Včasih se počutim tako… Tako… Nemočno… Rada bi se skrila nekam… Pobegnila pred vsem svetom… Da me nihče ne bi videl. Da me nihče ne bi sodil, da mi nihče ne bi očital…
Morda bi resnično potrebovala terapevta… Da bi predelala vse stvari, ki so se mi nakopičie in zaradi katerih me vsaka najmanjša malenkost vrže iz tira…
Danes je bil fenomenalen dan! Imela sem se čudovito… Kljub temu, da sem imela standardne obveznosti, ki bi jim lako rekli vsakodnevna rutina, ki mnogokrat zamori človeško dušo… Pa je bil današnji dan vse to in še mnogo več.. Rutina je bila iskriva, prepletena, poučna… Ko sem najbolj padala v trans sredi grozljivo turobnih predavanj, ko mi je vsaka beseda počasi prehajala skozi uho in se pogrezala tja nekam… Kdo bi vedel kam… V možgane definitivno ni prodrla… Sredi vsega tega dolgočasja sem sanjarila o Parizu, o vseh ljubeznih, ki so se tam dogajale, o vseh kraljih, dvornih damah, vrtovih, čudovitih krinolinah, izumetničenih frizurah… Aaaaaaahh kar čutim tisti pradavni čas, ko so ljubimci zapeljivo šepetali dvornim damam tisoče pregrešnih stihov… Ko so trepetavo frfotale s svojimi čudovitimi pahljačami iz pavjih peres in s čutnimi zapeljivimi trepalnicami prhutale prav tako poželjivo in vabile v greh…
Hmmmm…. Vrtovi Versaillesa, Ludvik XIV…. Vsa pregreha, strast in naslada… In moreče turobno zdolgočasena predavanja… So se prelevila v praktični del vaj, ki je dejansko ujel mojo pozornost… Moja zdolgočasena duša je v hipu poskočila, se predala delu, navdušenjem nad nečim novim, nad možnostjo osvojitve novega znanja… To so opazili vsi okoli mene… Nekateri so to komentirali s hudomušno pikrimi opazkami, drugi so zavili z očmi, tretjim je bilo vseeno… In sem padla v trans… Podala sem se v neznano… srkala in pila vase nova znanja… In bila navdušena… Navdušena nad tem, da me je pritegnilo nekaj, za kar si nikoli ne bi mislila, da me bo pritegnilo… Vendar življenje je polno presenečenj… In pogosto se zgodi da… Presenetimo tudi samega sebe… Morda samega sebe še celo bolj kot pa koga drugega…
Ponovno turobna predavanja, stvari, ki me ne zanimajo, ki ne pritegnejo mojega zanimanja… Ponovno odtavam tja nekam… V pradavnino… V toliko in toliko let nazaj… Med čudovite kristalne lestence, med skrivnostne stebre kraljeve palače… Med spletke in itrige… Občutek je nepopisen… Sanjam, plavam na oblaku nežno dehteče amborzije, med meglicami prekrasnih čipk… Čas teče, jaz se dolgočasim in poskušam kompenzirati z domišljijo… Mine prva ura… Mine druga ura… Svoboda!!!!
In potem malce užitka… In seminar sanj… Najblj norih sanj in pričakovanj… Požvižgam se na to, kaj mi kdo pravi, vseeno mi je, če se nekomu moje sanje zdijo previsoko leteče, ošabne in ohole… Moje sanje so samo moje, so čudovite, rahlo dišeče, kot sveže odprt popek magnolije. Nežno se ga dotaknem… Ne vem ali s prtom ali z dušo… Zlijem se z njim… Moje srce ga obdaja… Rožni popek obdaja moje srce… Ne vem več kje je kaj…. Vem samo da je prav… Ne razmišljam, samo čutim… Čudovito je… Vidim pesem, čutim barve, slišim travo…
In pridem domov… Polna energije, polna zagona, svežega elana… In … Konec…
Sem morda res zrela za terapevta? Morda je za koga normalno, da ga iz tira vrže najmanjša stvar… Za mene ni… Želim stran, želim ubežati temu… Želim stran od te svinjarije, navlake, umazanije, dlak in vsega tega, kar ni na mestu… Ali je normalno, da cel moj svet na glavo postavi samo beden in neumen… Maček!?!
