Moji ljubezni...

Sanjam te, ljubezen moja... Pogosto si del mojih misli... In molim zate... Vem, da se, prav tako kot jaz, razvijaš in duševno rasteš... Boriš se z viharji in bolečino. In postajaš močnejši in bolj zrel. Tako kot jaz. Kar me ne ubije, me naredi močnejšo. In prav tako tebe. Vem, da tudi ti tam nekje misliš name... In se sprašuješ, kakšna sem... Če sem se sploh že rodila... Ali še vedno plavam nekje v vesolju in iščem način, kako priti ponovno v tvoj objem...
Čutim te... Čutim te nekje v sebi... Čutim, da si že bil moj in jaz tvoja... Nekje v globinah moje duše te čutim tako živo, kot da bi bil tesno ob meni... Celice mojega telesa imajo v sebi še vedno zapisan spomin, kako je tvoje vroče telo privilo moje telo v strasten, ljubeč objem...
Včasih, preden zaspim, imam občutek, kot da tvoja duša v polsnu išče mojo in jo poskuša doseči... Včasih skoraj slišim šepetanje: "Ljubim te, moja najdražja..."
In zašepetam nazaj: "Tudi jaz te ljubim... Pogrešam te..." In te sanjam... V sanjah sva ponovno skupaj... V sanjah se najini duši prepoznata. Ko se dotakneva, se ne dotakneva samo s kožo... Nežen dotik z roko zbudi burno reakcijo... Ko se s konicami prstov nalahno dotakneš mojega lica in umakneš pramen las z oči, me strese kot statična elektrika... Tako majhen, bežen dotik... Ampak tako močna čustva... Začutim te... Ta majhen, nežen dotik, budi spomine... Moja duša se zbudi in te prepozna... Najprej dvomim... Ne verjamem... Potem pa glasen krik srca. Ki kriči od navdušenja in strasti! Ki kriči zaradi dolge ločitve! Ki kriči zaradi vse bolečine, odkar se nisva videla in skozi leta skoraj pozabila, da sva bila nekoč skupaj... Takrat, ko sem jaz še nosila krinoline... In ko si bil ti moj princ na črnem vrancu...
Krik moje in tvoje duše! In objem... Ko se stisnem k tebi, ko se ti stisneš k meni... Najina duša je ponovno enotna... Dve polovici, ki sta se ponovno združili... Dve krili, ki skupaj zamahujeta v istem dobro poznanem ritmu in naju poneseta v nebo...
Jutro bo kmalu prišlo... Samo še malo... Naj te čutim še malce dlje... Naj jutro ne pride tako hitro...
Prvi žarek sonca... In odprem oči... Zmedena sem... Kako prijetne sanje, ki v zori novega dne puščajo sladko boleč občutek v mojih prsih, kjer srce še vedno trepeta... So bile le sanje? Ali je bil spomin na davne dni... Na dni, ko sva bila še skupaj... Ko sva se našla in ko naju je smrt ločila... Ko sem se ponovno rodila in ko si se ponovno rodil ti... In sva šla skozi življenje v iskanju drug drugega... Se ponovno našla... In se ločila v smrti... V upanju na ponovno snidenje...
Iščem te... Ponovno te iščem... In se zavedam, da ne morem čakati nate... Ne bom čakala kot nemočna princesa in točila solz... Če te želim ponovno najti, morem v tem življenju storiti vse tisto, kar mi narekuje srce... Vse, česar se bojim... Moram skozi bolečine in boje... Ker šele takrat, ko bom vse to naredila, ko bom prepotovala svet in rešila nešteto problemov... Takrat bo moja duša brez mask in tančic... Takrat bo moja duša gola... Gola... Da jo ti prepoznaš...
In takrat, ko se me ponovno dotakneš... Ko ponovno s prsti nalahno odmakneš pramen las z mojih oči... Takrat se bo iz mojega grla iztrgal krik hrepenenja... Ko sem toliko let hrepenela, da te ponovno srečam... Ker samo ti... Si druga polovica moje duše. Ljubim te!