Poezija gorečega srca

Poezija gorečega srca,

se zlije v besedah,

čez nedolžno belino papirja,

kot neustavljiv gozdni požar,

čez izsušeno rastlinje Avstralije.

Pesmi žgejo v srcu,

kot žge kožo,

vroče opoldansko sonce,

v srcu podsaharske Afrike.

Pero si strastno želi,

 preliti opojno črnilo,

kot si puščava Gobi,

želi monsunskega deževja,

da obudi stoletja speče rože.

Prsti si nestrpno žele, 

na skrivaj zapisati tihe besede,

ki jih srce vse pogosteje kriči,

iz globin hrepenečih prsi,

pa usta ne zberejo poguma,

da jih izgovore na glas.

Poezija gorečega srca,

gori kot divji ogenj, 

na planjavah prostrane Avstralije,

žge kot opoldansko sonce,

sredi izsušene Afrike,

blagodejno boža,

kot lahna rosa v puščavi,

in kriči na ves glas,

da doseže vaša ušesa...

In vaše srce.