Konec...

Ko skupna pot pripelje do konca,

Te solze v grlu dušijo,

Vse nezaceljene rane v prsih žgejo in nepredstavljivo bolijo,

Srce več ne vidi sonca.

Vsi spomini glodajo možgane,

Le kaj sva storila narobe,

Da najina tako močna ljubezen šla je po gobe,

Da z roko v roki ne greva več na razcvetele poljane.

Črnina žalnega pajčolana,

Ko skozi okno strmim sama.

Po licu mi solza spolzi.

Ko ponovno zavem se,

da ne obstajava več jaz in ti.

Meglen pogled zre v daljavo,

Misli polne spominov vabijo nazaj v skušnjavo.

Ko človek se počuti na svetu popolnoma sam…

Ko črno temo vidiš, čeprav je dan.

Verjamem v lepši jutri.

Ko z nasmehom se ozrla bom nazaj.

Ko ne bo srca oklepalo več trnje,

Ko stopila z boso bom nogo v zeleni gaj,

Ko spet v očeh iskrile se bodo zvezde,

Ko v toplem ljubečem objemu našla bom svoj mali raj.