate storiti, je to, da ponovno zagledate vesla, jih vzamete v roke, ter ugotovite, da še vedno znate veslati! Da so vaše roke neomajno močne. In da divjo reko neustrašno obvladujete...

In namesto strahu, ki vas paralizira, boste občutili noro navdušenje, kot da ste na čolničku v adrenalinskem parku in ne na divjih vodah življenja. Namesto borbe se boste ponovno naučili igrati. Kajti reka, ki vodi do vaših sanj... Samo od daleč zgleda podobna pogubnim brzicam in polna skal in slapov. Ko globoko vdihnete, zaprete oči in prosite za pomoč nevidne energije iz narave... Ter ponovno odprete oči, vzamete vesla v roke in odločno zakorakate v vaš čoln... Divja in nevarna reka nenadoma postane samo fatamorgana, ki vam je preprečevala, da bi dejansko sedli v čoln. Reka, ki vodi do vaših sanj, postane smaragdno zelena lepotica, ki se zapeljivo vije med bregovi polnimi opojnih cvetlic ter mogočnih dreves.

Ko neutrudno veslate, vas z božansko pesmijo spremlja tisočero ptic, ribe se skrivnostno bleščijo v globinah ter vas navdajajo s spokojnostjo in čudovitim nemirom obenem. Sonce vas vabi naprej in naprej. Veter je vaš zaveznik. Oblaki se razstirajo kot nebeška koprena...

 In kako veste, da ste na reki, ki vodi do vaših sanj?
Večina izmed nas se večkrat sprašuje: "Kako vem, da resnično sledim svojim sanjam? Kako vem, da to ni samo trenutna zabloda in bom kmalu spoznal, da sem samo zapravljal dragoceni čas?"
 Odgovor je povsem preprost in vsi ga globoko v sebi poznamo.

Ko slediš svojim sanjam, občutiš stanje nekakšne evforije. Preplavi te navdih in občutek imaš, da lebdiš 7cm nad tlemi. Občutek je morda malce podoben tistemu, ko spiješ kakšno skodelico kave preveč... Ko ti srce pohitreno bije, ko imaš energije na pretek, ko ti morda malce podrtava celotno telo... Mogoče se še vedno spominjate občutka, kako ste drgetali od navdušenja, ko ste kot otrok odpirali čudovito zavita pisana darila... Ko vas je navdajal občutek skrivnostnega pričakovanja nečesa čudovito lepega.

 Torej... Ko vas navdaja skrivnostno pričakovanje nečesa čudovito lepega, ko temu občutku neizmerno in popolnoma zaupate, ko vam srce pohitreno bije in ne morete nikakor izbrisati nasmeška s svojega obraza...

 Takrat resnično SLEDITE SVOJIM SANJAM! ;)