Ampak princesa je na svojem potovanju začela spoznavati tudi zlobo, ki je prisotna na tem čudovitem planetu. Nevoščljivost, ki vre iz src ljudi. In nesreče, ki pridejo, ko ljudje slabo mislijo in še slabše delajo... Njene oči niso več tako žarele. Njena pesem je postajala vse tišja, dokler ni nekega dne povsem zamrla na ustnicah... Princesin korak ni bil več tako prešeren. In nekega dne... Jo je postalo strah. Strah se je razraščal in kopičil v njej... Pričela se je bati zlobe, nevoščljivosti in nesreč. Pričela se je bati ljudi... In najhujše izmed vsega... Pričela se je bati tudi najsvetejše izmed vseh... Ljubezni.
Kajti njeno srce je bilo nekoč tako na široko odprto, da ga je lahko ranil vsak. In njeno srce je bilo resnično ranjeno. Prebičano, razrezano, strto... Rana na rano... Še predno se je iz stare rane izcedil ves gnoj, je prišla nova rana... In ko je poskušala pozdraviti to ranjeno srce, je šivala šiv na šiv, da je nekako za silo obdržala skupaj to gmoto mesa in krvi, ki je bilo nekoč njeno srce.
In princesa je odšla nazaj v grad. Ni si več upala hoditi po svetu in piti lepote sveta in življenja. Namesto tega je podložnikom ukazala, naj skopljejo globok obrambni jarek, naj utrdijo zidove, naj bodo vrata močna, naj njen včasih tako lep grad postane trdnjava, ki se je ne da zavzeti...
Dolgo let je bila zaprta v sobane... Podala se je na pot vase... Raziskovala je razsežnosti in globine lastne duše... Ležala je na postelji in izgledalo je, kot da se je pogreznila v stoletni spanec... Pajki so predli mreže po kotih in natkali čudovit pajčolan... Rože v vazah so ovenele... Listih v knjigah so porumeneli... Povsod se je nabral prah... Princesa pa je bila na popotovanju v svojo dušo... Kot Dante in Vergil je šla skozi vse obroče pekla... Skozi vice... In ko je prišla do konca vic... Je ponovno odprla oči... Zazehala je, se pretegnila... In počasi vstala s postelje... Ko se je ozrla po sobi, se je zgrozila... Njena nekoč čudovita soba je bila popolnoma prepredena s pajčevino in povsod je bil prah... Skozi pajčevino se je prebila do okna in ga na stežaj odprla... Globoko je vdihnila svež zrak in občutila sonce na koži, ko se je zazrla v modro nebo, na katerem so se kot ovčice na pašniku preganjali oblački... Še vedno jo je bilo strah... Ampak odločila se je, da gre ven.
Prvi dan je prišla do dvorišča. Previdno in boječe je hodila naokoli in se razgledovala... Naslednji dan je že šla do vrat... Tretji dan je šla na obzidje in boječe gledala na pokrajino izven zidov njene trdnjave... Četrti dan je dovolila odpreti vrata obzidja in spustiti dvižni most... Ni si upala dlje kot do obrambnega jarka... Ampak peti dan se je po dvižnem mostu podala izven varnih zidov trdnjave... In vsak dan je upala dlje... Sama, brez spremstva... Še vedno jo je bilo strah... A kljub strahu je v sebi čutila toliko energije in življenja! Občutek ponovne svobode! Ko je čutila sončne žarke na koži in ko ji je veter mršil dolge lase...
In nekega večera... Ko se je sprehajala po gozdu... Je od nekje priletel netopir... Ni se ga ustrašila... Le zakaj bi se ga, saj je vendar samo Božje bitje, tako kot srne, ptice in zajci... Vendar se je pred njo nenadoma spremenil v moškega. V moškega s čudovitimi temnimi lasmi in skrivnostnim pogledom, polnim neke nedoločljive spokojnosti... Ta spokojnost v njegovih očeh jo je povsem očarala... Da je obstala na mestu in ni zbežala, kot bi to storila poprej... Skrivnostni moški je stopil do nje in jo poljubil... Najprej ni čutila nič, ker je bila tako osupla... Nato pa jo je začelo preplavljati skrivnostno ščemenje in toplota, ki se ji je razlila po telesu... In nato strast... Čista strast, tako čista, da jo je še bolj osupnila...
Skrivnostni tujec jo je povsem prevzel... Popolni neznanec, pa vendar je bilo v njegovem objemu nekaj tako znanega... V njegovih poljubih je bilo nekaj domačega... Nekaj, na kar je sicer že povsem pozabila... Pa so ji poljubi ponovno vzbudili ta davni spomin... In nato poželenje... Prevzelo jo je poželenje in strast jo je obudila nazaj v življenje. Življenje z mavrico po dežju, zlatimi žitnimi klasi pod modrino neba in sončnimi zahodi z rdečim nadihom... Vendar jo je strah še vedno oklepal s svojimi mrzlimi prsti, da je zadrgetala...
Ko je zvečer ležala v postelji, jo je prevzemal čudovit skrivnosten nemir in srce ji je hitreje bilo... Misli so se ji podile v glavi, izmenjevala sta se strah, panika ter ljubezen in predaja... "Ali se bom sposobna res predati? Ali bom sposobna popolnoma odpreti srce? Ali bom zbežala?"
Naslednje jutro ji je skrivnostni tujec po slu sporočil, da jo želi ponovno videti... Princeso je, kljub vsem metuljčkom v trebuhu in vsem čudovitim občutkom, prevzela popolna panika... In naročila je stražarjem, da morajo dvigniti most ter zapreti vrata... Sama pa je vsa prestrašena zbežala v najvišji stolpič in čakala, kaj se bo zgodilo... Ampak ni si mogla kaj, da ne bi ves čas pogledovala proti poti, ki je vodila do njenega gradu... Spraševala se je: "Ali je princ, ki bo sposoben preplezati obzidje in osvojiti moje srce? Ali je pa samo eden izmed mnogih in se bo obrnil, ko bo videl, da most ni spuščen in da so vrata zaprta..."
In zagledala ga je v daljavi... V galopu se je približeval na črnem vrancu... Njegovi temni lasje so se čudovito skladali z bleščečo črnino njegovega konja. Princesa je vsa panična čakala, kaj se bo zgodilo... Ali bo zahteval naj spustijo most ali pa bo samo obrnil konja in odgalopiral nazaj od koder je prišel...
In zgodil se je čudež... Ko je prijezdil do obrambnega jarka, se je most spustil... Vrata trdnjave so se sama odprla... In temni neznanec je na vrancu arogantno odjezdil v stolp. Ni se zmenil za to, da se konje pušča na privezih pred gradom... In ko je prišel v stolp, kjer se je skrivala princesa, jo je potegnil k sebi v sedlo...
Ter zaljubljeno princeso, ki se je ljubeče stiskala v njegovem objemu, odpeljal na svoj grad...
.jpg)
Ni komentarjev:
Objavite komentar