Sklonim se in obraz približam knjigi... Globoko vase vdihnem meni tako ljubi vonj po knjigah... Po zgodovini, starih angleških knjižnicah, francoskih knjigarnah, stari knjižničarki z ogromnimi retro očali in karirastim krilom čez koleno...
Drsim med stranmi... Polzim med besedami... Nežno jih oblikujem v ustih... Okušam jih kot okušam sladoled prvič v sezoni... Besede so sladko grenke... Kisle kot višnjev sladoled... Drugič opojno vabijo v skušnjavo kot malaga... Spet tretjič so nesmiselno abstraktne kot okus sladoleda "modro nebo"... Modro nebo? Mar ne bi bilo bolj primerno morda "Smrkci"? Kot otrok sem si vedno predstavljala, da so v sladoledu "modro nebo" zmleti Smrkci... Da jih je Gargamel s pomočjo Azriela končno ujel ter skuhal v sladoled v svojem ogromnem črnem kotlu...
Modro nebo... Besede svobodne kot modro nebo brez oblačka... Ali pa polno puhastih oblačkov, ki spominjajo na nedolžno nagajive ovčice...
Ali kot temno nevihtno nebo, ki grozi s pritajenim grmenjem v daljavi... In vsake toliko časa silovito pošlje strelo na zemljo...
Besede... Strastne. Nežne. Zapeljive. Žaljive. Božajoče. Zavajajoče. Vabljive...
Moje misli se zlijejo z njimi... Moja duša se počasi plazi med platnice... Dokler utrujena ne zaspim v zgodbi...
Ni komentarjev:
Objavite komentar